Kako je prišlo do tega, da ste se julija odločili kariero nadaljevati v Bolgariji?
Po koncu sezone sem imel precej lepih in konkretnih ponudb. Po temeljitem razmisleku, pogovoru z družino in agentom sem se odločil sprejeti bolgarsko, ki se mi je zdela najboljša. Tako sem se odločil tudi zaradi tega, ker je v Bolgariji pred leti igral Milivoje Novaković, ki mu je nato uspel velik prestop v nemško bundesligo. Dejstvo je, da sem v karieri stopil stopnico višje.
MATEJ POPLATNIK
Rojen: 15. julija 1992
Država bivanja: Bolgarija (Montana)
Šport: nogomet
Klub: Montana
Z 18 zadetki ste bili najboljši strelec drugoligaškega tekmovanja, ste dobili tudi kakšno ponudbo iz slovenske prve lige?
Ne, domače ponudbe nisem imel, so pa prišle iz hrvaške prve ter avstrijske in poljske druge lige.
Kako to, da vas nihče ni klical iz prve lige?
Ne bi vedel, verjetno so v ozadju kakšne druge stvari in mogoče je tako zaradi tega. Še sam ne vem, kaj se vse dogaja. Seveda bi najraje igral v Sloveniji, ampak pač ne morem.
V preteklosti ste imeli večkrat možnost odhoda v tujino, a se zanj niste odločili.
Da, imel sem precej tovrstnih ponudb. Poleti 2010 sem bil denimo na preizkušnji v Sieni, kjer bi me dali v mlado moštvo (primavera), toda takrat še nisem bil dovolj zrel za tak prestop, zato sem se odločil ostati v domovini. Pri teh stvareh ne gre samo za nogomet, prisotnih je še veliko stvari, psiha, moraš biti sposoben živeti sam in si sam izboriti nekatere stvari. Ko sem se čutil pripravljenega za to, sem se odločil za odhod v tujino.
Vas je klub pred podpisom pogodbe spremljal, so vas Bolgari poznali?
Moj zastopnik mi je povedal, da Montana išče napadalca in bi me takoj vzela, toda odločil sem se, da grem prej tja malo pogledat. Želim se prepričati, kam grem, ker si zase želim samo najboljše. Zato sem tudi ostal dolga leta v Sloveniji, čeprav je bilo veliko možnosti za odhod. Odpravil sem se na preizkušnjo, igral na dveh prijateljskih tekmah, na obeh dosegel zadetek, bilo mi je všeč in na koncu sem zavrnil vse druge ponudbe ter podpisal za Montano.
V Bolgariji je do zdaj igralo precej slovenskih nogometašev, ste se pri katerem pozanimali, kam greste?
Montana je v prejšnji sezoni igrala v drugi ligi, zato se nisem mogel veliko pozanimati glede tega kluba. Sem se pa pogovarjal z agentom, ki živi v Bolgariji, poskušal mi je čim bolje predstaviti razmere v klubu in okoli bolgarskega nogometa.
Iz slovenske druge lige ste šli v bolgarsko prvo, kako velik preskok je to?
Zelo velik, iz katerekoli druge lige v katero izmed prvih je zelo težko narediti prestop. Vsi želijo imeti že dokazane igralce. Zadovoljen sem, ker sem v Sloveniji pustil kar velik vtis in posledično mi je uspel prestop v Bolgarijo. V Sloveniji sem redno zabijal gole, kar tu zelo veliko pomeni. Je pa jasno, da se je treba potrjevati iz tekme v tekmo.
Kakšna je razlika med prvo slovensko in prvo bolgarsko ligo?
V primerjavi s Slovenijo je tukajšnji nogomet na višji ravni, več je tehničnih elementov, agresivnosti. Trije, štirje klubi v ligi so zelo močni in bi lahko igrali v kakšnem močnejšem tekmovanju. Izstopajo Ludogorec, Levski in Litex, ki bodo po mojem mnenju med sabo odločili o naslovu prvaka. Rekel bi, da bi Olimpija in Maribor v bolgarski ligi prav gotovo konkurirala za sam vrh.
V tej sezoni ste igrali na 14 tekmah, samo tri ste odigrali v celoti in še čakate na prvi zadetek. Kako ste zadovoljni s svojo vlogo v ekipi in s svojimi igrami?
