IMG-3874 Odkrito.si

Kdo je njen skriti ljubimec?!

Dragan Kojić Keba in Severina Svet24.si

Severinin tast razkril družinske skrivnosti

smrt1montazaJaka Koren Petisvet.si

Trije pogledi na smrt

melania trump Svet24.si

Prva dama Melania želi iz Bele hiše napoditi ...

tomica banfic Svet24.si

Očarljivi Hrvat, ki je omrežil vse Slovenke

Miley Cyrus in Liam Hemsworth Najstnica.si

To je ostalo od hiše Miley Cyrus

Isaac Palma in žena Patricija Njena.si

Isaac Palma spakiral kovčke in zapustil Slovenijo

Iztok Lukner
Iztok Lukner
0 27.10.2016 10:27:14

Danijel Miškić: Jaz njemu pošljem zeleno srce, on meni vijoličnega (video)

ALESFEVZER.COM
Pri Olimpiji, ki je v minuli sezoni po dobrih dveh desetletjih osvojila naslov državnega prvaka, je prišlo v poletnem prestopnem roku do nekaterih sprememb v igralskem kadru. Med novinci je tudi hrvaški vezist in nekdanji član mlajših selekcij kockastih Danijel Miškić.

Dvaindvajsetletni Zagrebčan ima za sabo nogometno šolo Dinama, zadnji dve leti in pol pa je branil barve Celja. Zanimivo je, da je rojen v Novem mestu in tudi sorodnike ima v naši državi, njegov bratranec je celo član Domžal.

GW1_5787
Grega Wernig

DANIJEL MIŠKIĆ
rojen: 11. oktobra 1993
država: Hrvaška (Zagreb)
šport: nogomet
klub: NK Olimpija

Kakšna je vaša življenjska zgodba?
Prihajam iz Zagreba, kjer sem bil osem let član Dinama. Ta v tistem času ni imel druge ekipe, zato nas je nekaj, ki smo v mlajših reprezentančnih selekcijah igrali na evropskem in svetovnem prvenstvu, s sedemnajstimi leti odšlo na kaljenje v Sesvete, saj ne bi bilo zanimivo, da bi nastopali v mladinski ligi, kjer nismo imeli konkurence. Tam sem dve leti igral v drugi ligi, nato sem bil pol leta posojen Lokomotivi, po tem pa sem na lastno željo prekinil pogodbo z Dinamom in prišel v Celje.

Zanimivo je, da ste rojeni v Novem mestu.
Da, to je posebna zgodba. Starša sta živela v Avstriji in sta ves čas potovala na relaciji Avstrija–Zagreb. Mama je bila noseča, ko sta imela v Novem mestu prometno nesrečo, v kateri je utrpela poškodbe glave in me je morala roditi mesec pred rokom, tako da sem se rodil v dolenjski prestolnici. Drugače pa me s Slovenijo povezuje še nekaj, v Grosuplju namreč živi mamina sestra z družino. Bratranec Dominik Ivkić prav tako igra nogomet in je član Domžal, tudi zaradi tega sem prav vesel, da sem prišel v Slovenijo.

Kako to, da ste se po prekinitvi pogodbe z Dinamom odločili prav za Slovenijo?
Tako je naneslo, celjska ponudba je bila najbolj zanimiva in nogometna pot me je pripeljala v vašo državo. V Celju so iskali igralca na moji poziciji in hitro smo se dogovorili za sodelovanje.

SP1_3918
ALESFEVZER.COM
Ste pred tem kdaj premišljevali o tem, da bi lahko igrali nogomet v Sloveniji?
Povsem iskreno, nisem, a tako je naneslo in zaradi tega sem izredno vesel. Odšel sem v tujino, vendar se mi zdi, kot da sem ostal doma. Tukaj imam družino, starši in punca prihajajo na obisk. Bratranec iz Zagreba pride na vsako tekmo. Večkrat pravim, da ne bi mogel bolje izbrati.

