Eden izmed glavnih členov zmagovite ekipe je bil 26-letni Boštjan Goličič. Reprezentančni napadalec z Bleda je v Franciji zdaj že četrto leto zapored, pred lanskim prihodom v Gap je namreč dve leti nosil dres Briancona.
BOŠTJAN GOLIČIČ
rojen: 12. junija 1989
država: Francija (Gap)
šport: hokej
klub: Gap HC
Največji del članske kariere je preživel pri ljubljanski Olimpiji. Omenimo lahko, da je Boštjan eden tistih, ki je uspešno združil profesionalni šport s šolo, saj študira na Fakulteti za management v Kopru. Poleti je opravil še zadnje izpite, tako da mu do konca manjka samo še diploma.
Kako je prišlo do tega, da ste se pred tremi leti odločili kariero nadaljevati v Franciji?
Največ je k temu pripomogel Edo Terglav, ki me je že pred štirimi leti vprašal, če bi prišel igrati v Francijo. Takrat sem imel podpisano še enoletno pogodbo z Olimpijo, tako da to ni bilo izvedljivo. Naslednje leto sva se spet slišala in smo se dogovorili za sodelovanje. Nisem želel ostati v Ljubljani, ker so bile zadeve zelo slabo urejene, potreboval sem nov izziv.
Edo Terglav je legenda Briancona.
Zanj je igral osem let, klub je njegov dres obesil pod strop dvorane, vendar pa zdaj ne vem, če bo ta še ostal tam, ker je Edo prestopil v Grenoble. To pa je, kot če bi šel z Jesenic v Ljubljano. (smeh)
Če bi ostal v Ljubljani, mogoče ne bi več igral hokeja, stvari tam so bile res katastrofalne. Ne vem, če so se kaj spremenile, ampak tako je bilo.
Dve leti ste bili član Briancona, zdaj ste drugo sezono v Gapu. Kje se bolje počutite?
Kar zadeva hokej, sta oba kluba kar približno enako urejena, nad tem se nikakor ne morem pritoževati. Kar zadeva samo mesto, pa je v Gapu precej bolje, saj je večji, ima skoraj 50 tisoč prebivalcev, medtem ko v Brianconu živi okoli 12 tisoč ljudi. V Gapu je poleti in pozimi veliko turistov, tako da zna biti zaradi tega kar gneča v mestu.
Ste imeli pred začetkom te sezone še kakšno ponudbo?
Imel sem štiri ali pet ponudb iz drugih francoskih klubov. Želja je bila, da bi odšel v kakšno boljšo ligo, pogovarjal sem se z nekaj klubi zunaj Francije, ampak nisem želel biti celo poletje v negotovosti. Junija sem se zato odločil za podaljšanje sodelovanja z Gapom. Če sem že v Franciji, je bilo najbolje, da ostanem v Gapu, ker dobro poznam okolje, tu imam prijatelje. Poleg tega je bil določen izziv še igranje v ligi prvakov.
Ste imeli pred tremi leti kaj pomislekov pred odhodom?
Ne, nisem imel pomislekov. Starši so bili bolj proti moji selitvi v Francijo, saj so menili, da bi bilo bolje, da ostanem v Ljubljani. Sem pa potreboval nov izziv. Mislim, da je bil odhod v Francijo pametna odločitev, tu sem napredoval, čeprav je prvenstvo mogoče malce slabše od lige EBEL. Če bi ostal v Ljubljani, mogoče ne bi več igral hokeja, stvari tam so bile res katastrofalne. Ne vem, ali so se kaj spremenile, ampak tako je bilo.
Kakšna je razlika med ligo EBEL in francosko ligo?
Zelo težko je govoriti o tem, v Avstriji je več denarja, Salzburg, Dunaj in Linz so zelo bogati klubi, tako da lahko pripeljejo boljše igralce. V Franciji se igra bolj na telo, v Avstriji pa so igralci bolj izkušeni in igrajo temu primerno nekoliko drugače.
So hokejisti profesionalci, se da živeti od tega?
Vsi klubi so profesionalno organizirani, v vsaki ekipi je verjetno kakšen igralec, ki ima službo, ampak ti so bolj redki.
