Slovenski reprezentant je podpisal štiriletno pogodbo s turškim prvoligaškim klubom Istanbul Basaksehir.
RAJKO ROTMAN
rojen: 19. marca 1989
država: Turčija (Istanbul)
šport: nogomet
klub: Istanbul Basaksehir
Kako je prišlo do tega, da ste se pred skoraj dvema letoma odločili kariero nadaljevati v Turčiji?
V tistem času sem bil vpoklican v reprezentanco in sem odigral prijateljski tekmi z Urugvajem in Argentino. Prišlo je nekaj ponudb, ta pa je bila najbolj konkretna in me je tudi najbolj prepričala. Povabili so me, da pridem v klub, da mi vse razkažejo, in tako se je začela moja turška zgodba.
Od kod ste še imeli ponudbe?
Prišle so iz različnih držav, saj se niti ne spomnim več vsega. (smeh) Mislim, da je ena prišla iz Moldavije, sicer pa je bilo pri vseh treba čakati. Pri turški je bilo drugače, preprosto je bil Istanbul Basaksehir najhitrejši in najkonkretnejši.
Pri 25 letih ste šli prvič v tujino. Bi lahko šli že prej oziroma ali vam je žal, da niste šli že prej?
Da bi mi bilo žal, mi sploh ne more biti, ker prej niti nisem imel priložnosti, da bi šel v tujino. Toda mislim, da je do tega prišlo v pravem času, ko je človek bolj zrel. Pri teh letih drugače razmišljaš, telesno si bolj pripravljen in vse skupaj je lažje sprejeti, se navaditi na novosti.
Ste imeli kaj pomislekov pred odhodom v Turčijo?
Ne, nobenih pomislekov nisem imel. Mislim, da je bil takrat res pravi čas za odhod, če bi čakal dlje, bi iz slovenske lige verjetno težje odšel v tujino.
Razlika je velika, vsaj meni se tako zdi. To velja tako za hitrost in telesno pripravljenost kot tekaški del in tempo igre.
Ste se pozanimali, v kakšen klub greste?
O klubu in razmerah sem se pozanimal pri svojem soigralcu in reprezentantu Bosne in Hercegovine Edinu Višći, ki je član Istanbul Basaksehirja že vse od leta 2011. Priporočil mi ga je in dejal, da je vse odlično. Klub je družinski, ko vzame igralca, se mu posveti. Če mu denimo pol leta ne gre, ga v klubu ne bodo dali na stran, temveč mu ves čas pomagajo. Odlično se razumemo, se družimo, če kdo ne igra in je slabe volje, se pogovorimo, mu pomagamo, vse je v najlepšem redu.
Lani ste osvojili četrto mesto in tudi to sezono boste končali kot četrti. Kakšne cilje ste si zadali pred začetkom prvenstva?
Naš cilj je bil osvojiti vsaj četrto mesto in po možnosti napasti tretjega. Na žalost nam slednje ni uspelo, toda vseeno smo zadovoljni.
Zelo malo, na tekme pride od dva do pet tisoč ljudi, razen ko pridejo veliki klubi, takrat jih je več. Ampak Istanbul Basaksehir je dokaj mlad, zato potrebuje svoj čas in počasi bo verjetno prišlo več privržencev. Poleg tega je zamenjal domovanje, preselili smo se in je treba pridobivati nove navijače.
Kje so največje razlike, če primerjate slovensko in turško ligo?
Razlika je velika, vsaj meni se tako zdi. To velja tako za hitrost, telesno pripravljenost, hitrost kot tekaški del in tempo igre. Težko opišem, toda razlika je kar očitna, sploh ko po 15 letih igranja v Sloveniji prideš sem in se meriš z velikani evropskega nogometa. Prvo leto sem se navajal na tukajšnje razmere in je bilo kar težko, ampak zdaj je že v redu. Ves čas se učiš, privajaš se na to, da čim hitreje najdeš rešitve v igri, da določene stvari narediš avtomatsko, se s čim manj dotiki znebiš žoge in podobno.
Včasih pogrešam domovino, v nasprotju z mojo ženo, ki se je zaljubila v Istanbul in Slovenije ne pogreša.
Torej ste v tem času precej napredovali.
Odkar sem v Turčiji, sem res zelo napredoval. Nekateri mogoče celo malo podcenjujejo tukajšnjo ligo, celo Samuel Eto'o je pred kratkim dejal, da je primerljiva s serie A, če ni letos celo boljša. Prvenstvo je zelo zahtevno, vsaka ekipa ima tri, štiri zvezdnike, ki so igrali v Angliji ali v drugih najmočnejših ligah. V nogomet se vlaga veliko denarja, medijsko je izjemno podprt, na televiziji so prenosi, oddaje, v katerih analizirajo tekme, in še bi lahko našteval.
Kako ste zadovoljni s svojim statusom in igrami? Letos imate manjšo minutažo kot lani.
