Triindvajsetletna belgijska reprezentantka prihaja iz mesteca Kruibeke, ki leži v bližini Antwerpna, Slovenija pa je njena tretja postaja v tujini, pred tem je namreč igrala v Franciji in Italiji. De Vyverjeva je sodelovanje s Calcitom pred začetkom tekoče sezone podaljšala za eno leto.
ILKA VAN DE VYVER
rojena: 26. januarja 1993
država: Belgija (Kruibeke)
šport: odbojka
klub: Calcit Ljubljana
Kakšna je vaša življenjska zgodba?
Glede na to, da je moja mama v Belgiji igrala odbojko na visoki ravni, oče pa je bil trener, je nekako normalno, da sem se tudi sama začela ukvarjati s tem športom. Začela sem v svojem domačem mestu, nato pa sem šla v odbojkarsko šolo, kjer smo vsak dan dopoldne imeli štiri ure pouka in popoldne štiri ure odbojke. Potem sem tri leta igrala v Belgiji, naslednja tri v Cannesu na jugu Francije, lani sem se preselila v Firence, kjer stvari niso potekale po načrtu, in februarja me je rešil Calcit. Pred začetkom letošnje sezone pa sem podpisala novo enoletno pogodbo z ljubljanskim klubom.
Ste se ukvarjali še s katerim drugim športom?
Obožujem šport in tudi ukvarjala sem se z različnimi, preizkusila sem se v tenisu, gimnastiki. Ampak večina prijateljic v šoli je igrala odbojko, lepo je bilo igrati skupaj in se družiti.
Nogomet je najbolj priljubljen šport v Belgiji, na katerem mestu je odbojka?
Da, nogomet je v Belgiji šport številka ena, med priljubljenejše spadata še tenis in kolesarstvo. Kar zadeva odbojko, pa lahko rečem, da njena popularnost raste. Belgijska reprezentanca si je zdaj uspela izboriti nastop na evropskem prvenstvu, ki bo prihodnje leto, in upamo, da bomo tam osvojile odličje.
Kako to, da ste februarja izbrali Slovenijo?
Če sem povsem iskrena, je bila Slovenija takrat edina možnost. Sredi sezone sem v Italiji prekinila pogodbo. Z reprezentanco smo igrale kvalifikacije za nastop na olimpijskih igrah, vendar izgubile z Italijankami, takrat sem bila približno en mesec brez kluba. To je bilo zame res težko obdobje, ko nisem vedela, kaj se bo zgodilo, zato je bilo takrat precej zmede v mojem življenju. Na srečo so me poklicali iz Ljubljane, najprej sem vprašala, khm, kje pa je to? (smeh) Ampak zdaj lahko rečem, da se tu odlično počutim.
V Italiji sem preživljala kar zahtevno obdobje, tam je velik pritisk, ves čas je treba loviti rezultat. Ko sem prišla v Ljubljano, sem najprej potrebovala nekaj časa, da sem ujela pravi ritem. Zelo sem vesela, ker me je Calcit povabil in me na neki način rešil. Pred sezono sem se nato odločila ostati. V Ljubljani napredujem in se odlično počutim, če ne bi bilo tako, ne bi ostala. Samo malo jezika se moram še naučiti. (smeh)
Kaj ste vedeli o Sloveniji, preden ste prvič prišli sem?
Nič. Vedela sem, da je zelena in da se tu da smučati, to pa je to. Ničesar nisem vedela o življenju v Sloveniji in o tukajšnji odbojki. (smeh)
Ste mogoče poznali kakšnega Slovenca, preden ste prišli?
Vedela sem, da je slovenska moška odbojkarska reprezentanca, ki jo vodi italijanski strokovnjak Andrea Giani, zelo dobra. Kaj več pa ne.
Kaj pa Belgijci na splošno vedo o Sloveniji?
Mislim, da samo to, da je zelena. (smeh)
Na kaj ste najprej pomislili, ko ste prvič prišli v Slovenijo?
Ko sem prišla, sem bila kar šokirana, saj nisem vedela, kaj pričakovati. Živela sem v hotelu v Kamniku, kjer mi je bilo dolgčas. Nato sem se preselila v Ljubljano in tu sem zaživela povsem normalno življenje. (smeh)
To je vaša tretja izkušnja s tujino, kje ste se do zdaj najbolje počutili?
Zelo rada imam lepo vreme, zato je bil čas, ki sem ga preživela v Cannesu, odličen. Sonce, morje, da, tam je bilo odlično. Vendar pa je zelo prijetno tudi v Sloveniji. Ljubljana mi je resnično všeč, vsi govorijo angleško. Sredi mesta je reka, ob njej so lokalčki in v vsakem sem že šla na kavo. (smeh)
Ste kdaj mislili, da boste igrali v Sloveniji?
Ne, tega ni bilo na mojem seznamu želja. (smeh)
Kakšna je razlika med belgijsko in slovensko odbojkarsko ligo?
