Pogodbo, ki mu poteče po koncu sezone, je podpisal z estonskim prvoligašem Rakvere Tarvasom, ki domuje v mestu Rakvere na severu države, v njem pa živi približno 15 tisoč ljudi.
JAN ŠPAN
rojen: 20. novembra 1992
država: Estonija (Rakvere)
šport: košarka
klub: Rakvere Tarvas
Dvaindvajsetletni Litijan je po koncu preteklega prvenstva ostal brez kluba, nato pa utrpel še nerodno poškodbo roke, zato je prvi del sezone posvetil rehabilitaciji.
Zdaj je z njim vse v redu, kar dokazuje tudi v polfinalu estonskega prvenstva, v katerem se meri s favoriziranim Tartu Rockom. Trenutni izid v zmagah je 1:1, v finale pa bo napredovala ekipa, ki bo prva slavila na treh tekmah.
Kako je prišlo do tega, da ste se februarja odločili kariero nadaljevati v Estoniji?
Po koncu sezone mi je potekla pogodba s Portorožem, nismo se dogovorili za podaljšanje sodelovanja. Čakal sem na nov klub, oktobra pa sem si na treningu v Litiji zlomil dlančnici sredinca in prstanca na desni roki. Rehabilitacija je trajala do konca januarja, nato pa sem si želel najti novega delodajalca. V Sloveniji so bila bolj ali manj vsa mesta že zapolnjena. Sledila je ponudba iz Estonije, zato sem se odločil za odhod, saj nisem mogel več čakati. Zelo sem si želel igrati, Rakvere pa se je zdel dobra možnost.
Precej sem razmišljal, saj je to moja prva izkušnja s tujino. Ta možnost se mi je zdela boljša, kot da bi doma sedel in čakal, kaj bi se lahko zgodilo.
Ste imeli kaj pomislekov pred odhodom v Estonijo?
Normalno. Precej sem razmišljal, saj je to moja prva izkušnja s tujino. Ta možnost se mi je zdela boljša, kot da bi doma sedel in čakal, kaj bi se lahko zgodilo. Videl sem, da ima klub dober sloves v Estoniji, igral je tudi baltsko ligo. Igralski kader je dober, zato sem se odločil za ta korak.
Ni mi žal. Dobil sem priložnost, veliko igram. Res je, da se igra nekoliko drugačna košarka kot pri nas, vendar so razmere v klubu zelo urejene. Liga je zelo spodobna, konkurenca, sploh zdaj v končnici, pa zelo dobra.
Ste imeli ob tej še kakšne druge ponudbe?
Bilo je nekaj pogovorov, opravil sem dva treninga v Domžalah, pogovarjal sem se z Mariborom. Tam se je na žalost končalo tako, kot se je. V tistem času je bila estonska ponudba edina konkretna. Klub je res pokazal zanimanje, in ko sem se dokončno odločil, sem imel že naslednji dan karto za odhod.
Estonija vendarle ne velja za razvito košarkarsko državo, je to morda korak nazaj v karieri?
Mogoče res ni košarkarska država, ampak moramo vedeti, da se košarka igra povsod, kakovostna raven se dviguje. Poleg tega najboljši estonski ekipi sestavljajo domači reprezentanti in tujci, v ostalih moštvih pa kakovost dvigujejo tujci, v večini primerov so to Američani, Litovci in Latvijci, za katere nikakor ne moremo reči, da ne znajo igrati košarke. (smeh) Ne bi rekel, da sem naredil korak nazaj, sploh ker je šlo za nekoliko specifičen položaj, bil sem poškodovan, brez kluba. Zdela se mi je zelo dobra alternativa. Veliko boljša kot stagnirati doma in ne početi ničesar.
Kakšna je kakovost tamkajšnje lige?
V Estoniji podobno kot v Sloveniji malo izstopata dve moštvi, to sta Kalev in Rock. Če tekmovanje primerjam s slovensko ligo, se mi ne zdi slabše. Prva ekipa igra ligo VTB, ki je precej močna, finančno pa je v rangu Uniona Olimpije ali celo še malo višje. Liga sploh ni slaba, je le malo bolj neznana, eksotična. Vseeno gre za del Baltika, kjer so Litovci svetovna košarkarska velesila in malo tega seže tudi v Estonijo. (smeh) Zelo pozitivno sem bil presenečen nad obiskom tekem, dvorane so večinoma polne, gledalci navijajo, vzdušje je zelo dobro. Naša dvorana sprejme okoli dva tisoč gledalcev, na vsaki tekmi pa se jih zbere med tisoč in 1500.
Še največji problem je predstavljal mraz, čeprav so mi dejali, da je bila letos najbolj mila zima v zadnjih letih. Še pred kratkim sem moral nositi puhovko.
Kakšen klub je Rakvere Tarvas?
