Z odličnimi predstavami na desnem bočnem branilskem položaju si je izboril vpoklic v izbrano vrsto, januarja pa je nato sledil še odhod v Turčijo, kjer je podpisal pogodbo s prvoligašem Konyasporjem. Za 27-letnika je to druga izkušnja s tujino, leta 2012 je bil namreč pol sezone član romunskega Otelula.
NEJC SKUBIC
rojen: 13. junija 1989
država: Turčija (Konya)
šport: nogomet
klub: Konyaspor
Kako je prišlo do tega, da ste se januarja odločili za odhod v Turčijo?
Že nekaj časa sem imel skrito željo, da bi igral v Turčiji. To je bila neke vrste motivacija, cilj. Lani avgusta je moj zastopnik postal Denis Selimović, ki ima največ stikov v Turčiji, in s tem sem naredil korak naprej pri uresničitvi želje. Potem se je vse nekako 'poklopilo'; dobro sem igral, bil vpoklican v reprezentanco, nad čemer sem bil pozitivno presenečen, prav tako je moj zastopnik dobro delal. Imel sem srečo, da me je trener Konyasporja želel imeti v ekipi, in dogovorili smo se za sodelovanje.
Obstaja kakšen poseben razlog, da ste si želeli v Turčijo?
Vedno želim biti realen in preveč optimistično bi bilo pričakovati prestop v katero od najboljših petih lig. Poleg tega je turška liga finančno zelo močna in tam si lahko na neki način rešiš eksistenco. Mislil sem, da imam možnosti za igranje v Turčiji, čeprav lige niti nisem preveč dobro poznal. Približno leto in pol sem si želel, da bi šel tja, na koncu mi je uspelo, čeprav je v Turčijo zelo težko priti. Turki veliko dajo na imena, slovenska liga pa je dokaj nepoznana, tako da je moj zastopnik opravil res dobro delo.
Že nekaj časa sem imel skrito željo, da bi igral v Turčiji. To je bila neke vrste motivacija, cilj.
Ste imeli še kakšno drugo ponudbo?
Najprej smo bili v pogovorih s turškim klubom, ki je igral v drugi ligi, toda zamenjal se je trener in prestop je padel v vodo. Potem je bilo že vse dogovorjeno za odhod na Poljsko, a nisem želel iti, ker sem upal, da bom dobil angažma v Turčiji. Kmalu je prišla ponudba Konyasporja in v dobrem tednu se je vse razrešilo. Psihično je bilo kar naporno, saj veš, da gre za veliko stvar, ki ti lahko spremeni življenje. Bil sem precej napet, a se je na koncu vse poplačalo.
To je vaša druga izkušnja s tujino. Pred petimi leti ste bili pol sezone član romunskega Otelula, s katerim ste igrali v ligi prvakov, toda vrnili ste se v domovino in ostali štiri leta, vas ni vleklo na tuje?
Zdaj vidim, da sem bil takrat premlad, nisem bil dovolj zrel za igranje v tujini. Imel sem veliko domotožje, predvsem zaradi tega, ker so bile v Romuniji razmere za življenje katastrofalne. V odhod v Romunijo sem privolil samo zaradi igranja v ligi prvakov, to je bil edini razlog in tudi edina pozitivna stran, ki sem jo takrat odnesel. Mislim, da sem zdaj izbral pravi trenutek za odhod v tujino. Mogoče bi lahko šel pol leta prej, vendar sem se pravilno odločil. Tako kot takrat, ko sem šel iz Romunije v Domžale, moj vzpon se je začel, ko je ekipo prevzel Luka Elsner.
Domžale se zdijo kot odlična odskočna deska.
Da, razmere za delo so fenomenalne, poleg tega v klubu ni nekega pritiska. Kadar si želel trenirati sam, si imel možnost za to tako na igrišču kot v fitnesu. Je pa odvisno od vsakega posameznika, v kolikšni meri je pripravljen trdo delati. Toda če se odločiš za to, so zame Domžale najboljši klub v Sloveniji. V Olimpiji in Mariboru je večji pritisk rezultata, tudi odškodnine so takšne, kot so, zato je vse veliko težje. Tudi razmere niso take kot v Domžalah, sploh v Olimpiji, ki trenira na ŽAK-u.
Kakšna je razlika med slovenskim in turškim prvenstvom?
Opazil sem, da mi je turško prvenstvo pisano na kožo. Igra se agresivno, veliko se teče, ekipe igrajo ena na ena, taktično niso tako disciplinirane. Je pa individualna kakovost na najvišji ravni. Za branilce je liga kar zahtevna, saj pokrivaš odlične igralce, ki so v svoji karieri že marsikaj naredili in doživeli. Če bi gledali samo taktični del, pa se znamo igralci v slovenski ligi veliko bolje postaviti. V Konyi imamo trenerja, ki je zaradi svoje taktike najbolj zaslužen, da smo bili v zadnji sezoni tretji. Nimamo posameznika, ki bi izstopal, odlično delujemo kot ekipa. Ne mara zvezd, če želiš izstopati, te hitro postavi na stranski tir. Je pa zelo pošten človek, delaven, tudi jaz sem tak, zato me je želel, in sem se mu dokazal.