Mama je bila noseča, ko sta imela v Novem mestu prometno nesrečo, v kateri je utrpela poškodbe glave in me je morala roditi mesec pred rokom, tako da sem se rodil v dolenjski prestolnici.

Bi kot Zagrebčan lahko igrali za Hajduk?
Težko, srce me vleče k Dinamu in to je to. (smeh)

Kaj ste vedeli o Sloveniji, preden ste prvič prišli sem?
Nič posebnega, majhna država, prav tako nisem ravno spremljal slovenskega nogometa. Sicer sem nekaj vedel o Mariboru in Domžalah, ko sta igrala v Evropi, malo o Olimpiji. Vedel sem samo stvari, ki so mi jih povedali sorodniki, ko sem bil tu na obisku.

Na kaj ste najprej pomislili, ko ste prvič prišli v Slovenijo?
Razmišljal sem samo o nogometu, to je bilo edino, kar me je zanimalo. Da napredujem in da sem srečen, ker Zagreb ni daleč. (smeh)

Ste poznali kakšnega Slovenca, preden ste prišli?
V glavnem se je veliko govorilo o politiki, tako da sem poznal Boruta Pahorja in mogoče še koga. Kaj več pa niti ne. (smeh)

Celja torej takrat niste poznali, ste se pri katerem od rojakov pozanimali, v kakšen klub greste?
Nisem. Moja glavna želja je bila, da zapustim Hrvaško. Želel sem igrati in od nekaterih ljudi sem slišal, da Celjani iščejo igralca na moji poziciji. Želel sem priti, se pokazati in napredovati. Vse je bilo povsem novo zame, drug svet, v katerem pa sem se hitro znašel.

V prvi hrvaški ligi ste odigrali samo dvajset minut, bili ste tudi član mlade izbrane vrste, kako to, da niste dobili priložnosti?
Za reprezentanco sem zbral 33 uradnih nastopov, tistih neuradnih pa je gotovo še 50. Na svetovnem prvenstvu sem se poškodoval, a tega nisem želel nikomur povedati. Jedel sem tablete, igral in molčal. Po zelo dobrih igrah me je Dinamo posodil Lokomotivi. Debitiral sem v kvalifikacijah za ligo Europa proti Dinamu iz Minska, v prvenstvu odigral tistih dvajset minut proti Osijeku, potem pa zaradi neznosnih bolečin v nogi odšel na pregled in zaradi poškodbe pavziral dva meseca. Ko sem se vrnil, zaradi velike konkurence nisem več prišel v ekipo, zato sem želel čim prej oditi.

V Dinamu niste videli prihodnosti?
Težava je, ker ima Dinamo pod pogodbo veliko igralcev, dobrih igralcev. Na leto se uveljavi eden, mogoče dva, le redko trije. Ostali so nekakšen višek, so v ozadju, zato se gibljejo po drugih klubih, zdaj so to Dinamo 2, Sesvete, Lokomotiva, kar mi ni všeč. Dinamo je sicer želel, da bi ostal, a sem na svojo pobudo prekinil pogodbo. Moja želja je bila, da bi se dokazoval, in edina možnost je bil odhod. Čeprav se je govorilo o nekaterih ponudbah domačih klubov, me to ni zanimalo, odločil sem se umakniti iz hrvaškega nogometa.

Kakšna je razlika med slovensko in hrvaško ligo?
Ni velike razlike. Na Hrvaškem imate na vrhu Dinamo in Rijeko, potem so tu še štirje, mogoče pet klubov, ki se borijo za ostale pozicije pod vrhom in trije za obstanek. V Sloveniji pa lahko vsak premaga vsakega. Prijatelji in družina spremljajo slovensko ligo in ne hrvaške, pa to ne samo zaradi mene. Vsi pravijo, da so jim tekme zelo zanimive, veliko zanimivejše od hrvaških. Prijatelj je prišel gledat naš dvoboj s Koprom, ki smo ga na žalost izgubili, a mi je po koncu dejal, da je bil res napet in sploh ne moreš vedeti, kdo bo zmagal. Kar zadeva samo kakovost nogometa, pa je ta v obeh državah na zelo podobni ravni.