Kakšen klub je Gap?
Klub obstaja kar nekaj časa, v 70. prejšnjega stoletja je bil dvakrat državni prvak. Nato je bil v krizi ter se selil med prvo in drugo ligo. Ko je pred zadnjo sezono v Gap prišel trener Luciano Basile, ki je bil prej deset let v Brianconu, je vključno z mano pripeljal šest igralcev. Pred tem je Briancon organizacijsko popeljal na višjo raven, zdaj se je podobnega projekta lotil še v Gapu. Vse je spremenilo, zaposlenih je več ljudi, proračun je večji, klub je vsaj za 40 odstotkov na višji ravni. Veliko je pripomogel tudi k temu, da se je pred tremi leti v Gapu zgradila nova dvorana, tako da so pogoji za delo zelo dobri.
Letos ste bili francoski prvaki prvič po letu 1978. Kako ste proslavili naslov?
Po osvojenem naslovu prvaka sem bil samo dva dni v Franciji, nato pa sem moral na reprezentančni zbor. Bilo je kar noro, v središču mesta smo imeli parado, ki se je je udeležilo 5000 ljudi.
Po osvojenem naslovu prvaka sem bil samo dva dni v Franciji, nato pa sem moral na reprezentančni zbor. Bilo je kar noro, v središču mesta smo imeli parado, ki se je je udeležilo pet tisoč ljudi.
V mestu je torej vladala prava hokejska evforija.
Da, saj tu ni nobenega drugega športa, ne nogometa ne ragbija. Hokej je edini profesionalni šport, ki se tukaj igra in ljudje ga imajo kar radi.
Kako ste zadovoljni s svojimi igrami in s statusom v ekipi?
Zadovoljen sem, sem eden izmed nosilcev igre, tudi trener mi zaupa. Na ledu sem v vseh situacijah, v igri z igralcem več, v igri z igralcem manj, tudi v napadu me seli s centrske na krilno pozicijo. Za mano je kar dobra sezona, tudi po točkah.
Kako ste se navadili na življenje v Gapu?
Tukajšnje življenje je malo bolj sproščeno in ni tako hitro kot v Sloveniji, zato mi je zelo všeč. Ljudje so sproščeni, prijazni, tako da se dobro počutim. Gap leži med Alpami in Provanso, kar pomeni, da zime niso hude, poletje pa je zelo vroče, tako da je klima idealna. Dodam lahko, da je tukaj približno 300 sončnih dni na leto.
Ste imeli na začetku težave s komunikacijo?
V ekipi ne, ker se vse dogaja v angleščini in francoščini, trener namreč govori oba jezika. Nekateri soigralci niso govorili angleško, tudi zaposleni v klubu jo slabo govorijo, v trgovinah in restavracijah je težko najti koga, ki bi znal malo angleščine. Zato sem rabil nekaj časa, da sem se navadil na to, saj ob prihodu nisem govoril francosko.
Koliko francoščine že obvladate?
Že v Brianconu sem dvakrat na teden po dve uri hodil na tečaj, kar mi je pomagalo pri osnovah. Potem sem se s francoskimi soigralci trudil čim več govoriti francosko, nenehno počasi napredujem in zdaj že kar dobro obvladam jezik. Včasih sicer ne morem povedati kakšnih stvari, ampak počasi bo šlo.
Ljudje so sproščeni, prijazni, tako da se dobro počutim. Gap leži med Alpami in Provanso, kar pomeni, da zime niso hude, poletje pa je zelo vroče, tako da je klima idealna.
Kakšno mesto je Gap?
Središče mesta je zelo lepo, v njem lahko vidite stare stavbe, trge in katedralo, vendar je kar majhno. V njem je kar nekaj restavracij in lokalov. Približno deset minut hoje od Gapa je veliko umetno jezero, ki je trikrat ali štirikrat večje od Bohinjskega in je zelo priljubljeno med turisti, saj je primerno za kopanje. V zimskih mesecih v njem ni vode, ki jo omejuje eden izmed največjih jezov v Evropi.
V katerem delu mesta živite?