Je igra veliko hitrejša?
Da, veliko hitreje se je treba rešiti žoge, ob sebi imaš hitro kakšnega tekmeca, pritisk na žogo je velik. Kot sem omenil, se veliko igra ena na ena, vsak teče za svojim igralcem. Z malo inteligence pa to njihovo pokrivanje lahko izkoristiš sebi v prid, kar smo mi delali v drugem delu sezone.
V odhod v Romunijo sem privolil samo zaradi igranja v ligi prvakov, to je bil edini razlog in tudi edina pozitivna stran, ki sem jo takrat odnesel.
Hitro ste si izborili mesto v udarni enajsterici.
Nad tem sem bil zelo presenečen. Preden sem odšel v Turčijo, sem imel v glavi neko predstavo, kako naj bi bilo vse skupaj videti, a se je to zgodilo veliko hitreje, kot sem mislil. Dva dneva po prihodu sem igral pokalno tekmo in štiri dni pozneje prvenstveno. Vprašanje je, kako bi se moja zgodba razpletla, če prvih nekaj tekem ne bi odigral na dobri ravni. Izkoristil sem priložnost, trener mi zaupa in res sem zadovoljen s svojo vlogo v ekipi. Zdaj je pomembno samo to, da bom zdrav, ostalo bo prišlo samo po sebi.
Konyaspor je sezono končal na tretjem mestu in bil veliko presenečenje, uvrstil se je tudi v skupinski del lige Europa. Spomladi je v sedemnajstih krogih zbral dvanajst zmag in štiri remije. Je bilo kakšno posebno slavje?
Že osmo mesto iz sezone prej je bil zgodovinski uspeh, potem si lahko predstavljate, kaj pomeni tretje mesto. To vse se je zgodilo s prihodom trenerja Aykuta Kocamana. Sam pa si boljšega začetka niti ne bi mogel želeti. Posebnega slavja ni bilo, zaradi česar smo bili vsi presenečeni. Verjetno je za to kriva tudi zadnja tekma, ko smo igrali s prvakom Bešiktašem. Najprej je bila prestavljena, ker so imeli oni slavje, kar našemu klubu ni bilo všeč in je dvignil ceno vstopnic na petdeset do šestdeset evrov, in to je vplivalo na obisk tekme. Prišlo je deset tisoč ljudi, če bi bilo vse normalno, bi bil stadion zagotovo poln in bi verjetno imeli tudi kakšno proslavo. Nato pa je vse padlo v vodo, a tako se je zgodilo.
Kakšen klub je Konyaspor?
Konyaspor je manjši klub, ki se razvija, podobno kot mesto Konya. Predsednik Erdogan je zdaj odstavil premierja, ki je bil prav iz Konye, tako da ne vem, kaj bo to zdaj pomenilo, toda ne pričakujem večjih sprememb. Pred slabima dvema letoma je Konyaspor dobil nov stadion, potem nov trening center, tako da je v vzponu, a je pred njim še kar nekaj klubov, ki imajo veliko večjo tradicijo.
V Konyi v pol leta nisem videl niti ene ženske, ki bi mi bila res všeč. Če imaš doma dekle, ji ni treba glede tega prav nič skrbeti. (smeh)
V mestu ljudje živijo za nogomet, koliko jih v povprečju pride na tekme?
Rekel bi okoli dvajset tisoč, nekajkrat je bil stadion razprodan, najslabši obisk je bil januarja, ko je zaradi mraza prišlo okoli deset tisoč ljudi. Po obisku smo v vrhu lige.
Kako ste se navadili na življenje v Turčiji?
Odlično sem se navadil, tudi ljudje so me zelo dobro sprejeli. Mnogi me sprašujejo glede džamij in ali se slišijo molitve, a sem se tudi na to navadil in praktično ne slišim molitev, tega ne občutim. Kar zadeva džamije, jih je pa res veliko, razporejene so na približno petsto metrov.
Gre za muslimansko državo, na kakšen način in kje to najbolj občutite?
Za Konyo pravijo, da je najbolj versko mesto v Turčiji. Ženske so pokrite z rutami, tega, da bi bile v popolnosti pokrite z burkami, pa ni veliko, mislil sem, da jih je več. Razliko opazim tudi v slačilnici, ko se oprhamo, se moramo oviti v brisače, ne smemo hoditi goli. Preden na tekmi stopimo na igrišče, gredo igralci v krog in zmolijo kratko molitev. Tudi sicer je povsod veliko molilnic, drugače pa teh stvari niti ne občutim preveč.
