Petindvajsetletna Velenjčanka je zadnji dve leti in pol članica francoskega Metza, s katerim je v prejšnji sezoni osvojila naslov državne prvakinje.
ANA GROS
Rojena: 21. januarja 1991
Država: Francija (Metz)
Šport: rokomet
Klub: Metz HB
Bila je najboljša strelka lige in je v igri tudi za najkoristnejšo igralko tekmovanja. Grosova je pred odhodom v Francijo igrala za Olimpijo, Krim, madžarski Györ in nemški Thüringer ter se v vseh štirih državah veselila naslova prvakinje.
Kako je prišlo do tega, da ste se januarja 2014 odločili za odhod v Francijo?
V tistem času sem igrala v Nemčiji, kjer nisem dobivala veliko minutaže. Trener mi ni zaupal in tako nisem mogla pokazati dobrih iger. Pri Metzu so zaradi poškodbe svoje igralke potrebovali desno zunanjo in so stopili v stik z mojim zastopnikom. Hitro smo se dogovorili za sodelovanje, pri Thüringerju niso nič komplicirali, tako da sem spakirala kovčke in šla.
Ste imeli takrat ob Metzevi še kakšno drugo ponudbo?
Ne, tudi ta je prišla zelo nepričakovano, saj sem imela pogodbo do konca sezone.
Niste imeli nobenih pomislekov pred odhodom v Francijo?
Ne, kar zadeva mojo minutažo, sem vedela, da slabše, kot je bilo v Nemčiji, niti ne more biti. Življenje je bilo super, igrala pa nisem, zato sem šla in danes lahko rečem, da je bila to dobra odločitev. (smeh)
Do zdaj ste v tujini igrali na Madžarskem, v Nemčiji in Franciji, kje se najbolje počutite?
Življenje mi je bilo najbolj všeč v Nemčiji. Država je zelo organizirana, ljudje se držijo dogovorov. V Franciji so ljudje bolj sproščeni, niso organizirani in težko se na njih zaneseš. Glede samega življenja bi prednost dala Nemčiji, kar zadeva ljudi, pa so mi bolj všeč Francozi. Madžarska je podobna nam, njihov način življenja je bolj 'balkanski', če se lahko tako izrazim. Ni bilo slabo, je pa Györ zelo majhno mesto, a je po drugi strani njegova lokacija odlična, ker sta blizu Dunaj in Bratislava, kjer se vedno nekaj dogaja. (smeh)
Kakšna je razlika med madžarskim, nemškim, francoskim in slovenskim prvenstvom?
Slovenska liga je po moči na zadnjem mestu. Ko sem prišla na Madžarsko, tudi tamkajšnja liga ni bila tako močna, kot je zdaj. V dveh, treh letih je precej napredovala. Györ še vedno prevladuje, so se pa druge ekipe okrepile, zato so tekme bolj izenačene. Nemška in francoska liga sta izjemno močni, in če se ne gre resno v dvoboj, lahko vodilni izgubi z zadnjim na lestvici. Toda med njima obstaja razlika, v Nemčiji se igra hiter rokomet, veliko se teče, v Franciji pa vse temelji na moči, kar mi bolj ustreza.
Name gledajo kot na eno izmed najpomembnejših članic ekipe. V ključnih trenutkih prevzemam odgovornost in sem zaradi tega zelo zadovoljna, takšna vloga mi ustreza, saj vem, da tako napredujem in rastem kot igralka.
Kako ste zadovoljni s statusom v ekipi in igrami v Metzu?
Name gledajo kot na eno izmed najpomembnejših članic ekipe. V ključnih trenutkih prevzemam odgovornost in sem zaradi tega zelo zadovoljna, takšna vloga mi ustreza, saj vem, da tako napredujem in rastem kot igralka. Trener mi zaupa, tudi uprava kluba ima zaupanje vame, kar je lani potrdila s tem, da mi je ponudila podaljšanje pogodbe, in to mi pomeni zelo veliko.
Pogodba vam poteče po koncu naslednje sezone, ste mogoče že dobili kakšno ponudbo od drugod?
Ve se, da sem še eno leto pogodbeno vezana na Metz, zato se v tem pogledu trenutno nič ne dogaja in nisem dobila nobene ponudbe. Se je pa dogajalo na polovici prejšnje sezone, ko si me je v svojih vrstah želel CSM iz Bukarešte. Poškodovala se jim je igralka, ki igra na mojem položaju, a me v klubu niso želeli pustiti, ker sem preveč pomemben del ekipe. Prav tako se še nismo pogovarjali o morebitnem podaljšanju, če bodo zainteresirani, bo ta tema verjetno na vrsto prišla jeseni. Vse pa bo odvisno tudi od drugih ponudb.