Zadetek sem sicer že dosegel, a so mi ga neupravičeno razveljavili. (smeh) Da nisem igral še več, je krivo pravilo, po katerem mora biti v začetni enajsterici vsaj en nogometaš mlajši od 21 let. V naši ekipi imamo samo dva taka, eden izmed njiju je bil poškodovan mesec in pol, tako da sem bil že na začetku sezone prikovan na klop, sem pa s svojo minutažo zadovoljen. Mislim, da sem jo dobro izkoristil, ustvarjam priložnosti in prihajam v njih, tudi trener je zadovoljen z mano. Je pa res, da čakam prvi zadetek, imel sem nekaj lepih priložnosti, ki mi jih na žalost ni uspelo izkoristiti.
Ko hodim po mestu, vidim, da ima precej ljudi poškodbe telesa. Tako sem na pokalni tekmi igral proti nogometašu, ki je bil brez roke. Telesno prizadeti so že mladi.
Kakšen klub je Montana?
V Montani je svojo kariero začel eden izmed legendarnih bolgarskih nogometašev Stilian Petrov. Gre za majhen klub, ki je kar dobro organiziran. Za nas je dobro poskrbljeno, plačila so redna in sem zadovoljen. Naš stadion sprejme približno osem tisoč gledalcev. Pred vsako tekmo gremo v karanteno, treninge imamo na umetni travi, ker svojega pomožnega igrišča še nimamo. Strokovni štab sestavljajo trije trenerji, glavni, pomožni in eden, ki se ukvarja z obrambo. Potem so tu še kondicijski trener, fizioterapevt, zdravnik in dva ekonoma.
Lani je bila Montana drugoligaš, kakšne cilje imate letos?
Montana je v zadnji drugoligaški sezoni postavila rekord po osvojenih točkah in doseženih zadetkih. Med elito smo dobro startali, nato pa se je položaj spremenil. Osnovni cilj je obstanek, uvrstili pa smo se v polfinale pokalnega tekmovanja.
Koliko ljudi imate v povprečju na tekmah?
Povprečno okoli 3500 do 4000, na tekmah z Levskim in Ludogorcem pa se zbere okoli pet tisoč ljudi. V Bolgariji je nogomet odlično medijsko pokrit. Televizija prenaša vsako tekmo, ljudje obožujejo nogomet in množično hodijo na stadion.
Nogomet je v Bolgariji šport številka ena, kaj pa preostali športi?
V Montani sta priljubljeni še odbojka in košarka. Ženska košarkarska ekipa se v državnem prvenstvu bori za vrh, odbojkarji pa so drugi. Večkrat gremo na njihove tekme, oni na naše, družimo se in se medsebojno bodrimo.
Kako ste se navadili na življenje v Bolgariji?
Potreboval sem določen čas, da sem se navadil na tukajšnje življenje, ampak zdaj je vse v redu. Standard je zelo nizek, ljudje se skozi mesec prebijajo s 150 evri.
Ste imeli kaj težav s komunikacijo?
Na začetku je bilo nekaj težav. Angleščine ne obvladajo dobro, nekateri igralci celo zelo slabo. Trener ni znal angleško, zato sem se odločil, da se naučim bolgarščino. Kupil sem si bolgarske časopise, knjige, se naučil brati cirilico, spoznal besede in počasi začel govoriti. Po približno dveh mesecih sem se že lahko sporazumeval, zdaj pa se brez težav pogovarjam.
Kakšno mesto je Montana?
Leži na severu Bolgarije med Srbijo in Romunijo, okoli 150 kilometrov je oddaljena od Sofije in je malo manjša od Celja. Gre za staro mesto, ki ga ne obnavljajo. Veliko je parkov, ob Montani je umetno jezero, kamor gremo, kadar smo prosti. Samo prvič sem v Montano odpotoval z letalom, odtlej se vedno peljem z avtom. Za pot porabim približno deset, enajst ur. Na meji me že poznajo in tam se navadno zadržim malo dlje, ker se s cariniki pogovarjamo o nogometu. (smeh)
V katerem delu mesta živite?
Živim v hotelu v strogem središču mesta.
Ali imate željo, da bi se preselili v stanovanje ali v hišo?
V pogodbi imam zapisano, da bi mi morali omogočiti stanovanje, ampak do zdaj s tem nisem imel sreče. Vsa stanovanja, ki sem si jih ogledal, so stara, umazana. Dokler se ne najde pravo, je najbolje, da sem kar v hotelu.
Mogoče veste, kakšne so cene najemnine v Montani?
