V Sloveniji je vodil Črnuče, Svobodo, Gorico, Belo krajino, Grosuplje, Ljubljano, Factor in Livarja, leta 2008 pa je postal selektor mlade reprezentance. Na tem mestu je ostal vse do lanskega poletja, ko je dobil priložnost za delo v tujini.
TOMAŽ KAVČIČ
rojen: 28. novembra 1953
država: Kitajska (Qingdao)
šport: nogomet
klub: Qingdao Jonoon F. C.
Enainšestdesetletni strokovnjak iz Goriških Brd odtlej deluje na Kitajskem, natančneje v Qingdau. Gre za mesto s približno petimi milijoni prebivalcev in leži na obali Rumenega morja. Kavčič sedi na klopi drugoligaša Qingdao Jonoona. Čeprav so klubu za zeleno mizo odvzeli sedem točk, je z njim v zadnji sezoni osvojil peto mesto, v tej pa je spet med kandidati za prvi dve mesti, ki prinašata napredovanje.
Kako je prišlo do tega, da ste se julija lani odločili kariero nadaljevati na Kitajskem?
Zgodilo se je zelo na hitro, dobil sem ponudbo, o kateri sem se moral odločiti v enem tednu. Sicer sem imel že prej neki podobni ponudbi, a ni bilo nič konkretnega. Tokrat je bilo drugače, po šestih letih sem zapustil selektorsko mesto reprezentance do enaindvajsetega leta starosti in se odločil sprejeti nov izziv. Kitajska je država z bogato zgodovino, kar me je tudi zelo zanimalo. Seveda je imel določen pomen denar, ampak vsi dobro vemo, da še zdaleč ni vse v denarju. Skratka, vse se je zgodilo hitro, nisem imel veliko časa za razmislek, je pa bil posel speljan v dogovoru z Nogometno zvezo Slovenije.
Kako pa je prišlo do stika med Kitajci in vami?
To je bila neka čudna pot. (smeh) Eden od tujih agentov me je vprašal, ali me zanima ta služba, predstavil mi je klub in odločil sem se za odhod.
Ste imeli kaj pomislekov pred odhodom?
Seveda, saj ne veš, kam odhajaš in kaj te tam čaka. Ampak na drugi strani je to nov izziv in tudi to ima svoj čar.
Slovenskemu strokovnjaku se je verjetno težko prebiti na Kitajsko.
Res je, sploh ko pogledate, katera imena vse tukaj delajo.
NOGOMET DOŽIVLJA PRAVO EKSPANZIJO
Na Kitajskem je popularnih veliko športov, košarka, badminton, namizni tenis, ali je nogomet vseeno na prvem mestu?
Najbolj popularna sta nogomet in košarka, ampak treba je vedeti, da nogomet doživlja veliko ekspanzijo. V zadnjih letih za nogometom stoji tudi vlada. Kar zadeva namizni tenis, je to skoraj nacionalni šport, ampak gre za športe, ki jih težko primerjaš z nogometom.
Kakšna je kakovostna raven tamkajšnje druge lige?
Kitajska druga liga je precej močna, v njej igrajo res dobri tujci. Igralcem sicer primanjkuje taktičnega znanja, to se še posebej opazi, ko jim pade zbranost, ampak tudi to se ves čas izboljšuje. Je pa vse na zelo visoki ravni, stadioni so veliki, težko najdeš kakšnega, ki ima kapaciteto manjšo od dvajset tisoč gledalcev.
Kolikor sem imel možnost videti do zdaj, bi rekel, da delavci na Kitajskem živijo bolje kot v Sloveniji.
Kakšen klub je Qingdao Jonoon?
V mestu sta dva kluba Qingdao Hainiu in Qingdao Jonoon, slednji pa ima daljšo tradicijo in večje število navijačev. Dolga leta je igral v prvi ligi, a pred dvema letoma izpadel iz nje. Drugi klub je bil ustanovljen pred dvema letoma in zdaj prav tako igra v drugi ligi. Med njima že obstaja rivalstvo, vendar ima Jonoon več navijačev, zato ju po tej plati še vedno zelo težko primerjamo. V preteklosti je bil njegov član zdajšnji napadalec Olimpije Aleksandar Rodić. Pol leta pred mano je bil tu trener Goran Stevanović iz Partizana, v preteklosti sta ekipo vodila tudi Slobodan Santrač in Blaž Slišković.
Zadnjo sezono ste končali na petem mestu.