Res je, minutaža je malo manjša, ker je v klub prišel Emre Belözoglu, legendarni turški nogometaš, zelo kakovosten igralec, nekdanji kapetan reprezentance, ki je igral za Inter, Newcastle, Atletico, Galatasaray in Fenerbahče. Na žalost igra na mojem položaju, zato moram letos malo potrpeti. Treba se je bilo prilagoditi, miselno sem se moral pripraviti, da je on v prvem planu, jaz pa čakam na svojo priložnost. Tudi sicer je bilo na začetku sezone malo težje. Zadnji teden lanskega prvenstva sem si poškodoval meniskus in se posledično pozneje pridružil pripravam. Zaradi tega me uvodnih deset krogov sploh ni bilo v kadru in se nisem mogel boriti za svoje mesto v ekipi. S statusom torej ne morem biti zadovoljen, a sem se po drugi strani od Belözogluja veliko naučil in v naslednjih sezonah pričakujem, da bo zame še veliko boljše.
To je verjetno tudi s psihološkega vidika zelo naporno.
Da, vendar se ne smeš nikoli predati, vsak trening moraš iti na polno, in tudi zato ker dam vedno vse od sebe, me v klubu spoštujejo. Trener mi da vedeti, da je zelo zadovoljen z mano. Kadar me potrebuje, lahko računa name in od mene dobi, kar zahteva.
Kakšen pa je sicer Belözoglu, na igrišču je videti zelo agresiven.
V zasebnem življenju je prava 'dobričina', vedno je pripravljen pomagati, če imamo v moštvu kakšne težave, gre do predsednika, uredi zadeve, izjemen človek je. Na igrišču pa pade v svoj svet, je agresiven, včasih nori, se dere. Pravzaprav gre za dva popolnoma različna človeka. (smeh)
Življenje je malo bolj stresno, hitrejše. Predvsem v Istanbulu je na cesti izjemna gneča, prav gledati moraš, kdaj greš na pot, da prihraniš nekaj časa pri vožnji. Če greš v središče mesta, za 15 ali 20 kilometrov dolgo pot potrebuješ 45 minut ali uro vožnje, ko je gneča, še več.
S statusom torej ne morem biti zadovoljen, a sem se po drugi strani od Belözogluja veliko naučil in v naslednjih sezonah pričakujem, da bo zame še veliko boljše.
Ste imeli kaj težav s komunikacijo?
V klubu s tem nimam težav, ker imamo prevajalca, ki je ves čas z nami. Sicer pa zelo malo Turkov govori angleško, toda naučil sem se nekaterih osnovnih stvari v turščini in mi je zaradi tega lažje. Govorim angleško, nemško, ampak turščina je zelo težka, ker je ne moreš povezati z nobenim drugim jezikom, vendar se jo nameravam naučiti v naslednji sezoni.
Kakšno mesto je Istanbul?
Uradno v njem živi 14,5 milijona prebivalcev, toda pravijo, da jih je celo še več, blizu dvajset milijonov. Je največje mesto v Evropi, ki je obenem izjemno lepo in se z lahkoto zaljubiš vanj. Ob prihodu v Turčijo sem bil kakšen mesec nervozen, jezen, za vsako stvar je treba čakati. Tako so mi recimo splet uredili šele v približno štirih tednih. Ko se na to navadiš, pa je veliko bolje. Ne pravijo zaman, da se je ob prihodu v Istanbul treba na vse prilagoditi, nato pa v mestu uživaš. Ljudje so zelo prijazni, pripravljeni pomagati, nihče ne bi nikomur naredil ničesar žalega. Arhitektura je zelo zanimiva.
Turčija je muslimanska država, kje to najbolj opazite?
To se še najbolj opazi, ko slišiš molitve iz džamije. To je še ena zadeva, na katero se je treba privaditi, toda sčasoma postane prav prijetno. Vsak petek gredo vsi v mošejo in takrat imamo prilagojene treninge.
Je v mestu mogoče občutiti kakšne težave, povezane z begunci?
Istanbul je praktično država v državi, tu se ne čuti ničesar, kar denimo vidiš in slišiš prek televizije.
Je bilo novembra čutiti kakšno napetost, ko so Turki ob ob sirski meji sestrelili rusko letalo?
Takrat se je o tem v medijih veliko govorilo, tudi soigralci so se pogovarjali o tem. O tem se da razglabljati, ampak politika dela svoje, verjetno ne bomo nikoli izvedeli, kaj se je res zgodilo. Se pa Turki ne bojijo nikogar, dobro se zavedajo, kako so močni. So zelo samozavestni in veliki patrioti, na vsakem koraku vidiš izobešene zastave, pred vsako tekmo igra himna.
V zadnjem času je bilo v Turčiji kar nekaj eksplozij, tudi v Istanbulu. Kje ste jih doživeli, ali je bilo mogoče med prebivalstvom občutiti paniko?
Ko se je to dogajalo, sem bil v klubu ali na poti na tekmo, zato tega strahu nisem nikoli začutil, ker sem bil daleč od tega. Vsega skupaj sem se bolj zavedal, ko so me klicali družina in prijatelji, ki so me spraševali, kje sem in kako sem. Videti je, da se ljudje tu s tem ne obremenjujejo, nočejo o tem razmišljati in živeti v strahu. Kakšen teden, dva so bili bolj pazljivi, pozneje pa se je vse vrnilo v normalo.
