Dvaindvajsetletnik iz Vojnika je podpisal štiriletno pogodbo s FC Københavnom, s katerim se je v pretekli sezoni veselil naslova državnega prvaka, prvega po treh letih. Že v prvem krogu nove sezone se je vpisal med strelce, navijači pa so ga takrat tudi izbrali za igralca tekme.
BENJAMIN VERBIČ
rojen: 27. novembra 1993
država: Danska (København)
šport: nogomet
klub: FC København
V petih tekmah danskega prvenstva ima na svojem računu že tri zadetke, kar je toliko, kot jih je imel v celotni lanski sezoni.
Kako je prišlo do tega, da ste se lani poleti odločili za odhod na Dansko?
Po dobri sezoni s Celjem je prišlo nekaj ponudb, toda ko je prišla ta iz Københavna, sem se posvetoval z agentom in starši ter se nato odločil, da jo sprejmem. Gre za klub, ki je dober za moj razvoj in odlična odskočna deska.
Ste imeli še kakšno drugo ponudbo? Govorilo se je o zanimanju Maribora.
Maribor je bil ves čas ena od možnosti. Vem, da so se zame zanimali klubi iz Italije, Belgije in Avstrije, a kakšne uradne ponudbe od tam ni bilo. Od vsega začetka sem imel uradno ponudbo samo od Københavna, pri katerem so želeli hitro zaključiti posel. Pa tudi jaz sem se strinjal, da bi se čim prej pridružil ekipi in z njo začel priprave.
To je vaša prva izkušnja s tujino, odšli ste z 21 leti, vam je žal, da niste šli že prej?
Mislim, da sem v slovenski ligi dozorel in da je bila to prava poteza. Mogoče bi lahko šel leto prej, ker je bila možnost, vendar mi ni žal.
Ste imeli kaj pomislekov pred odhodom na Dansko?
Pomisleki so vedno. Ko sem prišel, sem bil sam v novem okolju, takrat nisem imel nobenega Balkanca, da bi se z njim družil. Preklopiti sem moral na drug jezik, si ustvariti nov krog prijateljev, tako da je bil začetek kar težek. Seveda pomisliš na svoje prijatelje, prejšnjo ekipo, a vsak ve, zakaj igra nogomet. Hitro se sprijazniš z nastalim položajem in greš naprej.
Ste se pozanimali, v kakšen klub greste?
Veliko se je o tem pozanimal tudi moj zastopnik. Vedel sem, da je København največji klub v Skandinaviji, v zadnjih desetih letih ves čas igra v Evropi, zato mi je bila ta možnost najbolj zanimiva in posledično se je bilo lažje odločiti za naslednji korak. Vsako tekmo se lahko dokazujem, tu se dobro dela in v meni vidijo določeno naložbo za prihodnost. Na tribunah mrgoli skavtov, igralce prodajajo v druge klube, močnejše lige. Mislim, da sem z odhodom v København naredil pametno potezo.
Kakšna je razlika med slovenskim in danskim prvenstvom?
Največja razlika je v ritmu igre in moči podaje, vse poteka hitreje. Slovenski nogomet je iz leta v leto kakovostnejši, je pa na Danskem malo višji tempo, bolj se igra na moč, več je pritiska.
Ali imate občutek, da ste v zadnjem letu zelo napredovali?
Mislim, da sem. Veliko sem delal s trenerjem, tu je v ospredju taktika. V primerjavi s Slovenijo imam tu 50 odstotkov več obrambnih nalog. Vse se začne pri obrambi, presingu, šele potem je na vrsti napad. V tej ekipi moraš izvajati presing, tudi če si vratar. (smeh) Treba je garati, da si konkurenčen ostalim. Način dela je tak, da si vse močnejši in hitrejši, veliko se posveča eksplozivnosti in v tem pogledu sem napredoval.