V klub sem prišel lani poleti, ko je za vrhom zaostajal sedem ali osem točk. Želeli so se vrniti v prvo ligo, začeli smo zmagovati, dobro nam je šlo, potem pa so nam odvzeli sedem točk zaradi nepravilnosti pri nekem prestopu. Prišli smo na drugo mesto, a je po odvzemu točk nato vse šlo navzdol.
Letos se spet borite za napredovanje.
Da, ampak pol lige juriša na to in res bo težko. V različnih anketah, ki so jih opravili pred sezono, so naš klub glede na finančni vložek in nekatere druge stvari uvrstili na osmo mesto. Je pa napredovanje prav gotovo cilj, ampak, kot sem rekel, bo zelo težko dosegljiv. V ligi je nekaj izjemno močnih ekip, v katerih igra kopica kitajskih reprezentantov. Hebei, ki ga vodi Radomir Antić, ima v svojih vrstah nekdanjega srbskega reprezentanta in člana Crvene zvezde Nenada Milijaša. Tu je Beijing, vodi ga Aleksandar Stanojević, ki je prav tako pripeljal precej okrepitev, med njimi je najbolj zveneče ime nekdanji napadalec PSV-ja in Zenita Danko Lazović. Dalien je izpadel iz prve lige in se je še ojačal. Konkurenca je res zelo močna.
Pa vi čutite pritisk, da morate osvojiti eno od prvih dveh mest, ki vodita med elito?
Ves čas se čuti pritisk, vendar sem na to navajen. Nisem samo jaz pod pritiskom. Trener brez pritiska ne more delati. Kaj pa delavec, ki vstane ob šestih in dela v treh izmenah, potem pa 15 dni po plači otroku ne more ničesar kupiti oziroma dati v lonec? Pod kakšnim pritiskom so ti ljudje? Prav gotovo pod večjim kot jaz.
IGRALCE KLIČEM PO ŠTEVILKAH
Koliko časa ste potrebovali, da ste ločili igralce med sabo?
Nisem potreboval veliko časa, je pa manjša težava z imeni. Pri tem se še vedno lovim, zato jih kličem po številkah. Tudi drugače je na Kitajskem to v navadi, sicer bi jih že klical po imenih.
Je težko delati s kitajskimi nogometaši?
Poznati moraš kulturo naroda, to je zelo pomembno. Vzpostaviti moraš pravi odnos. Pri nas lahko pri analizi tekme poimensko opomniš igralca, ki je naredil napako, na Kitajskem je drugače. Tu rečeš, da smo naredili napako, dotična oseba in vsi ostali vedo, kdo jo je naredil, ampak »krivec« poimensko ni izpostavljen. To so male stvari, ki jih je zelo koristno poznati, tu vlada drug svet. Takih malih stvari je še več, sestavljajo določeno verigo in jih je dobro vedeti.
Kako ste se navadili na življenje na Kitajskem?
S tem nimam težav, bil sem že marsikje. Normalno je, da imam domotožje, pogrešam dom, ampak to ni nič takega. Ljudje so v redu, vse skupaj me v pozitivnem smislu spominja na naš Balkan. Kitajci so odprti, le paziti moraš pri pogovoru ena na ena. Hrana mi zelo odgovarja, kar je izredno pomembno. Se pa razlikuje od tiste v kitajskih restavracijah pri nas. Rad jem tudi evropsko hrano, a si jo omislim precej redko. Edina težava je, da Kitajci slabo govorijo angleško.
Katere jedi vam najbolj ugajajo?
Težko karkoli naročim, moram gledati fotografije. (smeh) Zelo rad imam zelenjavo z mešanim mesom. Pri nas nikoli nisem jedel malih školjkic, s katerimi se mi ni dalo ukvarjati, ampak tu jih pa kar jem. (smeh)
Ko sem prišel na Kitajsko, smo gostovali precej daleč, do tistega mesta smo leteli pet ur. Nato so mi dejali, da je naslednje gostovanje veliko bližje, vprašal sem, kako daleč pa je, in so rekli dve uri leta. (smeh)
Omenili ste, da slabo govorijo angleško, torej imate precej težav s sporazumevanjem.
Da, to je težava. Moja angleščina je dobra, imam prevajalca, ampak v določenih trenutkih, ko želim kaj hitro povedati, lahko nastane problem. Vendar se znajdemo, tudi igralci že nekaj razumejo. Drugače pa nekaj angleščine govorijo predvsem mlajši, jezika se učijo v šoli, a imajo premalo stika z njim. Zanimivo je, ko pridem v trgovino in vprašam, ali kdo govori angleško, mi pripeljejo človeka, ki naj bi znal. Ko pride, me pa zna samo pozdraviti, in to je vse. (smeh)
Koliko kitajščine že govorite?