Ali poznate vseh pet klubov, ki so v Sloveniji doslej osvojili naslov prvaka?
Olimpija, Maribor, Gorica, Domžale. Samo malo, mogoče Mura? Ni. Aja, Koper. (smeh) S Celjem sem bil blizu, a smo bili na koncu drugi. Takrat smo dobro igrali, toda nato izgubili še v finalu pokala. Letos smo v pokalu igrali celo še bolje, vendar vnovič izgubili. To sta kar dve hudi rani.

Kako po dveh letih in pol gledate na slovenski nogomet?
Liga je res zelo zanimiva in po mojem mnenju odlična za mlade igralce, kakršen sem bil sam. Če dobiš priložnost in jo izkoristiš, lahko zelo napreduješ, hkrati pa je odlična odskočna deska za naprej. V Celju sem bil dve leti in pol, in menim, da je Celje »ustvarilo« največ igralcev. Nekateri so odšli v tujino, nekaj jih je zdaj v Mariboru, jaz sem v Olimpiji, nekateri so po drugih slovenskih klubih.

SP1_7172
ALESFEVZER.COM
Kako ljudje na Hrvaškem na splošno gledajo na slovenski nogomet?
Ne morem reči, da ga ravno spremljajo. Moji prijatelji ga, drugače pa večina misli, da ni dober. Vsak Hrvat, ki pride v slovensko ligo, in se po tekmi pogovarjamo, je prezadovoljen, ker je tukaj. Liga je res zanimiva.

S Slovenijo me povezuje še nekaj, v Grosuplju namreč živi mamina sestra z družino. Bratranec Dominik Ivkić prav tako igra nogomet in je član Domžal, tudi zaradi tega sem prav vesel, da sem prišel v Slovenijo.

Kako so v Zagrebu doživeli prestop Petra Stojanovića, za katerega je Dinamo Mariboru odštel dva milijona evrov?
Ljudje imajo predsodke, toda tisti, ki se spoznajo na nogomet, zelo dobro vedo, da je Maribor dober klub, Stojanović zelo kakovosten igralec in da je bil to odličen prestop.

Kdo je po vašem mnenju najboljši nogometaš v slovenski ligi?
Zame je najboljši Rok Kronaveter. Tega, da si kot vezist najboljši strelec prvenstva, ne more narediti noben igralec v nobeni ligi, in to sem mu tudi rekel. Zelo ga cenim, od njega se lahko veliko naučim. Poleg tega je tudi dober človek, takoj ob prihodu v Olimpijo me je odlično sprejel, tako kot Aris Zarifović, Etien Velikonja in Miha Zajc, ki sem ga poznal že iz Celja. Vsa čast tem fantom.

Julija ste se iz Celja preselili v Olimpijo.
To je zame velik korak naprej v karieri. Olimpija je izjemen klub, razmere za delo so odlične. Po mojem mnenju ima z notranje strani najlepši stadion na Balkanu, na Hrvaškem in v Srbiji zagotovo ni niti enega takega objekta. Tudi če na njem ni veliko gledalcev, je zelo akustičen in zato je razpoloženje zelo dobro.

Ste imeli takrat še kakšne ponudbe?
Imel sem še nekaj ponudb, tudi iz italijanske serie B, toda veliko raje sem izbral Olimpijo. Zelo rad bi se zahvalil predsedniku Celja Stevanu Đorđeviću, ki me je pustil v Ljubljano, čeprav je bila ponudba iz Italije še nekoliko višja.