Ste imeli kaj težav s komunikacijo?
V ekipi so trije Bosanci, Srb, Bolgar, pomočnik glavnega trenerja je iz Bosne in Hercegovine, prav tako imamo dva prevajalca, tako da nimam težav s komunikacijo. V klubu so marca uvedli dve uri učenja turščine, tako da se učimo jezika, Turki pa se učijo angleško, vse je urejeno. Naučil sem se nekaj osnov, verjetno bi bilo drugače, če bi bolj potreboval turščino, tako pa gre vse skupaj bolj počasi.
Kako je z angleščino v Konyi?
Pravijo, da v Konyi vsaj 90 odstotkov ljudi sploh ne govori angleško.
Kakšno mesto je Konya?
Veliko, v njem živi 1,200.000 prebivalcev. Večinoma se zadržujemo v nakupovalnih središčih, teh je štiri, prav tako imamo tri, štiri restavracije, kamor največkrat gremo. Če povem po pravici, v pol leta sploh še nisem bil v središču mesta. Ne vem, velika gneča je, tam je še toliko bolj vroče, poleg tega je precej umazano, tako da me niti ne vleče tja. Drugače pa največ časa preživim v trening centru, od pol enih do sedmih zvečer sem tam. Trenutno sem v Turčiji sam in lahko ves čas posvetim nogometu, treningom, regeneraciji in tem stvarem.
V katerem delu mesta živite?
Bolj na obrobju, do trening centra imam približno deset minut in do strogega središča še petindvajset minut.
Živite v stanovanju ali hiši?
Živim v stanovanju, v zelo lepem kompleksu. Na tem koncu zdaj raste nov del mesta.
Vam je tega priskrbel klub ali ste ga morali poiskati sami?
Stanovanje mi je uredil klub. Šel sem samo pogledat, ali mi je všeč, in to je bilo to.
Za Konyo pravijo, da je najbolj versko mesto v Turčiji. Ženske so pokrite z rutami, tega, da bi bile v popolnosti pokrite z burkami, pa ni veliko, mislil sem, da jih je več.
Kako veliko je stanovanje in koliko znaša najemnina?
Stanovanje je veliko med 120 in 130 kvadratnimi metri, manjših stanovanj niti ni, kar zadeva najemnino, pa ne vem, koliko znaša, saj jo plačuje klub.
Vas ljudje prepoznajo, če se sprehodite po mestu?
Turki so fanatiki, ko se sprehajaš po nakupovalnem središču, skoraj ne mine dan, da se ne bi kdo želel fotografirati s tabo. Tu se končno počutim kot nogometaš.
Imate na voljo klubski avto, kakšni vozniki so Turki?
Imam klubski avto, Turki pa so katastrofalni vozniki. Iz dveh pasov hitro naredijo tri, v krožnem prometu se večkrat zgodi, da čakajo tisti, ki so v krožišču. Na cesti je treba biti zelo previden. Nesreč je veliko, vse je bolj po kavbojsko, videl sem že, da so po nesreči skočili iz avta in se hoteli kar stepsti. (smeh)
Po koncu kariere se stoodstotno vračam v Slovenijo. Ljubljana je najlepša, tako pravi Zoki in ima prav. (smeh)
Ali so vas kdaj ustavili policisti? Jih je veliko na cestah?
Policistov nisem videl, je pa veliko radarjev, ki merijo razdalje. Eno kazen za prehitro vožnjo sem že dobil, mislim, da sem omejitev prekoračil za deset kilometrov na uro, in sem plačal okoli osemdeset evrov.
Kako so videti vaša gostovanja?
Na gostovanja potujemo z letalom, hitrim vlakom, z avtobusom pa gremo do mest, ki so oddaljena do tri ure vožnje. Recimo v Burso smo potovali z avtobusom do letališča, z letalom do Istanbula, tam z avtobusom do trajekta, potem pa še eno uro z avtobusom.
Najbolj vroče gostovanje?
Ko gostuje Konyaspor, stadioni niso ravno polni, ker ne gre za veliko ekipo. Pravijo, da ima najboljše navijače Bešiktaš. Kar sem videl do zdaj, bi rekel, da so se v drugi polovici sezone najbolj izkazali naši navijači.
Ste se v Turčiji morda srečali s kriminalom?
Ne, nič takega nisem doživel.
Kako v Turčiji občutijo begunsko krizo?
Niti kriminala niti begunske krize nisem občutil.
Se močno pozna gospodarska kriza? Je na ulicah dosti brezdomcev, beračev?
Doživel sem, da mi je nekaj otrok trkalo na avtomobilsko okno in prosilo za denar. V Turčiji so precej velike razlike med bogatimi in revnimi.
Kako ste v Konyi občutili teroristične napade?