Mesto je čisto, čeprav so Danci včasih kar malo nemarni, sploh kadar se napijejo, pijejo pa zelo veliko, vsak dan se zabavajo. (smeh) Ko grem dopoldne na trening, do desete ure vidim pivo, ki leži na ulicah in podobno. Danci pozno začnejo delati, pekarne in lokali se odprejo šele ob devetih.
Hitro ste si izborili mesto v udarni enajsterici.
Trener mi je takoj dal priložnost, ki sem jo dobro izkoristil in do poškodbe redno igral. Po vrnitvi sem nekaj tekem pred zimskim premorom sedel na klopi. Potem so se karte vnovič premešale, med pripravami je treba trdo delati, da si izboriš mesto v ekipi, in to mi je uspelo.
Postali ste ljubljenec navijačev.
Cenijo moj temperament, rad se poveselim, Danci pa so bolj hladni. Poleg tega navijači občudujejo napadalno usmerjene igralce, sploh ko naredijo kakšno dobro potezo.
Lani ste po treh letih v København vrnili naslov prvaka. Kakšno je bilo slavje?
Izjemno. Ob stadionu je bilo po tekmi organizirano slavje, zbralo se je okoli 20 tisoč ljudi, vzklikali so naša imena, bilo je fantastično. Dogajalo se je tudi po mestu. Sicer se nismo vozili z odprtim avtobusom, vendar je bilo zelo dobro.
Kakšne cilje imate letos?
Lani je bil prvi cilj, da se vrne naslov državnega prvaka. Prvi cilj letos pa je, da se pride v skupinski del lige prvakov ali vsaj lige Europa.
S klubom imate podpisano pogodbo še za tri sezone, koliko časa se še vidite v Københavnu?
Po zadnji sezoni, ki ni bila ravno fantastična, se je veliko govorilo o tem, da se nekateri klubi zanimajo zame, toda odločil sem se, da bom ostal. Tudi v klubu so mi rekli, da me nimajo namena prodati že po enem letu. Naslednje poletje se bomo usedli in pogovorili, kaj bi bilo najbolje za vse. Za zdaj je še prezgodaj razmišljati o tem, nikamor se mi ne mudi.
Kakšen klub je FC København?
Gotovo je najbolj spoštovan klub v državi, čeprav med Danci ni ravno priljubljen, sploh v drugih delih države, velikokrat nam žvižgajo, a to je povsem normalno. Kdorkoli pride na naš stadion, čuti določeno spoštovanje. Kar zadeva organizacijo, je stopnička višje v primerjavi s slovenskimi klubi. Tu spoznaš neki nov svet, stvari drugače funkcionirajo, v klubu je zaposlenih veliko ljudi. Imamo svoj trening center, pet, šest igrišč, ki so nam stalno na voljo. Glede tega je vrhunsko in lepo je igrati za najboljši klub v državi.
Že v prvem krogu nove sezone ste zabili gol in bili izbrani za igralca tekme.
Da, navijači prek esemesov izbirajo igralca tekme in tokrat so izbrali mene. To se mi je zgodilo četrtič. Vsakič pa od našega sponzorja Carlsberga za nagrado dobiš trilitrsko pivo. (smeh)
Ste ga že spili?
Ne, imam ga doma. (smeh)
Koliko ljudi imate v povprečju na tekmah?
V zadnji sezoni smo imeli v povprečju okoli 17 tisoč ljudi. Derbi z Brøndbyjem je vedno poln, na zadnji tekmi, ko smo osvojili naslov, je bilo 35 tisoč ljudi in tudi dvoboji z Midtjyllandom so zelo dobro obiskani. Vzdušje na stadionu je odlično.
Kako ste se navadili na življenje na Danskem?
Najprej se je treba navaditi na danske cene, sploh v restavracijah in lokalih te včasih malo preseka, ko vidiš račun. (smeh) Ljudje so preprosti, zelo so umirjeni, vsak se briga zase in glede tega so mi kar všeč. So pa malo preveč hladni.
Ste imeli kaj težav s komunikacijo?