Ni velike razlike. Tu imamo zelo dobro moštvo, z odličnim trenerjem in programom dela. Ampak Calcit je edino dobro moštvo v Sloveniji, nima velike konkurence. Podobno je tudi v Belgiji, toda menim, da je kakovost v Sloveniji vseeno nekoliko višja.
Kaj na splošno mislite o slovenski odbojki?
Povsod je veliko mladih igralcev. Zadovoljna sem, ker smo dobili priložnost za igranje v ligi prvakov, da se slovenska odbojka lahko predstavi svetu in še dodatno napreduje.
Stari ste 23 let, kakšne načrte za prihodnost imate?
V Sloveniji bi zelo rada še dodatno napredovala, poleg tega pa je glavna želja, da bi klub napredoval in na mednarodnem prizorišču po igranju v ligi prvakinj nadaljeval tekmovanje v pokalu CEV. Rada bi bila slovenska prvakinja, rada bi osvojila slovenski pokal in Mevzo. Rada bi osvojila vse, saj je v nasprotnem primeru moje delo zastonj. Zelo lepo pa bi bilo, če bi z belgijsko reprezentanco na evropskem prvenstvu osvojila kolajno.
Khm, mogoče bi nekoč rada igrala v Braziliji. Liga je dobra, država je lepa, vreme odlično, na drugem koncu sveta je, vse skupaj se kar dobro sliši, kajne? Težava je samo v tem, da si tam povsem sam, zato si bom mogoče najprej našla fanta in potem odšla v Brazilijo. (smeh)
Kaj so o vaši selitvi v Slovenijo menili vaša družina in prijatelji?
Šokirani so bili, vprašali so me, ali sem prepričana o tem. (smeh) Kot sem omenila prej, sem sprva en mesec živela v Kamniku, tam se ne dogaja nič, zato mi je bilo dolgčas in sem se želela vrniti domov. Potem sem se preselila v Ljubljano, ki mi izredno ugaja. Vsem sem rekla, da naj pridejo na obisk. Starši in prijatelji redno prihajajo, tako da imam vsak mesec kakšne obiske. Recimo oče me po navadi obišče enkrat na leto, ampak ko sem bila v prejšnji sezoni tu tri mesece, je prišel kar dvakrat. (smeh) Ljubljana in ljudje so vsem zelo všeč.
Kam pa peljete obiske, kaj jim pokažete?
Gremo na Ljubljanski grad, po nakupih, v kakšno restavracijo, na sprehod ob Ljubljanici. Aja, bila sem tudi na Bledu in na Obali. Veliko lepih mest imate v zeleni Sloveniji. (smeh)
Se je bilo težko navaditi na življenje v Sloveniji, ali se močno razlikuje od tistega v Belgiji?
Ljudje v Sloveniji so zelo odprti, govorijo angleško, zaradi česar je veliko lažje navezati stik in se pogovarjati. V Italiji je povsem drugače, tam se moraš najprej naučiti njihovega jezika, da se lahko pogovarjaš. Ampak dobra stvar pri tem je, da sem se vsaj naučila italijanščine. Slovenija je precej cenejša od Italije in Cannesa, kjer sem bila prej, in tudi malo cenejša od Belgije. Tu ni problem iti ven nekaj pojest, namesto da bi ostala doma, zato se je bilo še lažje prilagoditi.
Se je življenje v Belgiji po marčevskih terorističnih napadih veliko spremenilo?
V tistem času nisem bila doma. Od družine sem izvedela, da je bila precejšnja drama. Povsod je bilo veliko policistov in varnostnikov. Z orožjem v roki so patruljirali pred šolami, bilo je kar srhljivo. Tudi ko si šel na letalo, si moral skozi kopico pregledov. Zdaj pa se je življenje spet vrnilo v stare tirnice.
Katere jezike govorite?
Moj materni jezik je flamščina, ki je podobna nizozemščini. Govorim francoščino, ki sem se jo učila v šoli in nato še igrala v Franciji, angleščino, sicer ne perfektno, toda vsi me razumejo, ko nekaj povem. Govorim italijanščino, ne prav najboljše, jo pa razumem in znam kaj povedati. Poleg tega pa razumem še malo slovenščine, dekleta so me naučila nekaj stvari.
Katera je bila prva beseda, ki ste se jo naučili v slovenščini?
V slovenščini se počasi izboljšujem, znam recimo povedati: Jaz igram odbojko, Fajn je b'lo, Počutim se kot Slovenka, Prosim, račun, Hvala lepa. To je to. (smeh)
Ali imate najljubšo slovensko besedo?
Svaka čast, ampak to je srbsko. (smeh) Ne, všeč mi je beseda fajn.
Kaj vam je v Sloveniji najbolj všeč?
Najbolj mi je všeč mesto oziroma vzdušje v mestu. Sem pa slišala, da bo decembra še boljše, ko bo Ljubljana okrašena z lučkami, tega se že veselim.
Kaj vam tu ni všeč?