Kakšna je razlika v delu v Dinamu, Lokomotivi, Celju in Olimpiji?
Dinamo nima konkurence na Balkanu, ker je to res drug svet. Recimo, na celi južni tribuni stadiona Maksimir je narejen hotel za igralce, ti imajo tam tudi biljard, pikado, playstation. Prva ekipa ima na voljo kar sedem ali osem fizioterapevtov. Že mladinska šola jih ima pet, šest. Lokomotiva in Olimpija sta nekako podobna, verjetno je Olimpija na malo višji ravni, ker je Lokomotiva umeten klub.

V sezoni 2014/15 ste zabili sedem golov v slovenskem prvenstvu, lani enega.
V prvi sezoni nas je vodil trener Simon Rožman, ki mi je rekel, da sem bil statistično gledano najučinkovitejši vezist prvenstva. Ob sedmih zadetkih sem imel še pet asistenc, čeprav sem igral defenzivnega vezista. Bili smo drugi, imeli smo res dobro ekipo, v njej so bili Verbič, Sunny, Oršić, imeli smo veliko prostora in smo 'leteli' z vseh strani. Potem je nekaj fantov odšlo, prišle so poškodbe, tako da je bilo vse odvisno od mene in Vrhovca, drugo sezono smo začeli slabše, tudi sam sem padel v formi in se pozneje dvignil. Težko je primerjati obe sezoni. V prvi nam je vse šlo kot po maslu, v drugi na žalost ravno nasprotno, vendar pa mislim, da sem v drugi še bolj napredoval. Ko se boriš za obstanek, se ves čas sprašuješ, kaj moram narediti, da bom boljši. Čutiš velik pritisk, toda to je odlična šola za naprej.

Vaša nekdanja soigralca Vrhovec in Sunny zdaj igrata za Maribor, se kaj zbadate zaradi velikega rivalstva med kluboma?
Z Vrhovcem se slišiva in že na začetku sva se malo zbadala, jaz njemu pošljem zeleno srce, on meni vijoličnega. (smeh) Z njim sva se v Celju odlično ujela, tudi s Sunnyjem sva v zelo dobrih odnosih, saj sva v slačilnici sedela skupaj, res sta izjemna fanta.

SP1_3768
ALESFEVZER.COM
Vrhovec je član slovenske izbrane vrste, ali imate kaj možnosti, da bi tudi vi zaigrali v hrvaškem dresu?
Težko, v zvezni vrsti so fantje, ki igrajo za Real in Barcelono, jaz pa sem član Olimpije. V Ljubljano sem prišel, da bi napredoval, delal kot nor in moj cilj je, da bi se v dveh, treh letih prebil v reprezentanco. Za slednjo je res izjemno igrati, ko svojo državo predstavljaš na svetovnem prvenstvu, kot sem jo jaz v mlajših kategorijah, je to nekaj neverjetnega. Upam, da se bodo te stvari ponovile še v članski.

Moj soigralec je bil Mihovil Klapan, igrali smo v Zavrču in ob vsaki dolgi žogi sta mu osrednja branilca rekla 'pazi, hrbet', on pa je žogo vsakič pustil. Med polčasoma me je vprašal, Miško, kdo je ta Hrbet?

Stari ste 22 let, kakšne načrte imate za prihodnost?
V popolnosti sem osredotočen na Olimpijo in trdo delo. Glavni cilj je osvojiti prvenstvo in pokal, torej vse, kar se da osvojiti. S Celjem sem izgubil dva finala pokala in želel sem se ubiti. (smeh) Čez leto ali dve pa bi rad naredil še nekakšen velik preskok v svoji karieri.