Po terorističnih napadih v Ankari in Istanbulu ni bilo nobene večje panike. Malo več je bilo govora po tistem napadu v Ankari, ko je umrl oče nogometaša Galatasaraya Umuta Buluta.
Turki so fanatiki, ko se sprehajaš po nakupovalnem središču, skoraj ne mine dan, da se ne bi kdo želel fotografirati s tabo. Tu se dejansko počutim kot nogometaš.
Kako vam je všeč turška hrana?
Na splošno je dobra, a veliko preveč mastna. Turki niso videti preveč postavni, tako da se opazi, da jedo bolj mastno hrano. (smeh) Tudi sicer ne veljajo za tiste prave profesionalce, toda v našem klubu s tem ni težav.
Kakšna je razlika v cenah, če jih primerjamo z našimi trgovinami in restavracijami?
V Konyi so cene na ravni Ljubljane, mogoče so malo višje, cene v restavracijah pa so na podobni ravni. V Istanbulu je vse veliko dražje.
Kakšno je nočno življenje v Konyi?
Imajo samo eno diskoteko in še ta je bolj tako tako. Nočnega življenja ni, kultura je drugačna, tudi igralci ne hodimo nikamor skupaj. Samo mi Balkanci gremo na kakšno pijačo. Alkohol je zelo drag in tudi težko ga je dobiti.
Kaj počnete, ko imate kakšen dan prost?
Ko imamo prost dan, ga izkoristim predvsem za regeneracijo. Če sta prosta dva dneva, pa sem že odšel v Slovenijo, bil dvakrat v Ankari in dvakrat v Istanbulu.
Ali berete turške časopise?
Ne.
Po terorističnih napadih v Ankari in Istanbulu ni bilo nobene večje panike. Malo več je bilo govora po tistem napadu v Ankari, ko je umrl oče nogometaša Galatasaraya Umuta Buluta.
Morda poslušate turško glasbo?
Poslušam jo, ker jo vrtijo soigralci, sam od sebe je ne bi. (smeh)
Kako bi opisali Turke?
Zelo so prijazni, slišal sem, da so malo počasni, da traja, ko je treba urediti kakšne stvari, toda jaz tega nisem doživel. Z njimi imam samo pozitivne izkušnje. So pa pravi fanatiki, neverjetno je, kako sprejemajo nogometaše. So veliki domoljubi, zelo radi imajo svojo državo, vsaka tekma se začne s himno.
Kakšne so Turkinje?
V Konyi v pol leta nisem videl niti ene, ki bi mi bila res všeč. Če imaš doma dekle, ji ni treba glede tega prav nič skrbeti. (smeh)
Kaj vas je najbolj navdušilo v Turčiji?
Navijači. To je nekaj neverjetnega, to je treba doživeti. Za to treniraš in delaš vse življenje. Ko doživiš tako vzdušje, pozabiš na denar in vse, navijači ti dajo neko dodatno energijo in pravo zadovoljstvo je igrati pred tako številčnim občinstvom. Na začetku so se mi tu malo smejali, ker sem bil ob pogledu na navijače tako evforičen, saj nisem bil navajen na te stvari.
Najbolj smešen ali čuden dogodek, ki ste ga doživeli v Turčiji?
Čudno mi je, da ob prihodu v jedilnico rečejo dober tek in to ponovijo, ko vstanejo od mize.
Turška reprezentanca je razočarala na Euru, v njej pa ni bilo niti enega člana Konyasporja, čeprav je bil tretji.
Igrala so velika imena, zvezdniki, mislim, da bi bilo boljše, če bi na Euro poslali bolj ambiciozno ekipo, fante, željne dokazovanja. Tudi naš trener je po koncu prvenstva cinično izjavil, da se mu zdi čudno, ker v reprezentanci ni bilo nobenega člana Konyasporja, vsaj eden ali dva bi si zagotovo zaslužila poziv.
Na splošno je dobra, a veliko preveč mastna. Tudi Turki niso videti preveč postavni, tako da se opazi, da jedo bolj mastno hrano. (smeh)
Stari ste 27 let, kakšni so vaši načrti za naprej?
Ne delam si nekih posebnih načrtov, zelo sem zadovoljen v Konyasporju. Imam odlične razmere za delo in se skušam osredotočiti, da bi še bolj napredoval. Z ekipo bi rad dosegel čim boljše rezultate, nastop v skupinskem delu lige Europa je zelo lepa priložnost, da se dokažemo. Če skrajšam, si želim čim dlje ostati v tujini in si v reprezentanci izboriti mesto v začetni postavi.
Ste mogoče razmišljali o tem, da bi po končani karieri mogoče živeli v Turčiji?
Ne, po koncu kariere se stoodstotno vračam v Slovenijo. Ljubljana je najlepša, tako pravi Zoki in ima prav. (smeh)