Nekaj osnovnih izrazov. Moral bi se prisiliti v učenje, a sem len. (smeh)
Kakšno mesto je Qingdao?
V mestu nimaš občutka, da si na Kitajskem. Mesto je zelo lepo, moderno, leži na obali Rumenega morja, nasproti Seula. Za tukajšnje razmere sploh ni veliko mesto. Nahaja se v provinci Shandong in denimo ni glavno mesto te province, iz katere pa prihaja veliki kitajski filozof Konfucij. Tudi o njem je treba kaj vedeti. (smeh) Že nekaj časa se odpravljam v njegov rojstni kraj, do katerega je s hitrim vlakom šest, sedem ur vožnje, čeprav je v isti provinci. Qingdao je obkrožen z morjem, z druge strani pa s pogorjem Laoshan. Tam so templji stari do dva tisoč let, ki se jih izplača videti. Pred približno stotimi leti so imeli Qingdao v najemu Nemci, ki so tu postavili pivovarno, zato je znan po pivu Tsingtao. V Qingdau organizirajo tudi dneve piva.
V katerem delu mesta živite?
Živim ob obali, v hotelskem kompleksu, ki je narejen v starinskem slogu in je v lasti predsednika kluba. Gre za bolj turistično območje, do središča mesta pa imam s taksijem približno 15 do 20 minut vožnje. Do trening centra je približno 40 minut vožnje. Če imamo dva treninga, lahko tam prespimo, ker ima klub urejene sobe. V bližnji prihodnosti se nameravam preseliti v stanovanje.
Pa mogoče veste, kakšne so najemnine?
V središču mesta so višje, mislim, da je treba za dvosobno stanovanje odšteti približno 600 dolarjev.
Vas ljudje prepoznajo, če se sprehodite po mestu?
Se kar zgodi. Ne bom lažno skromen, saj vsakemu odgovarja pozornost, ampak v tem ne uživam preveč. (smeh)
SKRBIM TUDI ZA TURIZEM
Kako Kitajci poznajo Slovenijo?
Zelo slabo, čeprav sem tudi že naletel na ljudi, ki so nekaj vedeli, ker so delali v Evropi. Včasih jim pokažem fotografije, ki jih imam shranjene v telefonu, tako da malo skrbim za turizem. (smeh)
Imate na voljo klubski avto?
Lahko bi ga imel, ampak ga nočem, ker je promet res katastrofalen. Vendar pa ni nekih nesreč, včasih pride do kakšnega manjšega trka, ampak nič takega. Imam šoferja, vendar te ugodnosti ne izkoriščam veliko. Raje se vozim s taksijem, ki je zelo poceni, kamorkoli se lahko pelješ že za 15 centov.
Kakšen je vozni park?
Na cestah lahko vidite res nore avtomobile, na Kitajskem je izjemno veliko bogatašev. Tudi sicer se tu ves čas nekaj gradi, tako da si lahko predstavljate.
So rikše še priljubljene?
Tu jih nisem videl, v Pekingu jih imajo bolj za turiste.
Koliko stane liter bencina?
Ne bi vedel natančne cene, a je cenejše kot v Sloveniji.
Kako so videti vaša gostovanja?
Razdalje med mesti so zelo velike, zato se ves čas prevažamo z letali. Kadar gostujemo v soboto, gremo na pot že v četrtek. Veliko smo na poti. Ko sem prišel na Kitajsko, smo gostovali precej daleč, do tistega mesta smo leteli pet ur. Nato so mi dejali, da je naslednje gostovanje veliko bližje, vprašal sem, kako daleč pa je, in so rekli dve uri leta. (smeh) Kar zadeva letala in letališča, pa je vse vrhunsko.
Kitajci zelo slabo poznajo Slovenijo, čeprav sem tudi že naletel na ljudi, ki so nekaj vedeli, ker so delali v Evropi. Včasih jim pokažem fotografije, ki jih imam shranjene v telefonu, tako da malo skrbim za turizem. (smeh)
Ste se na Kitajskem morda srečali s kriminalom ali doživeli kakšno neprijetno izkušnjo, ki ni povezana z nogometom?