Ne pravijo zaman, da se je ob prihodu v Istanbul treba na vse prilagoditi, nato pa v mestu uživaš.
V katerem delu mesta živite?
Živim blizu centra za trening, približno osem kilometrov od letališča Atatürk in okoli 20 kilometrov od parka sultana Ahmeda, kjer sta Modra mošeja in Hagia Sofija. Gre za miren del na obrobju mesta, kjer se veliko gradi, s te lokacije je vse dokaj blizu, do Galatasarayevega stadiona je okoli deset kilometrov.
Živite v stanovanju ali v hiši?
Živim v stanovanju v stanovanjskem kompleksu, ki je varovan, v njem so med drugim tudi trgovsko središče, restavracije, bazeni. Pri iskanju stanovanja mi je pomagal klub.
Stanovanje je veliko okoli 200 kvadratnih metrov, najemnina znaša 1700 evrov, plačuje jo pa klub. Stanovanje je veliko, ampak v Turčiji so vsa stanovanja velika, dvosobno na primer meri 130 kvadratnih metrov.
Je v Istanbulu težko najti primerno stanovanje?
Ne, ponudba je odlična in tudi stanovanja so dobra, precej je takih z bazenom in drugim luksuzom.
Istanbul je zelo velik, vas ljudje prepoznajo, če se sprehodite po mestu?
Odvisno od tega, v katerem delu mesta sem. Bolj prepoznavajo zelo znane igralce. V Istanbulu imajo domovanje trije veliki klubi, v katerih je slednjih veliko, v našem predelu pa me ljudje prepoznajo.
Turki se ne bojijo nikogar, dobro se zavedajo, kako so močni. So zelo samozavestni in veliki patrioti, na vsakem koraku vidiš izobešene zastave, pred vsako tekmo igra himna.
Najtežje gostovanje?
Najbolj vročekrvne navijače ima Bešiktaš. Tam je res užitek igrati, čeprav je lahko kar težko, kadar domačini pritisnejo na plin. (smeh)
Kakšno je nočno življenje v Istanbulu?
Če povem po pravici, do zdaj sploh še nisem bil zunaj. Če grem, grem na večerjo in sem ob polnoči ali enih že doma, pa še to se je zgodilo štirikrat v dveh letih. V Turčijo sem prišel, ker želim nekaj narediti v nogometni karieri.
Alkohol je drag.
Da, vendar ga tudi ni veliko na izbiro.
Če vas kdo obišče, kam ga peljete, kaj se izplača videti?
Treba si je ogledati vse znamenitosti v parku sultana Ahmeda, kjer je tudi znameniti bazar. Izplača se iti do Bosporja, v kakšno restavracijo ob morju, možnosti je veliko. Za ogled vseh pomembnejših znamenitosti si je treba vzeti štiri, pet dni.
Turška kuhinja. Ali obstaja kakšna jed, ki vam je še posebej pri srcu?
Hrana mi je všeč, ampak ne morem ničesar posebej izpostaviti. Tudi sicer s hrano nimam večjih težav, ker nisem izbirčen. Veliko je piščanca, govedine, zelenjave, sadja, precej je sladic.
So zelo ponosen, samozavesten in zelo prijazen narod. Tudi tujce dobro sprejmejo, vzamejo jih za svoje, na neki način postanejo kar del družine.
Najbolj vročekrvne navijače ima Bešiktaš. Tam je res užitek igrati, čeprav je lahko kar težko, kadar domačini pritisnejo na plin. (smeh)
In kakšne so Turkinje?
Nič posebnega niso, Slovenke so veliko lepše.
Kaj vas je najbolj navdušilo v Turčiji?
Navdušilo me je precej stvari, izpostavil bi kakovost življenja, ki je res visoka.
Stari ste 27 let, kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Rad bi se čim bolje pripravil na novo sezono, da pridobim boljši status v ekipi, kot ga imam zdaj. Pogodbo bi rad oddelal do konca in nato podpisal še kakšno. Najrajši v tem klubu, rad bi ostal v Turčiji in tu nadaljeval kariero, trudil se bom, da bo to čim dlje. Seveda si želim igrati za izbrano vrsto, vsakega vabila sem vesel, saj s ponosom igram za svojo državo. To si štejem v veliko čast.
Ste kdaj premišljevali o tem, da bi po končani karieri živeli v Turčiji?
Včasih pogrešam domovino, v nasprotju z mojo ženo, ki se je zaljubila v Istanbul in Slovenije ne pogreša. Nekako se ne vidim, da bi ostal tu, mogoče bom drugače razmišljal, če bom v Turčiji še nekaj časa. Mislim, da bom živel v Sloveniji, rad imam svoje mesto Maribor. Toda ničesar ne izključujem, ker nikoli ne veš, kam te bo pot zanesla. Prepričan sem, da mi tudi v Istanbulu ne bi nič manjkalo.