Rakvere Tarvas je bil ustanovljen leta 2006. Prejšnji klub je propadel in trener je vse skupaj postavil na novo, prevzel nov klub. V zadnjih sedmih letih je bil vedno med prvimi štirimi. V zadnjih treh sezonah je bil vselej tretji. Ljudje tu živijo za košarko. Na zadnjem gostovanju, ki je bilo oddaljeno dve uri vožnje, so naši navijači napolnili četrtino tribune.
S statusom sem zelo zadovoljen, sem prvi organizator igre, igram med 30 in 35 minut na tekmo. Glede na to, da sem tu novinec in od lanskega maja nisem igral prave ligaške tekme, je to res vrhunsko. Dobro sem se vključil v ekipo, trener mi zaupa. Kar zadeva formo, bi lahko bila malo boljša, ampak glede na prej omenjene težave je v redu.
Poleg vas so tujci v ekipi še trije Američani in Latvijec?
Da, Latvijec Umbraško je tu že četrto sezono, igral je za CSKA in v Ukrajini, ima veliko izkušenj in mu zelo zaupajo, je trenerjeva desna roka. Američan Raley-Ross je naš glavni strelec, ki je že prej igral tukaj, lani pa je bil v Grčiji. Dosega veliko točk, nanj se največ igra, ljudje ga poznajo in imajo radi. Preostala Američana sta prava »fizikalca«, zelo skočna. Kar zadeva taktiko, nista briljantna, ampak sta zelo koristna.
V prvi polfinalni tekmi končnice ste v gosteh premagali prvopostavljeni Tartu Rock, kar je bilo verjetno presenečenje.
Za širšo javnost je bilo to prav gotovo presenečenje. To je približno tako, kot če bi v Sloveniji Zlatorog ali Helios premagal Krko ali Union Olimpijo. Dobro smo se pripravili na tekmeca, verjetno smo ga malce presenetili, ampak nam je po dveh podaljških uspelo. Za končni uspeh moramo zmagati še dvakrat. Če se nam ne uspe uvrstiti v finale, sicer v klubu ne bo prevelikega razočaranja, ampak če smo že prišli sem, moramo to izkoristiti.
Kako ste se navadili na življenje v Estoniji, se precej razlikuje od življenja v Sloveniji?
Življenje je podobno, še največji problem je predstavljal mraz, čeprav so mi dejali, da je bila letos najbolj mila zima v zadnjih letih. Še pred kratkim sem moral nositi puhovko, in to je največja razlika.
Ste imeli kaj težav s komunikacijo?
Na srečo vsi znajo angleško, sploh mlajši. Starejši govorijo rusko, ki je malo podobna slovenščini, in naučil sem se že nekaterih osnovnih besed. Estonščine pa razen nekaj številk in pozdravov ne znam. (smeh) Preveč je zapletena, da bi se jo učil za teh nekaj mesecev.
Estonščine razen nekaj številk in pozdravov ne znam. (smeh) Malo preveč je zapletena, da bi se jo učil za teh nekaj mesecev.
Kakšno mesto je Rakvere?
Leži na severu države, do morja je približno 25 minut vožnje, prestolnica Talin pa je oddaljena sto kilometrov oziroma dobro uro vožnje. V Rakvereju živi približno 15 tisoč ljudi, primerjal pa bi ga – tudi košarkarsko – z Domžalami. Ima dve nakupovalni središči ali tri, restavracije, kavarne. Tu je tudi eden najlepših spajev na Baltiku. Ta je sponzor ekipe, zato ga imamo vedno na voljo, kar je dodaten plus. Po tekmi imamo na voljo ledeno kopel, savno, za rehabilitacijo je odlično poskrbljeno.
Živim blizu središča, do njega imam približno deset minut hoje, do dvorane pa pet.
Živite v stanovanju ali v hiši?
Živim v stanovanjski hiši, v kateri imam svoje stanovanje.
Vam ga je našel klub ali ste ga morali poiskati sami?
Klub mi je uredil stanovanje, hrano in avto.
Kako veliko je stanovanje in koliko znaša najemnina?
Gre za malo večjo garsonjero, v kateri živim sam. Kar zadeva najemnino, pa ne vem, koliko znaša, saj je ta povsem v domeni kluba.
Je bilo težko najti primerno stanovanje?
Mislim, da so stanovanja lepa, glede tega ni velikih težav.
Je kateri od vaših soigralcev tudi vaš sosed?
V tej stanovanjski hiši živita še zgoraj omenjena Latvijec in Američan.
Kako Estonci poznajo Slovenijo?
Predvsem zaradi nogometa vedo, kje je. Drugače pa ne vem, koliko jo poznajo. To velja v glavnem za fante iz kluba, s katerimi se tudi največ družim. Z drugimi nisem imel veliko stika.