Sploh ne, vsi tekoče govorijo angleško. Malo sem se naučil še danščine, tako da obvladam nekaj osnovnih in nogometnih izrazov.
Kakšno mesto je København?
Lepo, turisti lahko vidijo veliko zanimivega. Mesto je vedno polno ljudi, česar v Celju nisem bil navajen. Predvsem konec tedna je znana nakupovalna ulica zelo polna. Mesto je čisto, čeprav so včasih Danci kar malo nemarni, sploh kadar se napijejo, pijejo pa zelo veliko, vsak dan se zabavajo. (smeh) Nočno življenje je zelo pestro, tako kot v vsakem velikem mestu. Ko grem dopoldne na trening, do desete ure vidim pivo, ki leži na ulicah, in podobno. Danci pozno začnejo delati, pekarne in lokali se odprejo šele ob devetih.
V katerem delu mesta živite?
Živim v središču mesta.
Živite v stanovanju ali hiši?
Imam stanovanje, mogoče se bom oktobra preselil, ker namerava najemodajalec prodati stanovanje.
Vam je tega priskrbel klub ali ste ga morali poiskati sami?
Priskrbel mi ga je klub. Na voljo so mi dali tri, štiri stanovanja, potem pa izbereš, kar ti je všeč. Stanovanje sem izbral že aprila, tako da sem se ob prihodu lahko takoj vselil.
Je težko najti primerno stanovanje?
Ponudba je kar pestra. Odvisno je, kje bi rad živel, precej je novogradenj, so pa nepremičnine precej drage.
Kako veliko je stanovanje in koliko znaša najemnina?
Veliko je 110 kvadratnih metrov, najemnina pa znaša 2700 evrov. Takšno stanovanje na trgu stane okoli 800 tisočakov.
Dan pred tekmo ali na dan tekme se navijači dobijo v gozdu, kjer se stepejo, potem pa na tekmi ni večjih težav. Bolj se osredotočijo na koreografije, ki so res vrhunske.
Vas ljudje prepoznajo, če se sprehodite po mestu?
Ljudje me prepoznajo, vendar niso vsiljivi.
Imate na voljo klubski avto?
Imam, vendar ga moram plačevati, gre za neke vrste lizing.
Kakšni vozniki so Danci?
Strogo se držijo pravil. V enem letu še nisem videl nesreče. Njihov način vožnje me včasih malo živcira, a bom mogoče zdaj tudi jaz postal še bolj vzoren voznik. (smeh)
Ali so vas kdaj ustavili policisti? Jih je veliko na cestah?
Policisti me še niso ustavili in jih tudi ni veliko na cestah, saj niti niso potrebni, ker vsi vozijo po omejitvah, nesreč ni. V glavnem se jih vidi samo ponoči, ko preverjajo alkoholiziranost voznikov. Mislim, da so kazni zaradi prekomernega uživanja alkohola zelo visoke in vzgojne.
Koliko stane liter bencina?
Bencin ni drag, stane približno toliko kot v Sloveniji.
Kako so videti vaša gostovanja?
Na gostovanja se vozimo z avtobusom, samo v Aalborg se peljemo z letalom. Najdaljše gostovanje je oddaljeno štiri ure vožnje, od trenerja pa je odvisno, ali gremo na pot dan prej ali na dan tekme.
Najbolj vroče gostovanje je verjetno dvoboj z Brøndbyjem.
Da, to je pravi derbi, vsi živijo samo za to tekmo. Navijači so jezni, če izgubimo z Brøndbyjem.
Se na teh tekmah dogajajo navijaški incidenti?
Dan pred tekmo ali na dan tekme se dobijo v gozdu, kjer se stepejo, potem pa na tekmi ni večjih težav. Bolj se osredotočijo na koreografije, ki so res vrhunske.
Kako Danci poznajo Slovenijo?
Izobraženi ljudje vedo, kje je Slovenija, drugače pa nas še vedno mešajo s Slovaki. V ekipo je prišel en Slovak in upam, da bodo zdaj vsi dojeli, kdo je Slovenec in kdo Slovak. (smeh) Sicer pa Danci poznajo Ljubljano, Bled, nekateri tudi Maribor.
