Najbolj znana predstavnica kluba je trenutno najboljša slovenska skakalka Špela Rogelj, še bolj znan od nje pa je glavni trener Jaroslav Sakala.
JAROSLAV SAKALA
rojen: 14. julija 1969
država: Češka (Frenštat)
šport: smučarski skoki
klub: SSK Ilirija
Petinštiridesetletni Čeh se lahko pohvali s štirimi zmagami v svetovnem pokalu, dvema srebrnima in eno bronasto kolajno s svetovnih prvenstev ter z bronasto kolajno, ki jo je osvojil v moštveni tekmi na olimpijskih igrah v Albertvillu.
Največji uspeh je dosegel leta 1994, ko je na planiški velikanki osvojil naslov svetovnega prvaka v poletih. Kariero je v dolini pod Poncami končal osem let pozneje. Sakala, ki je doma iz Frenštata, znanega skakalnega središča na Češkem, je v ljubljanski klub prišel leta 2011. Pred tem je eno leto delal še na Poljskem, a se tam ni ukvarjal s športom, ki mu je najljubši, temveč je vozil opremo za kolesarje.
Kako to, da ste se odločili za Slovenijo?
V Slovenijo sem prišel leta 2011, ko sem dobil ponudbo prijatelja Francija Roglja, s katerim sva se poznala že dvajset let. Srečala sva se na smučarskih skokih za ženske. Beseda je dala besedo in tako je prišlo do dogovora.
Najbolj všeč mi je, da delam v državi, ki je zelo močna v smučarskih skokih, v športu, ki mi je najbolj pri srcu.
Pred tem ste v Sloveniji v glavnem tekmovali in si o njej ustvarili določeno mnenje. Se je to po štirih letih bivanja tu kaj spremenilo?
V Sloveniji sem skakal že od mladih nog, v Planico smo vsako leto hodili na prvi sneg, kjer smo skakali na devetdesetmetrski skakalnici, nato sem bil tu še svetovni prvak v poletih, torej sem Slovenijo poznal le prek smučarskih skokov. Zdaj, po štirih letih, pa lahko rečem, da mi je še bolj všeč. Živim na Jezeru pri Ljubljani, ljudje so me odlično sprejeli, so zelo prijazni, tako da se tu res dobro počutim.
Kakšna je razlika v smučarskih skokih v Sloveniji in na Češkem?
Razlika je v tem, da je v Sloveniji veliko večja baza otrok, skakalcev. Velika razlika je v konkurenci med skakalci, to se začne pri otrocih in nadaljuje vse do članov.
V tistem času, ko ste začenjali kariero, se je ravno menjal slog skakanja. Je bilo težko spremeniti način?
Mislim, da za nas ni bilo težko s klasike preklopiti na V-slog. Na Češkem smo veliko trenirali gimnastiko, akrobacije v zraku in smo bili – vsaj kar zadeva koordinacijo – zelo dobro pripravljeni. Mislim, da bi imeli današnji skakalci ob preskoku na klasiko veliko več težav kot mi takrat.
Slovenijo sem poznal le prek smučarskih skokov. Zdaj, po štirih letih, pa lahko rečem, da mi je Slovenija še bolj všeč.
Kako ste tekmovalci gledali na Jana Boklöva, kakšno mnenje ste imeli o njem?
Vse nas je zanimalo, kako ga lahko na tak način odnese tako daleč. Kar zadeva skakalce, smo vsi razmišljali samo o tem, kaj je pri njegovem načinu skakanja drugačnega. Skakal je na daljših smučeh kot mi. To so strokovnjaki videli in že na začetku smo začeli razmišljati o tem, da bi to tehniko tudi mi preizkusili. Že leta 1980 ali 1981 je Kanadčan Steve Collins skakal v V-slogu, le da je on to počel s konicami skupaj in repi narazen, kot plug. Tako da to ni bilo prvič, da je nekdo prišel z novo idejo.
Stari ste 45 let, kakšne načrte za prihodnost imate?
Najbolj všeč mi je, da delam v državi, ki je zelo močna v smučarskih skokih, v športu, ki mi je najbolj pri srcu. Vesel sem, da lahko svoje izkušnje in ideje prenašam na druge. V Sloveniji lahko razvijam tudi nove ideje, kar bi bilo na Češkem zelo težko.
Se življenje v Sloveniji precej razlikuje od tistega na Češkem?
Franciju Roglju se moram zahvaliti, ker me je seznanil s svojimi prijatelji, tako da sem se tu zelo hitro počutil kot doma. Našel sem veliko novih prijateljev, srečal stare, s katerimi smo skupaj skakali, tako da ni velike razlike.
Kaj so o vaši selitvi v Slovenijo menili vaša družina in prijatelji?
Nekateri prijatelji so bili žalostni, ker so pričakovali, da bom nadaljeval delo v klubu v Frenštatu, spet drugi so mi zaželeli veliko sreče. Za mojo dokončno odločitev pa je zaslužen Jirži Raška, ki mi je dejal, da če imam to možnost, naj takoj grem. (smeh)
Na prvi tekmi v tej vlogi sem v Mostecu stal na trenerskem stolpu, po Špelinem skoku sem v roke vzel voki-toki in ji rekel: 'Špela, zdaj ti je foukal od zadaj.' Vsi so se začeli smejati.