Živim pet minut stran od strogega središča, na hribu, s katerega je lep razgled na mesto. Na trening grem vsak dan s kolesom. Ko grem v mesto, gre dobro, nazaj pa je malo težje, ker je treba kolesariti v klanec. (smeh)
Živite v hiši ali v stanovanju?
Živim v bloku, imam enosobno stanovanje, kar mi povsem zadostuje. Zadovoljen sem.
Vam je stanovanje priskrbel klub ali ste ga morali poiskati sami?
Za vse je poskrbel klub. Samo poveš, kakšne želje imaš glede bivališča.
Ali sosedje vedo, da ste hokejist?
V tem stanovanju sem dober mesec, tako da niti nisem imel veliko stika s sosedi. Eden izmed njih pa je moj soigralec. (smeh)
Je v Gapu težko najti primerno stanovanje?
Stanovanj je veliko, vidim, da jih kar precej oddajajo.
Kako veliko je stanovanje in koliko znaša najemnina?
Ocenil bi, da je stanovanje veliko okrog 60 do 65 kvadratnih metrov. Glede višine najemnine pa težko povem kaj konkretnega, ker je ta v domeni kluba. Vseeno pa mislim, da je najemnina višja kot v Sloveniji.
Vas ljudje prepoznajo, če se sprehodite po mestu?
Prepoznajo me tisti, ki hodijo na tekme, vendar nisem tako prepoznaven. V Brianconu je bilo to precej drugače, kar je normalno, saj je mesto manjše.
Nekateri kar dobro poznajo Slovenijo, vedo, da je država lepa, bili so v slovenskih hribih. Mislim, da na nas ne gledajo poniževalno, vsaj jaz nimam slabe izkušnje s temi stvarmi.
Kako Francozi poznajo Slovenijo, oziroma, kako gledajo na vas kot na Slovenca?
Nekateri kar dobro poznajo Slovenijo, vedo, da je država lepa, bili so v slovenskih hribih. Mislim, da na nas ne gledajo poniževalno, vsaj jaz nimam slabe izkušnje s temi stvarmi. Nihče ni rekel ničesar slabega, ker sem Slovenec. Lahko rečem, da vsi ljudje, ki so povezani s hokejem, vedo, kdo je Anže Kopitar.
Imate na voljo klubski avto?
Da.
Kakšni vozniki so Francozi?
Zdi se mi, da so kar divji, norijo po cestah. Zelo so podobni Slovencem, niso prav potrpežljivi. (smeh)
Ali so vas kdaj ustavili policisti?
Nikoli me še niso ustavili. Niti enkrat še nisem videl, da bi policisti ustavljali voznike. Je pa ob cestah kar precej stacionarnih radarjev. Od soigralcev sem slišal, da so dobili kazni, ki pa so nižje kot v Sloveniji.
Kako je urejen javni prevoz?
Mestni avtobus je zastonj, taksijev pa je zelo malo in so dragi. Poleg tega je tu še lokalni vlak, ki pelje do Marseilla.
Kakšen je vozni park v Franciji?
Francozi so zelo lojalni, večinoma vozijo avtomobile domačih proizvajalcev. Zdi se mi tudi, da manj gledajo na to, kakšen avto imajo. Denar raje porabijo za druge stvari, z avtomobili pa se ne obremenjujejo, zato je vozni park v Sloveniji boljši.
Koliko stane liter bencina?
Bencin stane nekje med 1,3 in 1,4 evra.
Kako so videti vaša gostovanja?
Na gostovanja se vozimo s spalnim avtobusom, ni sedežev, temveč imamo ležišča v dveh nadstropjih. Sedeži so kot postelje, vsak prinese še svoj jogi 80x200 cm, blazino, odejo in ima celo leto svoj prostor v avtobusu. Na gostovanja, ki so oddaljena štiri ure vožnje, gremo na dan tekme, na vsa ostala pa večer prej. Ta so oddaljena od šest do 11 ur vožnje. Vozimo se ponoči, zjutraj pridemo v hotel, zajtrkujemo, nato gremo na trening in se spet vrnemo v hotel. To je ustaljena praksa.