Veliko je lepih in simpatičnih deklet. So prijazne, toda za moj okus malo preveč 'žurirajo'. Veliko žensk pije pivo, niso dame tako kot Slovenke. (smeh)
Ste se na Danskem morda srečali s kriminalom? Ste morda doživeli kakšno neprijetno izkušnjo, ki ni povezana z nogometom?
Ne, nič takega nisem doživel, niti pretepa nisem videl. Vsi so močno pijani, a se nihče ne stepe. (smeh)
Kako na Danskem občutijo begunsko krizo?
Nekaj se je govorilo o tem, a so stvari hitro razrešili, ko so zaprli meje s Švedsko in Nemčijo. V klubu smo zbirali denar za begunce, te zadeve so bile aktualne dva, tri tedne, potem pa se je vse pozabilo.
Se močno pozna gospodarska kriza? Je na ulicah dosti brezdomcev, beračev?
To se vidi v vsaki državi, vendar se Danci ne pritožujejo preveč. Mislim, da je tu niti niso začutili v pravi meri.
Kako vam je všeč danska hrana? Obstaja kakšna njihova jed, ki vam je še posebej pri srcu?
Danska hrana se malo razlikuje od naše, a sem se hitro navadil nanjo. Nogometaši ves čas jemo eno in isto, tako da ni težav. Sicer pa obožujejo lososa. Tipična danska jed je recimo smørebrød, to so obloženi kruhki – na črn kruh daš avokado, meso, kakšen namaz.
Ste morda v trgovinah naleteli na slovenske izdelke?
Da, a sem šel v neko balkansko trgovino. Sem pa videl izdelke Gorenja.
Omenili ste visoke cene, kakšna je razlika v primerjavi s slovenskimi?
V trgovinah so mogoče malo višje kot pri nas, toda ni neke drastične razlike. Kar zadeva restavracije, je precej drugače. Recimo pica stane okoli 20 evrov, pivo sedem, kava pet evrov. Moram pa povedati, da so lokali ves čas polni.
Če kdo iz Slovenije pride k vam na obisk, kaj želi najprej videti oziroma kaj mu najprej pokažete?
V mestu je veliko znamenitosti. Vsi hodijo do male morske deklice, ki pa ni nič posebnega. (smeh) Nyhavn je lep, to je pristanišče, kjer so barvne hišice. Zanimiva je palača, v kateri prebiva kraljica, zraven je še ena, v kateri je princ. Sredi mesta je lep park, v katerem se zadržuje veliko ljudi.
Kaj počnete, ko imate kakšen dan prosto?
Ob prostih dnevih je dobro opraviti regeneracijo, da se ne zapustiš, ker je potem težko trenirati. Drugače pa se s soigralci kam odpravimo, gremo do obale na kopanje, čeprav je letos vreme precej slabo. Nekajkrat sem šel v Malmö, do katerega iz Københavna pelje most.
Rad bi čim bolje odigral to sezono, drugače pa ne delam nekih velikih načrtov. Dekleta nimam, tako da še ne razmišljam o družini.
Iz Malmöja je Zlatan Ibrahimović.
V ekipi imam tri švedske reprezentante, ki so mi povedali, da je Ibrahimović na Švedskem bog. Bil je pravi vodja reprezentance, razložili so mi, da je pravi profesionalec in človek na mestu. Skrbi ga za vse in na neki način me je kar presenetil. Dejali so, da trdo dela na treningih in je res pravi profesionalec. V Malmöju oziroma v Rosengårdu ima svoje igrišče, v mestu pa povsod vidiš kakšno njegovo reklamo.
Ste srečali kakšnega Slovenca na Danskem?