Pa vas je zanimal odhod v Romunijo?
Seveda, šlo je za res mamljivo ponudbo. Ekipa iz Bukarešte je nato poskrbela še za presenečenje na zaključnem turnirju četverice lige prvakinj. Gre za veliko ekipo, bila sem zainteresirana, ampak če te klub ne pusti, te ne pusti, in pri tem igralec nima veliko besede. (smeh)
Kakšen klub je Metz?
Letos smo osvojili dvajseti naslov državnih prvakinj, tako da gre za najuspešnejši ženski rokometni kolektiv v državi. Klub je odlično organiziran in dobro finančno preskrbljen, vsi ga spoštujejo in se zavedajo, kaj pomeni v Franciji. To se vidi že na obisku naših tekem, na vsaki se zbere od štiri do pet tisoč ljudi. Vzdušje je odlično, ne glede na to, proti komu igramo. Nad tem sem bila res prijetno presenečena.
Katero gostovanje pa je najbolj vroče?
Najtežje gostovanje v zadnji sezoni smo doživele v polfinalu pokala, v katerem smo se pomerile z drugoligašem Brestom. Dvoboj si je ogledalo dobrih pet tisoč ljudi, vzdušje je bilo resnično noro. Srečanje smo na žalost izgubili, bodo pa prihodnjo sezono gostovanja v Brestu, ki se je medtem uvrstil v prvo ligo, še kako zahtevna in zanimiva.
Lani, ko smo osvojili pokal, smo šli z ekipo ven in v diskoteki so mi iz torbice ukradli telefon.
Kako ste se navadili na življenje v Franciji?
Zelo je drago, hrana v trgovinah in restavracijah, druge storitve, to je vse veliko dražje kot v Sloveniji in tudi precej dražje kot v Nemčiji. Ob prihodu sem bila kar malo šokirana, ko sem videla, kako je vse drago. (smeh) Življenje kot tako pa je zelo fino, podobno našemu. Ljudje veliko hodijo ven, gredo na kavico, to je precej drugače kot v Nemčiji. Francozi so zelo družabni, življenje je precej sproščeno.
Ste imeli kaj težav s komunikacijo?
Na začetku sem jih imela kar nekaj, saj niti malo nisem govorila francosko. Na srečo so nekatere besede podobne angleškim in španskim, prvi jezik govorim, drugega malo razumem, kar mi je nekoliko olajšalo prilagajanje. Francozi so prepričani, da morajo vsi znati njihov jezik in da je francoščina nekakšno središče sveta. (smeh) Na začetku je bilo malo težje, ker sem morala vsem razložiti, da sem tu šele kratek čas in zato še ne govorim jezika. Zdaj je veliko bolje, tovrstnih težav ni več, francosko govorim tekoče, ne rečem, da obvladam, ampak se lahko vse zmenim.
Kako je z angleščino v Metzu?
To je bila še ena težava, ker Francozi neradi govorijo angleško. Tudi če znajo, so zelo sramežljivi in nočejo govoriti. Je pa res, da angleško govori zelo malo ljudi, zato sem bila po svoje kar malo prisiljena v učenje francoščine.
Kakšno mesto je Metz?
Metz je zelo lep, sploh središče mesta. Veliko je za videti, ni dolgčas, imaš kaj početi ... Zelo dobro sem se privadila na življenje v Metzu, mesto mi ustreza in sem prav zadovoljna. Tudi njegova lokacija je super, ker sta blizu Nemčija in Luksemburg.
Čudno je, da imamo dve navijaški skupini, ki sta med sabo sprti. Vsaka ima svoje ime in nameščeni sta vsaka na svojem koncu dvorane. Med sabo se ne marata, a navijata za isti klub.
V katerem delu mesta živite?
Živim bolj na obrobju, a razdalje niso velike, tako da sem v središču mesta lahko v dobrih desetih minutah.
Živite v stanovanju ali v hiši?
Klub mi je našel stanovanje in tudi plačuje najemnino.
Kako veliko je stanovanje in koliko znaša najemnina?
Imam enosobno stanovanje, najemnina zanj pa znaša okoli petsto evrov. Res je, da je moje stanovanje povsem prenovljeno in je zato mogoče malo dražje.
Imate na voljo klubski avto?
Da.
Kakšni vozniki so Francozi?
Zelo počasni, umirjeni, mogoče tako mislim, ker sem sama malenkost bolj divja voznica. Rekla bi, da si ga včasih vzamejo malo preveč 'na izi'. (smeh)
Ste imeli v Franciji že kakšno izkušnjo s policisti, jih je veliko na cestah?