V hiše in avtomobile ne investirajo veliko, bolj so srečni, če so lepo oblečeni in če lahko vsak dan jedo zunaj.
Ste se v Franciji morda srečali s kriminalom? Ste doživeli kakšno neprijetno izkušnjo, ki ni povezana s hokejem?
Ne, nisem še imel tovrstne slabe izkušnje. Gap je majhno mesto in tu niti ni veliko kriminala. Lani, ko je bila teroristična afera v Parizu, je bilo v Franciji precej napeto. V Gapu se je na shodu zbralo okrog 15 tisoč ljudi. Bilo je kar malo strašljivo.
Se močno pozna gospodarska kriza? Je na ulicah veliko brezdomcev, beračev?
Težko rečem, ker nisem toliko v stiku z ljudmi. Na splošno pa bi rekel, da ne tarnajo veliko. Francozi so zadovoljni z malimi stvarmi. V hiše in avtomobile ne investirajo veliko, bolj so srečni, če so lepo oblečeni in če lahko vsak dan jedo zunaj.
Kakšno je nočno življenje v Gapu?
Ne dogaja se toliko kot v večjih mestih, ima nekaj lokalov, diskoteko, ampak je sam niti ne obiskujem.
Kaj počnete med treningi ali ob prostih dnevih?
Večinoma gledam televizijske serije, trenutno pa berem gradivo za diplomo, ki jo moram napisati do konca sezone. Sicer se veliko družim s soigralci, gremo na kavo, pogledamo kakšen film. Ob prostih dnevih pa grem na Azurno obalo, v Nico, Cannes, Monaco ...
Kako pogosto pa se vračate domov?
Domov grem, ko se zberemo z reprezentanco, se pravi prvi teden v novembru in februarju. Mogoče sem doma še kakšen dan v decembru.
Francoska kuhinja slovi kot ena najboljših na svetu. Vam je kakšna jed še posebej pri srcu?
Všeč mi je, ne morem pa reči, da je kaj posebnega ali da je morda boljša od slovenske. Nisem izbirčen, rad imam njihove specialitete. Od slednjih mi je najbolj všeč tartiflette, gre za krompir s smetano, salamo in sirom, kar se potem speče v pečici. To je ena izmed alpskih specialitet.
Veliko pivo stane nekje med šestimi in sedmimi evri, cappuccino med 2,5 in štirimi evri, pica pa stane od deset do 15 evrov. Dražji so predvsem kozmetika, meso, sadje in zelenjava.
Ste morda v trgovinah našli kakšen slovenski izdelek?
Na cesti vidim veliko Akrapovičevih izpušnih sistemov. Prav tako je veliko Adria Mobilovih avtodomov.
Kakšna je razlika v cenah, če jih primerjamo z našimi trgovinami in restavracijami?
Največja razlika je v cenah v lokalih in restavracijah. Veliko pivo stane nekje med šestimi in sedmimi evri, cappuccino med 2,5 in štirimi evri, pica pa stane od deset do 15 evrov. Trgovine so malo dražje, predvsem francoske, medtem ko so cene v diskontih, ki jih poznamo tudi pri nas, na približno podobni ravni. Dražji so predvsem kozmetika, meso, sadje in zelenjava.
Ste spoznali kakšnega Slovenca v Franciji?
Spoznal sem samo prijateljico Mitja Šivica, ki je igral v Grenoblu in je zdaj član Lyona. Drugače pa nisem spoznal nobenega Slovenca. Veliko več je ljudi iz nekdanje Jugoslavije.
Ali berete francoske časopise?
Da bi jih redno bral, to ne. Včasih v kavarni pogledam hokejske članke in se jih trudim prebrati. (smeh)
Ali gledate televizijo, imate urejene tudi slovenske programe? So filimi sinhronizirani ali opremljeni s podnapisi?
Imam okoli 25 francoskih programov. Gledam pa le dva, športnega, ki ga ima časnik L'Equipe, in glasbenega. Filmi so sinhronizirani, a imajo nekateri programi možnost, da izklopiš sinhronizacijo. V kinu so filmi večinoma sinhronizirani. Med štirimi kinematografi je le en, ki občasno predvaja filme v izvirniku. V Gapu še nisem bil v kinu, sem pa bil nekajkrat v Brianconu.