Ali imate kakšno posebno željo?
Rad bi igral v Nemčiji. Ali Angliji. Obožujem čvrst nogomet, ko se veliko teče in ko dobesedno poka na igrišču. Ko po tekmi ne moreš hoditi, veš, da si naredil dobro stvar. Imam nekaj prijateljev, ki so odšli na preizkušnjo v drugo nemško ligo in niso zdržali na pripravah. Klicali so me, mi rekli, da ne zmorejo in da je to zame. (smeh)

Kaj so o vaši selitvi v Slovenijo menili vaša družina in prijatelji?
Posebej starši in brat so moja največja opora. Tudi prijatelji me redno obiskujejo, vsi so veseli, če sem jaz vesel. Kamorkoli bom šel, bodo veseli in zadovoljni.

Se je bilo težko privaditi na slovenski način življenja?
Ne, vse je podobno. Po dveh mesecih sem razumel tudi jezik, tako da sploh ne vidim nobene razlike.

Prihajate iz Zagreba, toda Celje je precej manjše, ste se tam kdaj dolgočasili?
Včasih mi je bilo res dolgčas.

Kako pa se počutite v Ljubljani?
Ljubljana je izjemna. Ne glede na to, kako rad imam Zagreb, je strogo središče mesta v Ljubljani veliko lepše. Imate reko, mostove, v Zagrebu pa je samo beton.

Katere jezike govorite?
Že od nekdaj imam zelo rad jezike, govorim pa hrvaščino, slovenščino, angleščino, nemščino, ki sem se je učil, ampak bi jo moral še nekoliko osvežiti, španščino razumem in bi se jo hitro naučil, če bi se moral. Zame je blagoslov, če obvladaš jezike. Ni lepše, kot to, da nekam greš in se lahko normalno sporazumevaš.

Katera je bila prva beseda, ki ste se je naučili v slovenščini?
Hrbet. To je smešna zgodba. Moj soigralec je bil Mihovil Klapan, igrali smo v Zavrču in ob vsaki dolgi žogi sta mu osrednja branilca rekla »pazi, hrbet«, on pa je žogo vsakič pustil. Med polčasoma me je vprašal, Miško, kdo je ta Hrbet? Mislil je, da je to neki igralec in od takrat mi je ostala ta beseda. Druga pa je čebula, to ni zaradi mene, ampak zaradi prijateljev. Oni bodo že razumeli, za kaj gre.

Ali imate najljubšo slovensko besedo?
Zmaga. To je najboljše in najbolj pomembno.

Največkrat se slišim z Markom Pjaco, ki je julija za 23 milijonov evrov prestopil v Juventus, ravno pred dvema dnevoma sva govorila. Povabil me je k sebi v Torino, priskrbel mi je tudi vstopnice za tekmo lige prvakov med Juventusom in Dinamom.

Po Evropi imate veliko prijateljev, s katerimi ste igrali pri Dinamu. S kom se največkrat slišite?
Največkrat se slišim z Markom Pjaco, ki je julija za 23 milijonov evrov prestopil v Juventus, ravno pred dvema dnevoma sva govorila. Povabil me je k sebi v Torino, priskrbel mi je tudi vstopnice za tekmo lige prvakov med Juventusom in Dinamom, ki bo 7. decembra, ampak se sezona pri nas konča tri dni pozneje, tako da bom zelo težko videl to srečanje v živo. Bom že odšel pozneje. Bila sva cimra na svetovnem prvenstvu in od takrat sva ves čas v stiku. Pozimi sem bil pri Mateu Kovačiću v Madridu, s katerim se zdaj slišiva nekoliko manj, nočem mu težiti, on je vendarle v nekem drugem svetu. (smeh)

Kaj vam je v Sloveniji najbolj všeč?
Ne vem, mogoče to, da je blizu Zagreba. (smeh) Ne, šalim se, prijatelji. Soigralci so me odlično sprejeli, kar ne morem verjeti, da je tako, in to je odlično.

Kaj vam tu ni všeč?
Prav nič takega ni, super se počutim, ne bi mogel biti bolj zadovoljen.

V čem smo si Slovenci in Hrvati najbolj podobni in najbolj različni?
Sploh ne vidim nobene razlike, zelo smo si podobni, smo kot en narod. Že ko sem prišel, sem se počutil, kot da bi bil doma. V Celju me je recimo predsednik klical kar 'sine'.