V primerjavi s Slovenijo je kar velika razlika. Najemnina za stanovanje, veliko 60 do 70 kvadratnih metrov, znaša okoli 150 do 200 evrov. Soigralec živi v povsem novem stanovanju, velikem okoli 95 kvadratnih metrov, in mesečno plačuje 200 evrov s stroški.
Vas ljudje prepoznajo, če se sprehodite po mestu?
Na ulici me ustavlja vse več ljudi, ki se želijo pogovarjati z mano, sploh mlajša generacija. Glede tega je tu čisto drugačen svet kot v Sloveniji, ampak nimam težav. Ko sem bil mlajši, sem želel tudi sam pozdraviti ali vsaj v živo videti katerega od svojih idolov in razumem te stvari. Po tekmi je okoli nogometašev in trenerjev veliko novinarjev, kamer, varnostniki te spremljajo na avtobus, policisti ta avtobus nato spremljajo še sto kilometrov iz mesta.
Imate na voljo klubski avto?
Ne, tu živim skupaj z dekletom in imava njen avto. Sicer pa je vse zelo blizu. Do stadiona imam dobrih petnajst minut hoje, do trgovine pet, tako da nimam potrebe po avtomobilu.
Kakšni vozniki so Bolgari?
Ko sem šel prvič na trening, sem na cesti videl kočijo s konjem. (smeh) Kočije so tu še vedno povsem običajno prevozno cesto, ne samo v Montani, tudi v Sofiji. Avtomobili so večinoma stari po 20 let, prevladujejo lade nive. Nisem bil rojen v Jugoslaviji, ampak sem jo praktično doživel v Bolgariji. (smeh)
Koliko stane liter bencina?
Dizel je dražji od bencina, prvi je 1,06 evra, drugi pa 1,02 evra.
Kako so videti vaša gostovanja?
Imamo klubski avtobus, je star in malo manjši. Na tekmo se odpravimo dan pred tekmo. Če gremo na Črno morje, v Varno, porabimo za približno 500 kilometrov dolgo pot sedem do osem ur vožnje, ker so ceste slabše. Po prihodu na kraj tekme imamo trening, po tekmi pa gremo takoj domov. To je lahko kar naporno, ampak sem profesionalec in te stvari spadajo k mojemu poslu, zato se ne pritožujem.
Najbolj vroče gostovanje?
Najbolj sem užival na gostovanju pri Levskem. Stadion sprejme približno dvajset tisoč gledalcev. Na naši tekmi je bil polovično poln, domači navijači so pripravili izjemno vzdušje, in to je zame predstavljalo dodatno motivacijo, tako da sem zaradi tega lažje tekel. Poleg odličnega vzdušja je bilo vrhunsko še igrišče, tako da je bilo igranje pravi užitek. Všeč mi je bilo tudi gostovanje pri Ludogorcu, ki ima nov stadion. Vse je na evropski ravni, tako da je bila tudi to odlična izkušnja.
Ste se v Bolgariji morda srečali s kriminalom? Ste doživeli kakšno neprijetno izkušnjo?
Na prvi tekmi sem igral zadnjih dvajset minut. Ob odhodu z igrišča se mi je zgodilo, da so me zmerjali nasprotnikovi navijači, mi grozili. Resnično je bilo neprijetno, a so mi soigralci povedali, da je tu pač tako. S tem sem se sprijaznil in nisem imel več težav.
Se močno pozna gospodarska kriza? Je na ulicah dosti brezdomcev, beračev?
Se pozna, beračev ni v takem smislu, kot jih vidiš v Sloveniji, je pa veliko Romov, ki brskajo po smeteh in iščejo hrano. Ko hodim po mestu, vidim, da je ima precej ljudi poškodbe telesa. Tako sem na pokalni tekmi igral proti nogometašu, ki je bil brez roke. Telesno prizadeti so že mladi. V trgovini sem opazil, da si otroci zaželijo marsikaj, a si starši tega ne morejo privoščiti. V očeh ene mamice sem videl, kako močno si je želela, da bi lahko hčeri kupila neko dobrino, ustavil sem jo in ji ponudil, da bi jaz kupil tisto. Bila je tako ponosna, da se mi je lepo zahvalila za ponudbo in dejala, da bo to sama uredila. Veliko je revščine, prav tako je v našem mestu ogromno potepuških psov, vidim jih tudi po deset na dan.
Kakšno je nočno življenje v Montani?
Vem, da je nekaj diskotek, a ne hodim ven, saj sem tu zaradi nogometa. Soigralci so me večkrat vabili, da bi šel z njimi, vendar jim je težko razložiti, da ne hodiš ven oziroma ne piješ alkohola.