Rakvere je bolj mirno mesto, medtem ko je v Talinu malo drugače. Tam je velik odstotek Rusov, ki jih tu navadno povezujejo s kriminalom.
Kakšni vozniki so Estonci?
To je zelo odvisno od posameznika, ampak menim, da se večinoma držijo prometnih predpisov. Od Rakvereja do Talina na primer pelje hitra cesta, na kateri veljata zimska in poletna omejitev. Pozimi je po njej dovoljeno voziti 90 kilometrov na uro. Ampak letošnja zima je bila mila, sneg se je že stopil, ljudje pa so se kljub temu držali te omejitve, čeprav bi lahko peljali precej hitreje. Na prehodu za pešce se ustavljajo in dajo prednost pešcem. Nad tem sem bil malo presenečen. Tudi kadar preveč spijejo, se ne usedejo v avto.
So in so bili zelo prijazni. Mogoče tudi zaradi tega, ker sem tujec, in zdi se mi, da dotični policist ni najbolje govoril angleško. Zato se mu mogoče ni dalo ukvarjati z mano, samo rekel je: »Po pameti,« in to je bilo to, lahko bi bil precej bolj zoprn. (smeh)
Kakšen je vozni park v Estoniji?
Različno, v Rakvereju vidiš od BMW serije 7 in bentleyja do starih modelov lade. Po tej strani se vidi, da je blizu Rusija. Sicer pa je vozni park precej podoben našemu.
Koliko stane liter bencina?
Bencin je nekoliko cenejši kot v Sloveniji, mislim, da stane približno 1,211 evra. Dizel pa je dražji.
Kako so videti vaša gostovanja?
Rakvere ima dobro lego, zato gremo na gostovanja na dan tekme. Imamo avtocesto, dvorane pa so od izvoza z nje najdlje oddaljene deset minut vožnje, zato s potjo na gostovanja nimamo težav. Estonija sicer ni tako dobro pokrita z avtocestami, ampak zaradi dobrega položaja mesta naše najdaljše gostovanje traja približno dve uri in pol.
Katera dvorana je najbolj vroča?
Mislim, da naša. (smeh) Naši navijači so najbolj glasni. Saj so tudi v drugih dvoranah navijači, ampak naši naredijo najboljše vzdušje.
Poleti se dogajanje prestavi v Pärnu. To je obalno mesto, v katerem je bil glasbeni festival, na katerem so sodelovali David Guetta, Axwell, Hardwell, Tiesto.
Ste se v Estoniji srečali s kriminalom? Ste doživeli kakšno neprijetno izkušnjo, ki ni povezana s košarko?
Ne, nič takega nisem doživel. Rakvere je bolj mirno mesto, medtem ko je v Talinu malo drugače. Tam je velik odstotek Rusov, ki jih tu navadno povezujejo s kriminalom. V Rakvereju jih skoraj ni, medtem ko so vzhodno od nas mesta, ki so napol ruska.
Se močno pozna gospodarska kriza? Je na ulicah dosti brezdomcev, beračev?
V Rakvereju ne, za Talin pa težko rečem, saj nisem bil velikokrat tam. Sam jih nisem videl, ampak tudi v Talinu so različni predeli mesta, eni so povsem ruski, socialistični, na drugi strani pa je gospodarska četrt, kjer so take stolpnice, kakršnih pri nas ne vidimo. Mislim, da je glede krize položaj precej podoben kot pri nas. Kriza je bila precej večja, zdaj pa se vse skupaj počasi izboljšuje.
Kakšno je nočno življenje v Rakvereju?
V Rakvereju smo bili s soigralci dvakrat zunaj, ampak je bila to bolj zasebna zadeva. Zato ne vem, kako je tu videti nočni klub ali nočno življenje v Talinu, ker tega še nisem okusil. (smeh) Rakvere ni študentsko mesto, zato menim, da je ponoči bolj mirno. Univerzi sta v Tartuju in Talinu, v slednjem je prav gotovo pestro nočno življenje, medtem ko se v Tartuju več dogaja med šolskim letom. Poleti pa se dogajanje prestavi v Pärnu. To je obalno mesto, v katerem je bil glasbeni festival, na katerem so sodelovali David Guetta, Axwell, Hardwell, Tiesto.
Med prostimi dnevi je kdaj tudi dolgčas, ampak za to sem si sam kriv, saj bi si brez težav lahko našel delo. (smeh)
Kaj počnete med treningi, ali ko imate kakšen dan prosto, vam je kdaj dolgčas?
Ni mi dolgčas, saj si najdem delo. Ukvarjam se z neko spletno stranjo, rad se izobražujem, berem stvari glede športa in prehrane, tako da zapolnim urnik. Med prostimi dnevi je kdaj tudi dolgčas, ampak za to sem si sam kriv, saj bi si lahko brez težav našel delo. (smeh)
Če vas kdo obišče, kam ga peljete, kaj se izplača videti?