Katere jezike govorite?
Govorim češko, zdaj slovensko. Preden sem prišel v Slovenijo, sem lepo govoril poljsko, ampak so si ti jeziki tako podobni, da imam včasih težave z iskanjem pravih besed. (smeh) Kar zadeva šport, se sporazumevam še v nemščini in angleščini. V šoli sem se deset let učil ruščino. Opazil sem, da zdaj že med vožnjo v avtu razmišljam v slovenščini. (smeh)
Slovenščina in češčina sta si res precej podobni, veliko je enakih besed, ki pa imajo v obeh jezikih povsem drug pomen. Je bilo zaradi tega že kaj smešnih situacij?
Ko sem prišel v Slovenijo, sem prevzel Uršo Bogataj in Špelo Rogelj. Na prvi tekmi v tej vlogi sem v Mostecu stal na trenerskem stolpu, po Špelinem skoku sem v roke vzel voki-toki in ji rekel: "Špela, zdaj ti je foukal od zadaj." Vsi so se začeli smejati. Špeli je bilo nerodno in ni rekla niti besede. Ni mi bilo jasno, kaj sem naredil narobe. Pa so mi povedali, da na Češkem veter fouka, v Sloveniji pa piha in da je imel s tem težave tudi prejšnji trener Zdenek Remza. Pri nas imata besedi piha in fouka ravno nasproten pomen. Težko sem se navadil, da dekletom rečem, da jim piha od zadaj, preprosto mi ni šlo z jezika. (smeh)
Ali imate najljubšo slovensko besedo?
Najbolj sta mi všeč besedi lepo in lahko. Lahko v češčini pomeni, da nekaj narediš lažje, tukaj, da nekaj zmoreš, s tem sem imel precej težav. Lepo pa je lepa beseda in pomeni lepe stvari. (smeh)
Kaj vam je v Sloveniji najbolj všeč?
Najbolj mi je všeč narava, od severa proti jugu in od zahoda proti vzhodu. Ko človek pride v Slovenijo iz Češke, se mu vse zdi zelo blizu, dvesto kilometrov vožnje ni nič. Poleg tega imate tudi morje in gore, praktično vse.
Kaj vam tu ni všeč?
Ne vem, ali je kaj takega, kar mi tu ne bi bilo všeč. Miselnost je malo drugačna, ampak me to ne moti. Glede na to, da je Slovencev dva milijona, mislim, da je ta ravno prava. Drugačna je kot pri nas, ki nas je 12 milijonov. Slovenci so večji borci od nas.
Leta 1990 nisem vedel, ali bom uspešen v skokih, zato sem opravil vse izpite in se zdaj lahko s traktorjem vozim po slovenskih gozdovih. (smeh)
Ali morda veste, kdo je predsednik Slovenije?
Borut Pahor. (smeh)
Ali mogoče poznate kakšno slovensko narodno jed?
Vedno sem mislil, da je to burek, ampak sem izvedel, da ni. Drugače pa žganci, te sem tu prvič jedel.
Ali poslušate slovensko glasbo, morda poznate kakšnega glasbenika, skupino, pesem?
Bil sem na koncertu Jana Plestenjaka. Poznam skupino Siddharta, čeprav sprva nisem vedel, da prihaja iz Slovenije. Enkrat je bila tu češka šola in so me prosili, naj jim razkažem Ljubljano. Takrat sem dan prej na spletu prebral vse o Ljubljani, da bi se jim zdel bolj pameten. (smeh) Tako da vem tudi, kdo je France Prešeren. (smeh)
V čem smo si Slovenci in Čehi najbolj podobni in najbolj različni?
Podobni smo si v tem, da se znamo zelo hitro razburiti, in če nam nekaj uspe, moramo to takoj proslaviti. Nismo navajeni počakati, da je vsega konec, toda taka je slovanska miselnost. Razlika med nami je v tem, da tu živite bolj povezani z naravo. Mislim, da je s tega vidika komunizem pri nas naredil veliko škode. Razlika je tudi v tem, da je družinsko življenje v Sloveniji boljše, na Češkem družine niso tako povezane, zato mi je bilo to zelo všeč.
Kar zadeva varovance, ne vem, ali imam kakšen vzdevek, ker ga ne smem slišati. Drugače pa me že 30 let vsi kličejo Saky, tudi mama.
Ali ste tu spoznali kakšnega Čeha?
Na facebooku je stran, na kateri se družijo Čehi in Slovaki, a v živo nisem spoznal še nikogar. Vem, da je tukaj precej čeških študentov. Vendar se z nikomer nisem srečal, le s prijatelji, ki so prišli na obisk.
Če bi nekdo prišel k vam na obisk, kaj bi mu pokazali v Sloveniji?
Kadar pridejo prijatelji, jim pokažem staro Ljubljano, Bled in gremo še na morje, v Izolo.