Kaj počnete med treningi, ali ko imate kakšen dan prosto?
Proste dneve izkoristim za počitek. To ne pomeni, da samo ležim, dan si organiziram po svoje. Rad se relaksiram v naravi, grem na sprehod ali teč. Pogledam kakšen film, preberem knjigo. S soigralci gremo na kavo ali pa v kakšen drug kraj na kosilo. Dolgčas mi ni. (smeh)
Če vas kdo obišče, kam ga peljete, kaj se izplača videti?
Vsekakor je najprej treba obiskati jezero, to je še najbolj urejena zadeva tukaj in glede tega najbolj podobna Sloveniji. Šli bi še na kakšen sprehod po parku, kaj več pa je v Montani težko pokazati. Za to bi morali v Sofijo.
Kakšna je bolgarska kuhinja? Ali obstaja kakšna jed, ki vam je še posebej pri srcu?
Zelo rad imam zelenjavo in všeč mi je, da njihovo prehrano sestavlja okoli 60–70 odstotkov zelenjave. Prve tri mesece sem imel vsak dan za večerjo solato, kumare in paradižnik. Seveda so tu še piščanec, krompir, riž, toda osnova pri Bolgarih je juha ali prej omenjena solata. Po glavni jedi je obvezna še sladica, največkrat tortica ali sadje. S hrano sem zadovoljen.
Ste v trgovinah naleteli na kakšne slovenske izdelke?
Nisem.
Kakšna je razlika v cenah, če jih primerjamo z našimi trgovinami in restavracijami?
Cene so za dobrih 20 odstotkov nižje kot v Sloveniji. Z dekletom sva šla na pico, ob tem spila še dve vodi in kavi ter za to plačala slabih pet evrov.
Ste spoznali kakšnega Slovenca v Bolgariji?
Ne, so pa imeli malo po tem, ko sem prišel v Montano, neko padalsko prvenstvo. Začudil sem se, ko sem videl slovenski vojaški kombi in srečal nekaj Slovencev.
Ali gledate televizijo, imate urejene tudi slovenske programe? Imajo Bolgari filme sinhronizirane?
Slovenske programe spremljam samo prek interneta, filme pa imajo sinhronizirane.
Kako bi opisali Bolgare?
Na tekmah sem opazil, da so zelo temperamentni, ves čas nekaj vpijejo. (smeh) Nikoli ne veš, kaj od njih pričakovati, v enem trenutku se smejijo, v drugem se lahko derejo nate. Večina Bolgarov je v glavi poražencev in se vnaprej preda. Seveda obstajajo tudi taki, ki so pravo nasprotje.
Kakšne pa so Bolgarke?
Z njimi nisem imel še nobene izkušnje, tako da težko povem, kakšne so. Po fizionomiji so podobne Slovenkam, ni mi pa všeč njihovo obnašanje, vse so prijazne do športnikov, in to samo zaradi tega, ker so znani.
Kaj vas je najbolj navdušilo v Bolgariji?
Najbolj sem navdušen nad nogometom in vsem, kar je povezano z njim. Ne ukvarjam se z ničimer drugim kot s tem, zaradi česar sem tukaj. V Sloveniji na žalost nisem imel te možnosti, če sem bil poškodovan, sem moral sam urejati to in podobne stvari, ki pomenijo določeno motnjo pri opravljanju službe.
Je kaj takega, kar vas tam moti ali pogrešate?
Moti me samo to, da na igrišču nismo enotni, kot bi morali biti. Če je to povsem normalno zunaj igrišča, na njem ne bi smelo biti tako.
Ali imajo mogoče kakšno navado, ki se nam zdi čudna?
V Sloveniji smo navajeni, da gremo z družbo na kavo. V Bolgariji si vsak vzame kavo in jo spije v svoji sobi. Prav tako je ne pijejo po četrti uri popoldne, ker mislijo, da potem ne bodo mogli spati. (smeh)
Stari ste 23 let, kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Rad bi še nadgradil svojo igro, izpopolnil svoj nogomet in kot napadalec zabil čim več golov. Moj osnovni cilj je nekoč zaigrati v ligi prvakov.
Ste kdaj premišljevali o tem, da bi po končani karieri živeli v Bolgariji?
O tem sploh ne bom razmišljal, ker mi je kraj, v katerem živim v Sloveniji, res močno prirasel k srcu in mi ponuja vse, kar naj bi imel v življenju.