Ko sem prišel, je bila tu že kolegica iz otroštva, soseda iz Vojnika. Precej mi je pomagala, predstavila mi je še nekaj Slovencev v mestu, s katerimi smo šli nekajkrat na večerjo. Še tam sem moral govoriti angleško, ker dekleta nimajo slovenskih fantov. (smeh) Ambasada vsake pol leta organizira srečanje, kamor pride okoli 60, 70 Slovencev, verjetno pa jih je tukaj še več. V soboto sem na tekmi srečal tri, ki tu živijo, in so me kar malo presenetili.
Ali berete danske časopise?
Ne, danski časopisi me ne zanimajo. Manj vem, boljše je. (smeh)
Morda poslušate dansko glasbo?
V slačilnici včasih poslušamo dansko glasbo in nekatere pesmi niti niso slabe.
Kako bi opisali Dance?
So preprosti, malo premalo temperamentni, prijazni, radi pomagajo, ampak da bi se takoj odprli, tega pa ni. Kar nekaj časa moraš biti z njimi, da pridobiš njihovo zaupanje.
Kakšne so Danke?
Veliko je lepih in simpatičnih deklet. So prijazne, toda za moj okus malo preveč 'žurirajo'. Veliko žensk pije pivo, niso dame tako kot Slovenke. (smeh)
Kaj vas je najbolj navdušilo na Danskem?
Največji vtis je name naredil klub, navijači, to je drugače kot v Sloveniji. Drugače pa ne morem izpostaviti ničesar posebnega.
Je kaj takega, kar vas tam moti ali morda pogrešate?
Včasih me motijo vozniki, ker so malo prepočasni, nad življenjem pa se ne morem pritoževati. Pritožujem se samo nad danskimi sodniki, ki me ne marajo, tudi v soboto sem že za prvi prekršek dobil rumeni karton. (smeh) Igralcev ne zaščitijo, igra se na moč, bolj grobo, to mi niti ne ustreza, vendar se navadiš.
Danska mi je všeč, ampak ne do te mere, da bi se tja preselil. Za zdaj sta številka ena Slovenija in Vojnik, vrhunski kraj. (smeh)
Kateri je bil najbolj smešen dogodek, ki ste ga doživeli na Danskem?
Trening se je začel ob 10.30, jaz pa sem na igrišče prišel tri minute pozneje, ko so bili vsi že v krogu in je trener že imel svoj govor. Bilo je proti koncu leta, ravno vrnil sem se po poškodbi. Zaradi sedenja na klopi že tako nisem bil pretirano zadovoljen. Ko sem prišel zraven, mi je trener rekel, naj se obrnem in da sem že končal sezono. Bilo je v četrtek, zadnja tekma pa v nedeljo. Pogledal sem ga, on pa je še enkrat rekel, da je konec, ker sem zamudil. In sem šel, med hojo sem se obrnil, ker sem mislil, da me zafrkava. Ni bilo tako. Odšel sem z igrišča, trener pa se je za mano zadrl, naj se s športnim direktorjem dogovorim glede kazni. Ni mi bilo všeč in sem sam pri sebi že začel preklinjati. (smeh) Potem pa so se vsi začeli smejati, trener je pritekel in skočil name. Dobro so si me privoščili, zdaj jim moram to nekako vrniti. (smeh)
Stari ste 22 let, kakšni so vaši načrti za naprej?
Rad bi čim bolje odigral to sezono, drugače pa ne delam nekih velikih načrtov. Dekleta nimam, tako da še ne razmišljam o družini. Kar zadeva nogomet, grem od tekme do tekme, treba je dobro igrati, šele potem lahko narediš kakšne konkretne načrte. Želim si izboriti mesto v izbrani vrsti. Jasno je, da je tam velika konkurenca, vsak skuša najprej v klubu dokazati, da je pripravljen za reprezentanco, potem pa se je treba dokazati še selektorju.
Ste mogoče kdaj razmišljali o tem, da bi po končani karieri mogoče živeli na Danskem?
Danska mi je všeč, vendar ne toliko, da bi se tja preselil. Za zdaj sta številka ena Slovenija in Vojnik, vrhunski kraj. (smeh)