Nobene izkušnje s policisti še nimam, moram kar potrkati. (smeh) Na cestah jih ni veliko, zato pa je toliko več radarjev. Ves čas se je treba držati omejitev, čeprav so kazni nižje kot pri nas. Je pa res, da te hitro kaznujejo, tudi če omejitev prekoračiš za samo pet kilometrov na uro.
Tudi sama sem gurmanka in moram pohvaliti njihovo kuhinjo. Restavracije so nenormalno dobre, uživam v dobri hrani in si z veseljem privoščim kakšno večerjo. Zelo mi je všeč pašteta iz gosjih jeter.
Vas ljudje prepoznajo, če se sprehodite po mestu?
Tudi to se dogaja. V trgovinah se je že nekajkrat zgodilo, da so me ustavili, rečemo kakšno o tekmi in podobno.
Kako dobro Francozi poznajo Slovenijo?
Najde se kdo, ki jo pozna ali je mogoče bil pri nas, drugače pa o Sloveniji ne vedo kaj dosti, zato jim te stvari razložim. Naredim malo reklame za Slovenijo, povem, kako je lepa, in jih povabim, naj jo obiščejo.
Ste v Franciji morda doživeli kakšno neprijetno izkušnjo, ki ni povezana z rokometom?
Lani, ko smo osvojili pokal, smo šli z ekipo ven in v diskoteki so mi iz torbice ukradli telefon. Rekla bi, da je treba dobro paziti na svojo lastnino, kraje se kar dogajajo, ne bom pa rekla, da je tega res veliko.
Kako ste v Metzu občutili begunsko krizo?
Nič kaj dosti. Bolj sem spremljala, kaj se je dogajalo v Sloveniji, v tem delu Francije pa tega nismo občutili.
Se močno pozna gospodarska kriza?
Zdaj se kar pozna. Sredi sezone sta iz prve lige izstopila dva kluba. Nad tem smo bili kar šokirani, tu je namreč v veljavi licenciranje, po katerem moraš imeti proračun zagotovljen, če želiš nastopati v ligi. Potem si lahko mislite, kako veliko presenečenje je bilo, da sta kluba sredi sezone ostala brez denarja. Tudi pri drugih klubih se pozna kriza, v našem so se pritoževali, da je bil narejen manjši minus. Igralke tega nismo občutile, saj so bile plače redne. Glede na to, da v francoski ligi prej nikoli niso imeli denarnih težav, se zdaj opaža, da se vsi borijo za vsak evro, tako da je kriza udarila tudi tu.
Ob prihodu sem bila kar malo šokirana, ko sem videla, kako je vse drago. (smeh)
Kje ste bili med terorističnimi napadi v Parizu, kako ste jih doživeli in kakšno je stanje po tem?
Smo 350 kilometrov od Pariza, tako da pri nas tega niti nismo tako občutili. So pa v tistem času zapirali meje, tako da je bila cesta proti Luksemburgu kar nekaj časa zaprta. Ljudje so bili šokirani, nekaj soigralk ima družino v Parizu, tako da smo bili vsi pretreseni. Dan po tem dogodku smo imeli tekmo in sprva nismo vedeli, ali jo bomo sploh igrali, na koncu smo jo. Nekaj časa so bili ljudje zelo prestrašeni, nato pa se je stanje malo umirilo.
Francozi so znani kot veliki gurmani, kako vam je všeč njihova kuhinja?
Tudi sama sem gurmanka in moram pohvaliti njihovo kuhinjo. Restavracije so nenormalno dobre, uživam v dobri hrani in si z veseljem privoščim kakšno večerjo. Zelo mi je všeč pašteta iz gosjih jeter. Odličnih je še veliko drugih jedi, ki jih oni pripravijo na svoj način, in hrana je res izjemna.
Kilogrami znajo pri ženskah včasih predstavljati težavo.
Na srečo mi ni treba kaj dosti skrbeti za svoje kilograme, lahko jem, kolikor hočem, in se ne bom zredila. Med sezono tudi zelo pazim, kaj jem, trudim se jesti čim bolj zdravo. Izogibam se sladkim stvarem in cvrtju, zdaj, ko sem doma, pa se včasih malo pregrešim in si privoščim kaj domačega.
Ste morda v trgovinah naleteli na kakšen slovenski izdelek?
Ne, v večjih trgovinah še nisem videla naših izdelkov. Se jih pa da dobiti v manjših trgovinah, ki so v lasti Turkov, oni imajo kar nekaj izdelkov s področja Balkana.
Če vas obišče kdo iz Slovenije, kaj mu najprej pokažete?
Najprej gremo v središče mesta, kjer stoji velika katedrala, in ta del je res zelo, zelo lep. Blizu je še jezero, okoli katerega je speljana sprehajalna pot, in to sta prvi stvari, ki ju pokažem.