Ali imamo Slovenci kakšno navado, ki se vam zdi čudna?
V Celju je veliko ljudi hodilo v hribe, prav tako je veliko več kolesarjev kot v Zagrebu. Ljudje so bolj aktivni. V Celju gredo v hribe ali na kolo cele družine.

Slovenci smo bili za Hrvate vedno smučarji, kako se znajdete na snegu?
Slabo! (smeh) Smučanja ne spremljam niti nisem nikoli smučal. Zame je morje, to mi zadostuje, sneg in mraz me ne zanimata. Sem pa spremljal smučarske skoke in Petra Prevca.

Ko vas nekdo obišče iz domovine, kaj mu pokažete v Sloveniji?
Vse. Zelo rad potujem, tudi z reprezentanco in Dinamom smo potovali po različnih turnirjih, in tako sem verjetno videl kar vso Evropo. Povsod si rad ogledam kakšno znamenitost. Prijateljem razkažem Ljubljano, gremo na Ljubljanski grad. Ko sem bil v Celju, sem jih najprej peljal v Ljubljano, drugi dan v Maribor, bili smo na Pohorju, šli na adrenalinsko sankališče. S punco sva šla na Obalo. Čeprav imate malo morja, je bila navdušena nad Portorožem in Piranom, ki sta prelepa, posebna.

Že od nekdaj mi je bil zanimiv rokomet, sploh zaradi hrvaške reprezentance, ki je vedno v svetovnem vrhu. Moja sestrična je poročena z rokometašem Blaženkom Lackovićem.

Ali greste na dopust na slovensko ali hrvaško obalo?
(smeh) Ni je čez hrvaško obalo. Za dan ali dva je lepo iti na slovensko, toda na dopust grem raje na Hrvaško.

Kako vas kličejo soigralci, ali imate kakšen vzdevek?
Miško.

S kom živite tu?
Sam. Obožujem mir, ko pridem domov, želim gledati, kar jaz hočem, vse mora biti čisto in pospravljeno, sem zelo čist človek. Zaradi tega ne morem imeti cimra. (smeh)

Kaj pa življenje s punco?
Z njo lahko živim, če je taka, kot sem jaz, in moja je. Sem mlad, toda skupaj sva že pet let in pol, lepo nama je. Navadila sva se tudi na to, da zadnji dve leti in pol živiva vsak na svojem koncu, vendar se redno obiskujeva.

320-13-scan
Ali pogrešate Zagreb?
Ne morem ga pogrešati, ker sem ves čas tam. (smeh) Zgodi se, da ne grem tja tri tedne, a s tem nimam težav. V Celju sem šel večkrat domov, v Ljubljani pa je življenje bolj raznoliko in zanimivo, lahko počnem več stvari in mi ni dolgčas. Tudi sorodniki so tu, veliko se družimo.

Če bi želeli povedati eno zanimivo stvar o Hrvaški, kaj bi rekli?
Morje. Takega morja, kot ga imamo mi, nima nihče.

Kje bi bolje živeli s plačo, ki jo dobivate tu, v Ljubljani ali Zagrebu?
Zelo podobno je. V centru obeh mest so cene višje kot drugje. Kar zadeva okolico, pa je Ljubljana malo dražja od Zagreba. Nepremičnine so cenejše v Zagrebu, v okolici mesta pa v Ljubljani. Vem tudi, da sta Koper in Portorož izjemno draga, apartmaji so dvakrat dražji kot na hrvaški obali. Prav tako vem, da so nepremičnine v Mariboru precej cenejše.

Če bi vam nekdo iz kakršnegakoli razloga ponudil slovensko državljanstvo, bi ga sprejeli?
Ne vem, včasih so mi omenili, da bi mogoče kdaj lahko igral za reprezentanco. Nikoli se ne ve.