Kako bi opisali Francoze?
Rekel bi, da so sproščeni, nikamor ne hitijo in niso odgovorni. Zelo so ponosni na svoje stvari. Zdi se mi, da so kar prijazni do tujcev. Če potrebuješ pomoč, ti bodo vsi z veseljem pomagali. Če jih kaj moti, tega ne bodo povedali na glas, raje so tiho kot da bi kaj spremenili. Trudijo se živeti neobremenjeno, radi imajo hrano in lagodno življenje.
Če jih kaj moti, tega ne bodo povedali na glas, raje so tiho kot da bi kaj spremenili.
Kakšne so Francozinje?
Mislim, da so Slovenke lepše, čeprav tudi Francozinje niso slabe, vendar pa le malo govorijo angleško. (smeh)
Kaj vas je najbolj navdušilo v Franciji?
Zelo mi je všeč tukajšnja pokrajina. Gap je na obrobju Provanse, ta pokrajina mi je zelo všeč. Prav tako je lepo na Azurni obali. Bil sem v veliko državah, ampak tukaj je resnično zelo lepo.
Je kaj takega, kar vas moti ali morda pogrešate?
Najbolj pogrešam družino, prijatelje in druge stvari v Sloveniji. Ena od stvari, ki mi ni všeč, je ta, da imam tako malo obiskov. Sem kar daleč stran, pa tudi pot do sem je precej draga. V Franciji se sicer dobro počutim, vendar sem tukaj tujec. Zelo sem navezan na Slovenijo. Vsako poletje težko zapustim domovino, a se potem prilagodim temu. Nisem eden od tistih ljudi, ki bi na primer odšli v tujino in pozabili na to, kaj je v Sloveniji ter si v tujem okolju ustvarili novo življenje. Tega verjetno nikoli ne bom mogel, ker se imam v Sloveniji preveč lepo, in sicer zaradi različnih stvari.
Ali imajo mogoče Francozi kakšno navado, ki se nam zdi čudna?
Mislim, da jih imajo kar nekaj. Na primer, imajo svoj sistem, kdaj jedo, tega se res držijo. Če je kosilo od dvanajstih do dveh, ne boste videli nikogar, da bi jedel na primer ob treh. Od tega sistema se ne odmaknejo niti za milimeter.
Ko Slovencem omenimo Francijo, pomislijo na vino, dobro hrano, morje. Na kaj pomislite vi?
Pomislim na stvari, ki jih imam tukaj okrog sebe. Na primer na gore, ki nas obkrožajo v Gapu.
Nisem eden od tistih ljudi, ki bi na primer odšli v tujino in pozabili na to, kaj je v Sloveniji, ter si v tujem okolju ustvarili novo življenje.
Najbolj čuden ali smešen dogodek, ki ste ga doživeli v Franciji?
Ko sem se oktobra vračal iz Slovenije v Francijo, je bilo pri nas okrog 15 stopinj Celzija. Šel sem povsem nepripravljen, vozil sem čez celo Italijo in moral čez prelaz, ki je visok 1800 metrov, do Briancona. Avto je bil opremljen z letnimi gumami, komaj sem prilezel na vrh prelaza, kjer je bilo pol metra snega. Vendar pa potem nisem upal dol po desetkilometrskem spustu. Bilo je okoli desetih zvečer in sem poklical v klub, da me je prišel nekdo reševat. Nisem imel verig in še bencina bi mi skoraj zmanjkalo.
Stari ste 26 let. Kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Še nekaj let bi rad igral hokej, uživam v tem. Rad bi se preizkusil še v kakšni močnejši ligi. Poleg tega pa bi rad še kaj dal reprezentanci, s katero bi se rad spet uvrstil na olimpijske igre. Po koncu kariere pa upam, da bom dobil službo, v kateri bom užival. Za zdaj še nisem povsem prepričan, kaj bi to lahko bilo. Mogoče bi ostal povezan s hokejem, ampak ne vem, v kakšni vlogi.