Če bi se morala odločiti zdaj, bi se seveda rade volje vrnila v Slovenijo, toda vsi vemo, kakšna je trenutna situacija pri nas, te stvari je nemogoče predvideti.
Kakšno je nočno življenje v Metzu?
V središču je trg, kjer je približno dvajset lokalov. Sploh poleti, ko je topleje, zunaj sedi zelo veliko ljudi in je prav živahno. V mestu so še tri diskoteke, ki se ob koncu tedna napolnijo in se da malo pozabavati, v glavnem ni dolgčas. (smeh)
Kaj počnete, ko imate kakšen dan prosto?
Večkrat sem šla v Nemčijo, kjer sem v Koblenzu obiskala reprezentančno soigralko Branko Zec ali šla v 'šoping', kar je včasih treba. (smeh) Približo 45 minut vožnje je oddaljen Luksemburg in šla sem tudi tja. Niti Pariz ni daleč, z vlakom si tam v uri in petnajstih minutah.
Ste v Franciji spoznali kakšnega Slovenca?
Slovenca še nisem spoznala, sem pa spoznala nekaj ljudi s področja nekdanje Jugoslavije.
Ali berete francoske časopise?
Včasih, a ne pretirano. Potrudim se kaj prebrati, ker mi to pomaga pri učenju jezika.
Na srečo mi ni treba kaj dosti skrbeti za svoje kilograme, lahko jem, kolikor hočem, in se ne bom zredila.
Morda poslušate francosko glasbo?
Pred prihodom v Francijo je nisem poslušala, zdaj pa jo kar precej. Francoska pop in rap sta mi zelo všeč, imajo veliko dobrih glasbenikov, tako da njihovo glasbo zelo rada poslušam.
Kako bi opisali Francoze?
Zelo so odprti in družabni, ampak so preveč umirjeni, sproščeni, nikamor se jim ne mudi, niso preveč organizirani. Posledično niso preveč odgovorni.
Kakšni so pa francoski moški?
Zdi se mi, da so bolj zadržani kot naši. Niso tako odprti, da bi kar pristopili in se začeli pogovarjati. (smeh)
Kaj vas je v Franciji najbolj navdušilo?
Verjetno kar hrana. (smeh)
Vas še kaj moti poleg te njihove neorganiziranosti in počasnosti?
Joj, zaradi teh stvari sem na trenutke kar malo nervozna, drugače pa ni nič takega, kar bi me še motilo. Ravno nasprotno, življenje v Franciji mi je zelo všeč.
Od zadnjih napadov je minilo le nekaj mesecev in ljudje tega ne pozabijo tako hitro. Občutek je kar grozen, ker vsi govorijo, da je Francija najbolj ogrožena država, kar zadeva teroristične napade. Ni mi vseeno, a razmišljati o tem je nesmiselno, potem lahko ves čas živiš v strahu in sediš doma.
Kateri je bil najbolj smešen ali čuden dogodek, ki ste ga doživeli v Franciji?
Čudno je, da imamo dve navijaški skupini, ki sta med sabo sprti. Vsaka ima svoje ime in nameščeni sta vsaka na svojem koncu dvorane. Med sabo se ne marata, a navijata za isti klub. Ko ena skupina navija, je druga tiho, nato pa se vloge zamenjajo, vse skupaj je kar malo smešno. (smeh)
Stari ste 25 let, kakšni so vaši načrti za naprej?
To sezono bom ostala v Metzu, potem bomo pa videli. V prihodnosti bi rada zaigrala za en velik klub, s katerim bi osvojila ligo prvakinj, to je moja največja želja. Upam, da mi bo to uspelo, tudi če bo večkrat, se ne bom pritoževala. (smeh) Težko je reči, koliko časa bom še igrala, saj je to odvisno od telesa in poškodb, za katere upam, da jih bo čim manj. Načrt je, da bi igrala še vsaj šest, sedem let, a se to lahko hitro spremeni. Poleg tega bi rada še kaj naredila z reprezentanco, z uvrstitvijo na evropsko prvenstvo smo naredili prvi korak, zdaj pa upam, da bomo to še nadgrajevali, da ne bo spet šest let zatišja. (smeh)
Ste mogoče kdaj razmišljali o tem, da bi po končani karieri živeli v Franciji?
Glede tega puščam odprte možnosti, čisto odvisno je, kam me bo vodila pot in kaj bom v karieri delala. Če bi se morala odločiti zdaj, bi se seveda rade volje vrnila v Slovenijo, toda vsi vemo, kakšna je trenutna situacija pri nas, te stvari je nemogoče predvideti. Glede tega sem povsem odprta, videli bomo, kaj bo prinesel čas in kje bodo najboljše možnosti za življenje.