Bi vas zanimalo igranje za slovensko reprezentanco?
Če bi kdo od odgovornih prišel in mi predstavil načrt, bi zagotovo razmislil. Sem Hrvat, vse imam tam, tega ne morem opisati. Če v preteklosti ne bi igral za reprezentanco, bi bilo verjetno drugače. Toda te stvari, ki sem jih doživel tam, so bile tista prava stvar. Hrvaška je Hrvaška, če me razumete.

Ljubljana je izjemna. Ne glede na to, kako rad imam Zagreb, je strogo središče mesta v Ljubljani veliko lepše.

Katera je najbolj čudna stvar, ki ste jo doživeli v Sloveniji?
Najhujša stvar je bila, ko sem se po treh ali štirih mesecih v Celju vračal z obiska pri sorodnikih v Grosupljem. Ob povratku mi je »crknil« avto. Na srečo sta bila z mano tudi mama in oče, potem smo klicali avtovleko, peljali so nas v Celje. Na koncu se je izkazalo, da je odpadel vijak s hladilnika, in posledično je iztekla voda. Drugače pa ni bilo nič takega. Lahko povem, da mi je bilo težko, ko v prvem obdobju v Celju nisem igral in ob obeh porazih v finalu pokala.

Ali ste poleg nogometa tu obiskali še kakšno drugo športno prireditev?
Nekajkrat sem bil na rokometu v Celju, kjer je res dobro razpoloženje. Rokomet je tam res vrhunski. Že od nekdaj mi je bil zanimiv, sploh zaradi hrvaške reprezentance, ki je vedno v svetovnem vrhu. Moja sestrična je poročena z rokometašem Blaženkom Lackovićem, s katerim se dobro razumeva, zdaj smo bili tudi skupaj na morju. V Celju sem ga gledal, ko je gostoval s HSV. V Ljubljani pa bi si šel pogledat kakšno košarkarsko tekmo.

Ali veste, koliko prebivalcev ima Slovenija?
Malo bom preračunal. Ljubljana jih ima tristo tisoč, Celje je tretje po velikosti s približno 45 tisoč, Maribor je drugi. Rekel bi okoli 600 ali 700 tisoč. Več? Milijon? Še več? Potem sem pa povsem zgrešil. Dva milijona? Res?

miskic nm
Nikola Miljković
Ali mogoče poznate kakšno slovensko narodno jed?
Jedel sem in je nikoli več ne bom, matevž. Enkrat sem ga jedel, rekel sem, hvala, jedli bomo nekaj drugega. (smeh)

Ali poslušate slovensko glasbo, morda poznate kakšnega glasbenika, skupino, pesem?
(smeh) Ne, tudi vi je ne poslušate, kaj šele jaz. Poznam Jana Plestenjaka, sicer pa v klubu le redkokdo posluša slovensko glasbo. Še posebej v Celju sta se v slačilnici poslušali hrvaška in narodna glasba. Tako da tudi nisem imel priložnosti poslušati slovenske glasbe.

Zame je najboljši Rok Kronaveter. Tega, da si kot vezist najboljši strelec prvenstva, ne more narediti noben igralec v nobeni ligi, in to sem mu tudi rekel. Zelo ga cenim, od njega se lahko veliko naučim.

Kaj menite o slovenskih ženskah?
Slovenke so lepe, ampak Hrvatice so Hrvatice.

Za kateri nogometni klub navijate?
Dinamo, samo za Dinamo. Vse življenje sem bil tam, tam so me tudi vzgojili in me vsega naučili, vedno Dinamo.

Kaj bi sporočili bralcem Ekipe?
Navijačem bi sporočil, da naj nas pridejo v čim večjem številu bodrit na vsako tekmo. Mi pa moramo pustiti srce na igrišču, da smo čim boljši in osvojimo prvenstvo.

320-13-zagreb vszi
Zagreb
vszi

Članki iz rubrike