Joj, mogoče me moti samo jezik, ki ga ne obvladam. Ko se ljudje pogovarjajo v slovenščini, jim ne morem slediti. Sicer pa je vse v najlepšem redu.
V čem smo si Slovenci in Belgijci najbolj podobni in najbolj različni?
Mislim, da ste Slovenci bolj odprti, ne vsi, ampak večina. (smeh) Dobro je, da vsi dobro govorite angleško, in podobno je z Belgijci.
Ali imamo Slovenci kakšno navado, ki se vam zdi čudna?
Da, ko govorite v slovenskem jeziku, se zdi, kot da ste ves čas jezni. Tak ton uporabljate, tudi ko govorite o dobrih stvareh. Ne vem, kako je to mogoče. Ampak ko govorite angleško, se zdite izjemno prijazni. (smeh)
Ali ste tu spoznali kakšnega Belgijca?
V muzeju v Ljubljani sem srečala dva Nizozemca, Belgijca pa še nobenega.
Kako vas kličejo soigralke, ali imate kakšen vzdevek?
Kličejo me Milka, ampak samo zaradi mojega imena, ne ker bi mogoče pojedla veliko čokolade. Ne smem je jesti, ker sem na dieti. (smeh) Počasi se navajam na ta vzdevek, tako da je kar v redu. Včasih mi v šali rečejo tudi zvezda.
S kom živite tu?
Živim sama, v središču mesta, kar imam zapisano tudi v pogodbi, saj sem rada takoj zunaj, med ljudmi.
Ali vas pesti domotožje?
Ne. Kot sem dejala prej, imam ves čas obiske, pa tudi s soigralkami se veliko družimo, tako da mi ni dolgčas.
Kako pogosto se vračate domov?
Enkrat na leto. Mislim, da bom šla okoli novega leta.
Če bi želeli povedati kakšno zanimivo stvar o Belgiji, kaj bi izpostavili?
Ljubljano bi lahko recimo primerjala z Bruggeem, tudi to je izjemno lepo mesto, ampak je njegova arhitektura drugačna, zgrajeno je v srednjeveškem slogu. Belgija je zelo majhna in po tem smo si podobni, a kljub temu govorimo tri jezike, flamsko, nemško in francosko, mogoče je to komu zanimivo. Ogledati si morate Bruselj in Antwerpen, ki sta zelo lepa, prav tako imamo odlično pivo, ki ga imate Slovenci kar radi. Smo pa tudi mojstri pečenja ocvrtega krompirčka. (smeh)
Vam je naše pivo všeč?
Ne, pravzaprav piva sploh ne maram. Bolj mi je všeč vino, ki je v Sloveniji zelo dobro.
Katera je najbolj čudna ali najbolj zanimiva stvar, ki ste jo doživeli v Sloveniji?
Ravno pred nekaj dnevi sva se s prijateljico sprehajali po Ljubljani in pred nekim lokalom videli povsem normalnega človeka, ki je zunaj zajtrkoval povsem bos. Spraševali sva se, ali je mogoče to tipična stvar za Slovence. (smeh)
Ali ste poleg odbojke tu obiskali še kakšno drugo športno prireditev?
V Hali Tivoli sem si ogledala dvoboj Uniona Olimpije in Kubana iz Krasnodarja. Sicer pa zelo rada spremljam nogomet, predvsem tiste klube, v katerih igrajo Belgijci.
Kdo je po vašem mnenju najbolj znan Belgijec na svetu?
Recimo DJ Like Mike, zelo znana je tenisačica Kim Clijsters, da o naših nogometaših sploh ne govorim, Eden Hazard, Thibaut Courtois, Vincent Kompany, Kevin De Bruyne ...
Ali morda veste, kdo je predsednik Slovenije?
Ne vem, kdo je predsednik Slovenije.
Ali veste, koliko prebivalcev ima Slovenija?
V Sloveniji živi manj ljudi kot v Belgiji, rekla bi pet ali šest milijonov. Samo dva, res?
Ali mogoče poznate kakšno slovensko narodno jed?
Obožujem praženec, ki je podoben belgijskim palačinkam, všeč so mi preste. Alkoholne in brezalkoholne pijače so v Sloveniji zelo dobre in precej cenejše kot v Belgiji.
Ali poslušate slovensko glasbo, morda poznate kakšnega glasbenika, skupino, pesem?
Ne, sploh ne. Že ritem mi ni všeč, jezik prav tako ne. Tej glasbi rečem humpapa glasba, da vsi takoj vedo, o čem govorim.
Nič posebnega, so normalni in kul fantje, precej podobni Belgijcem. (smeh)
Rekli ste, da imate radi nogomet, za kateri nogometni klub navijate?
Za Chelsea in Manchester City, pravzaprav niti nisem navijačica, ampak rada gledam ekipe, v katerih igrajo Belgijci.
Kaj bi sporočili bralcem Ekipe?
Upam, da vam je bil všeč belgijski intervju. Prav tako upam, da boste še bolj spremljali odbojko v Sloveniji in tudi na svetu.