Spraševal sem o tem in so mi dejali, da kriminal obstaja, ampak nisem doživel nič takega. Tudi ko zvečer hodiš po mestu, se počutiš varnega.
Se močno pozna gospodarska kriza? Je na ulicah dosti brezdomcev, beračev?
Kadar grem v središče mesta, grem navadno po isti poti in tam vedno vidim približno deset istih beračev. Dejstvo je, da jih je v Ljubljani prav gotovo več. Kolikor sem imel možnost videti do zdaj, bi rekel, da delavci na Kitajskem živijo bolje kot v Sloveniji.
Kaj počnete med treningi, ali ko imate kakšen dan prosto?
Mogoče imam prost ponedeljek, grem malo po mestu, zanima me kultura naroda, zato rad gledam te stvari. Ampak resnično nimam dovolj časa za to.
Ste v trgovinah naleteli na kakšne slovenske izdelke?
Ne, nisem, sem pa našel srbski izdelek. Verjetno je kje tudi kaj našega, saj je trg ogromen.
Kakšna je razlika v cenah, če jih primerjamo z našimi trgovinami in restavracijami?
V ulici, kjer so kavarne druga ob drugi, stane kava približno štiri evre. Evropske restavracije so dražje kot pri nas, če pa greš v središču mesta v kitajsko restavracijo, je cena vsaj polovico nižja. Uvožene stvari so dražje, tako tudi oblačila in avtomobili. Država je na tak način zaščitila svoje proizvode.
MED ITALIJANI IN RUSI
Ste spoznali kakšnega Slovenca na Kitajskem?
V Qingdau ne, sem pa naletel na veliko ljudi iz bivših jugoslovanskih republik. Veliko je tudi Italijanov in Rusov.
Kako pogosto se vračate domov?
Od lanskega julija do danes sem bil doma samo novembra. Do konca prvega dela sta še dva kroga, a ne bo premora, igralo se bo naprej. Zato bom domov odšel verjetno oktobra, novembra.
Morda poslušate kitajsko glasbo?
Šofer ima v avtu kitajsko glasbo in mi je je nekaj posnel na zgoščenko. Imam tudi nekaj starih priredb v kitajščini, tako da mi je trenutno najbolj všeč stara partizanska pesem Bella Ciao. (smeh)
Ali gledate televizijo, imate urejene tudi slovenske programe? So filmi sinhronizirani ali opremljeni s podnapisi?
Malo gledam, imajo mednarodni program v angleščini, na katerem je tudi šport. Filmi so sinhronizirani. Enkrat sem bil v kinu, kjer so predvajali film v originalu.
Šofer ima v avtu kitajsko glasbo in mi je je nekaj posnel na zgoščenko. Imam tudi nekaj starih priredb v kitajščini, tako da mi je trenutno najbolj všeč stara partizanska pesem Bella Ciao. (smeh)
Kako bi opisali Kitajce?
Nad njimi sem pozitivno presenečen. Veliko dajo na družino, radi pomagajo. V poslu moraš biti pa previden.
Kakšne so Kitajke?
Ženske so takšne kot povsod, v redu. (smeh)
Kaj vas je najbolj navdušilo na Kitajskem?
Najbolj so me navdušili velikost, razdalje in njihov hiter razvoj. Še pred približno šestdesetimi leti so se pozdravljali z vprašanjem, ali si kaj jedel danes. Odtlej pa so se močno razvili, včasih se vprašaš, ali ni to prehitro. Malo me je presenetilo, da imajo tako veliko parkov, zelenja, vse je urejeno. Parki se ves čas čistijo, tudi središče mesta je zelo čisto, lahko bi rekel, da so mesta bolj čista kot pri nas, pa so že pri nas čista.
Je kaj takega, kar vas tam moti ali morda pogrešate?
Nič posebnega ne bi mogel izpostaviti. Tu sem, moram delati, prilagajam se in skušam obdržati tisto svoje, kar imam. Moti me na primer to, da ko pade malo dežja, ne trenirajo. Tega ne moreš spremeniti.
Stari ste 61 let, kakšni so vaši načrti za prihodnost?
O letih ne razmišljam. (smeh) Delam in ne razmišljam. Bomo videli, kaj bo, saj veste, kako je v trenerskem poslu.
Ste kdaj premišljevali o tem, da bi po končani karieri živeli na Kitajskem?
Ne, ne, o tem nisem razmišljal, ne, da ne bi mogel tu živeti, ampak v glavi imam Slovenijo.