V Rakvereju je stari grad, kamor se izplača iti. Ko je bilo tu dekle, sva šla še v spa, do obale in seveda v Talin, to so stvari, ki se jih najbolj izplača obiskati.
Kako vam je všeč estonska kuhinja, ali obstaja kakšna jed, ki vam je še posebej pri srcu?
Kolikor sem se pogovarjal z Estonci, sta med njihovimi tipičnimi jedmi pečenka in krompir. Imajo juho, ki se ji reče soljanka, v njej je več različnih vrst mesa, zelenjava in kisla smetana. To mi je všeč. Veliko imajo jedi z lososom, ki je tu svež, in prav lososa se zelo držim.
Ste v trgovinah naleteli na slovenske izdelke?
Ne na slovenski izdelek, sem pa pri nekaterih proizvodih videl deklaracijo v slovenščini.
Edini stik z Balkanom je bil, ko sem govoril s Srbom Miljkovićem, ki igra za Pärnu.
Kakšna je razlika v cenah, če jih primerjamo z našimi trgovinami in restavracijami?
Mislim, da so cene skoraj identične.
Ste v Estoniji spoznali kakšnega Slovenca?
Ne, nisem. Edini stik z Balkanom je bil, ko sem govoril s Srbom Miljkovićem, ki igra za Pärnu.
Ali poslušate estonsko glasbo?
Edino, kar sem slišal, je bil estonski rap. (smeh)
Ali gledate televizijo, imate urejene tudi slovenske programe? So filmi sinhronizirani ali opremljeni s podnapisi?
Televizije ne gledam, filmi so opremljeni s podnapisi, razen telenovel. Pri teh je sinhronizacija narejena tako, da moški glas bere za vse, in to mi je bilo sprva precej smešno.
Moja izkušnja je, da so zelo prijazni, ustrežljivi, pripravljeni pomagati in kar odprti, čeprav to zadnje za severnjake na splošno ne drži. Sicer ne vem, ali je tako samo v tem mestu ali morda zaradi našega statusa.
Družine imajo navado, da gredo konec tedna skupaj v savno.
Kakšne so pa Estonke?
V redu, luštne, ampak nisem imel resnejšega stika z njimi. Veliko je plavolask, tako da razgled ni slab. Imeli smo dneve, ko je bilo po deset dni skupaj oblačno, zato človek potrebuje nekaj svetlega. (smeh)
Kaj vas je najbolj navdušilo v Estoniji?
Morda morska hrana, to je ena od stvari, ki mi je zelo všeč. Mogoče sem to izpostavil, ker je nisem pričakoval in mi je zato še toliko boljša. Tudi razmere v klubu so res dobre, zato sem osredotočen samo na igranje košarke.
Je kaj takega, kar vas tam moti ali pogrešate?
Občasno pogrešam kavo. Kjerkoli sem do zdaj igral, smo imeli navado, da smo šli skupaj na kakšno kavo. Tu pa tega ni. Sicer jo pijejo, ampak ne poznajo kulture pitja kave, kot jo poznamo mi, ko je vse skupaj že neke vrste ritual.
Ali imajo kakšno navado, ki se nam zdi čudna?
Savnanje, ki je pri njih nekaj povsem normalnega. V savno gredo vsaj enkrat na teden. Družine imajo navado, da gredo konec tedna skupaj v savno.
Zdi se mi neumno, da bi sam sebi omejeval ambicije.
Najbolj čuden ali smešen dogodek, ki ste ga doživeli v Estoniji?
Ko sem prišel, je bilo vse pokrito s 40-centimetrsko plastjo ledu in snega. Tako je bilo tudi ob robu ceste, ljudje so se vozili po njej, tam parkirali. Ker nisem vedel, kako je bilo to področje videti pred ledom, se nisem mogel orientirati, zato nisem vedel, kam lahko peljem in podobno, bil sem malo izgubljen. To mi je bilo čudno. Zdaj približno en mesec ni več snega in ledu, tako da lahko vidim, kako je vse skupaj videti brez tega dodatka. (smeh)
Vztrajati v košarki. Sploh čez poletje moram čim več vložiti in najti čim boljši klub za naslednjo sezono. Moj načrt je, da sem vsak dan boljši. Kam me bo to pripeljalo, ne vem, ampak zdi se mi neumno, da bi sam sebi omejeval ambicije. Mlad sem še in lahko treniram, to rad počnem, zato se mi zdi, da se mi izplača vložiti vse, kar imam.
Ste kdaj premišljevali o tem, da bi po končani karieri živeli v Estoniji?
Premišljeval sem in ne bi živel v Estoniji. Potrdil sem svojo tezo od prej, da mi mraz ne ustreza. (smeh)