Kateri je bil najbolj čuden ali najbolj smešen dogodek, ki se vam je zgodil tu?
Ko sem bil pri Franciju Roglju, se je pošalil in me vprašal, ali mu grem pomagat v gozd. Rekel je, naj se usedem na traktor s priključkom in se odpeljem za njim. Seveda sem se usedel, želel iti, Franci pa je ves paničen dejal, da se je samo šalil. Takrat sem mu dejal, da ni nobenih težav in da lahko peljem traktor, saj imam izpit zanj, tako kot za tovornjak. Kar ni mogel verjeti, ampak tako je bilo, leta 1990 nisem vedel, ali bom uspešen v skokih, zato sem opravil vse izpite in se zdaj lahko s traktorjem vozim po slovenskih gozdovih. (smeh)
Ali se v prostem času več družite s tujci ali Slovenci?
Družim se s Slovenci, živim na vasi blizu Ljubljane. Vsako jutro se srečam z domačini na kavi. So zelo prijazni in imam kar težave s tem, da mi zelo malokrat uspe plačati svojo kavo. Še preden jo spijem, jo je že plačal kdo drug. Zelo rad se družim z njimi, so zelo prijazni in veseli.
Od majhnega sem se navajen potepati po svetu in sem doma tam, kjer odložim kapo.
Kako vas kličejo varovanci in sodelavci, ali imate kakšen vzdevek?
Kar zadeva varovance, ne vem, ali imam kakšen vzdevek, ker ga ne smem slišati. Drugače pa me že 30 let vsi kličejo Saky, tudi mama. (smeh)
S kom živite tu?
Živim sam. Najprej sem bil tu s svojim sinom, vendar je bilo težko delati šolo prek interneta in se je vrnil v domovino k mami.
Ali vas pesti domotožje?
Od majhnega sem se navajen potepati po svetu in sem doma tam, kjer odložim kapo. (smeh)
Kako pogosto se vračate domov?
Zelo malo, tu imam veliko dela. Največkrat grem zaradi obveznosti, ko potrebujem kakšne papirje, ali če grem obiskat sina, ko on ne pride k meni. Sicer pa se srečujeva na skakalnicah, na tekmah.
Če bi želeli povedati eno zanimivo stvar o Češki, kaj bi rekli?
Tudi mi imamo lepe hribe, ki bi verjetno zanimali Slovence. Seveda ne morem mimo tega, da jih ne bi povabil na češko pivo, ki je najboljše in tudi poceni. Prav tako je tu še Praga, ki je zelo všeč mojim slovenskim prijateljem in jo vsako leto obiščejo. Torej Praga, hribi in pivo.
Če mi je dolgčas, kar se sicer redko zgodi, si na youtubu ogledam kakšen del Arabele. Ob tem se človek lahko sprosti. (smeh)
Če bi vam nekdo iz kakršnegakoli razloga ponudil slovensko državljanstvo, bi ga sprejeli?
Bi ga vzel, s tem nimam težav. O tem sem tudi že razmišljal, ampak trenerska služba je taka, da sem lahko že naslednje leto kje drugje. Čehi imamo lahko dvojno državljanstvo, zanimivo bi bilo biti Slovenec. Lahko bi bil Čehoslovenec, ne Čehoslovak. (smeh)
Ali ste poleg smučarskih skokov tu obiskali še kakšno drugo športno prireditev?
Bil sem na rokometnem srečanju in motokrosu, v Kranjski Gori sem gledal tekmo mladincev v alpskem smučanju. Želel sem iti na biatlon, a mi to ni uspelo, ker smo imeli ravno tekmo. Šel bi tudi na hokej, ampak nimam časa za to. Gledal sem še maraton Franja, ko sem stal ob cesti. (smeh)
Ob češki mladinski nadaljevanki Arabela je zraslo kar nekaj generacij v Sloveniji. Je bila tudi pri vas tako priljubljena?
Tudi pri nas je bila zelo priljubljena. Če mi je dolgčas, kar se sicer redko zgodi, si na youtubu ogledam kakšen del Arabele. Ob tem se človek lahko sprosti. (smeh)
Kaj mislite o slovenskih ženskah?
Zelo malo jih je, če še vedno živim sam. (smeh)
Če kam pridem, kjer me nihče ne pozna, dostikrat slišim kakšne ideje, ki meni ne bi prišle na misel, saj sem preveč vpleten v posel, ki ga opravljam. Človek se lahko nekaj nauči tudi na takšen način.
Kaj bi sporočili bralcem Ekipe?
Če so že bralci Ekipe, so verjetno eni izmed najboljših športnih navijačev. Po navadi je tako, da smo v gostilni vsi najboljši trenerji. Zato želim, da kar taki ostanejo, saj mi je to všeč. Če kam pridem, kjer me nihče ne pozna, dostikrat slišim kakšne ideje, ki meni ne bi prišle na misel, saj sem preveč vpleten v posel, ki ga opravljam. Človek se lahko nekaj nauči tudi na takšen način. Bralcem želim, da ostanejo isti, Ekipi pa, da bi imela še kakšno stran več. (smeh)
Opomba: *pihal
