Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Tim Obrez
Tim Obrez
18.11.2023 07:49:48
Deli članek:

Bolj poplava kot pa Noetova barka

Profimedia

Ne le da še ni rekel zadnje besede, Ronaldovi mejniki in uspehi v kvalifikacijah za prihajajoče evropsko prvenstvo imajo takšen lesk, da so v veliki meri zasenčili celo Haalandovo (ne)uspešnost z Norveško. Po tekmi z Liechtensteinom se je Portugalec izstrelil na vrh liste strelcev in tako postal prva tema tega reprezentančnega cikla. Med portugalskimi navijači tako vrvijo pozitivna čustva, a ne glede na to – oziroma zaradi obujanja nostalgije med privrženci še toliko bolj – obstaja velika nevarnost, da bi se trenutna idila preobrazila v kaos.

Ko se je reprezentanca Maroka uvrstila v polfinale svetovnega prvenstva v Katarju, je Cristiano Ronaldo planil v jok. Njegovih sanj, da bi portugalsko zastavo zapičil na vrh nogometnega Everesta, je bilo v tistem trenutku konec. Svet pa se je spraševal, kaj so njegove solze pomenile v kontekstu nadaljevanja izjemne kariere. Razpon ugibanj, ki so se v tistih trenutkih pojavljala, ni bil tako širok, kot vam verjetno pravi vaš pogosto zelo pristranski spomin. Nekateri so trdili, da se Ronaldo, ker ga je – gledano skozi njegovo prizmo – takratni selektor Fernando Santos ponižal, sploh ne bo vrnil v izbrano vrsto. Drugi so bili prepričani, da bo odigral vsaj še poslovilno tekmo, malo pa ni bilo niti takšnih, ki so predpostavljali, da bo njegov labodji spev trajal še štiri tekme, da bi tako ujel okroglih in v vseh pogledih neverjetnih 200 nastopov v majici z državnim grbom. Napovedi so se torej razlikovale, a njihov skupni imenovalec je bilo prepričanje, da bo zob časa 38-letnika do evropskega prvenstva v Nemčiji načel do te mere, da soigralcem ne bo več mogel biti v pomoč. Njegov odhod v Savdsko Arabijo je tovrstna mišljenja še dodatno okrepil, manj kot leto dni po Ronaldovem slovesu od evropskega klubskega nogometa pa ni jasno le, da bo Cristiano prisostvoval na svojem 10. velikem turnirju, temveč je to, da bo imel na njem zelo pomembno vlogo, skoraj neizbežno. Ob začetku nove ere je bilo za pričakovati, da bo novi selektor Roberto Martinez pokazal veliko nogometne empatije in prisluhnil Ronaldovim željam glede reprezentančnega slovesa, marginalizacija 38-letnika od moštva pa se je zdela neizbežna. A španski strokovnjak je imel drugačne načrte. In čeprav se po stoodstotnem izkupičku z devetih tekem in ob gol razliki 34:2 zdi, da je zadel v polno, mnogi opozarjajo na velike težave, ki jih lahko vrhunska statistika Ronalda povleče za sabo. Svež je spomin na zadnji mundial, ko se je na ključnih tekmah srečal z obrobno vlogo ter se ob tem znašel v vrtincu tesnobe in čustvene bolečine. V tem stanju je netil spore in rušil ravnovesja v slačilnici. In težko si je predstavljati, da kot najboljši strelec kvalifikacij ne bi uporabil svojega materiala za izvajanje pritiska, če bi se s statusom rezervista srečal tudi v Nemčiji. »Prepoznajte svoj krog kompetentnosti in ostanite v njem. Ni tako pomembno, kako velik je krog. Ampak zelo pomembno je vedeti, kje natanko poteka krožnica,« je misel švicarskega podjetnika Rolfa Dobellija. Bržčas bi Ronaldo tudi v 40. letu starosti s svojimi edinstvenimi zmožnostmi lahko koristil tej izbrani vrsti, a bolj verjetno se zdi, da bo ob njegovem jasnem zatonu – podobno kot konec lanskega leta – predstavljal sidro, ki bo portugalsko barko vleklo proti dnu. Roberto Martinez je ob prihodu na klop imel možnost, da prereže vrv in se znebi bremena nogometaša, ki ni pripravljen na kompromise in prilagajanje, čeprav se je njegovo območje ekspertiz občutno skrčilo, a bivši selektor belgijske izbrane vrste te priložnosti ni izkoristil. Po desetih zadetkih prvega zvezdnika reprezentance je za tovrsten kadrovski rez prepozno. In čeprav pogled na rezultate kaže, da je Roberto Martinez dobro začrtal svojo novo pot, se je znašel na zelo spolzkem pobočju. Oprijem pa bo obdržal le, če bo našel način, kako interes in zanimanje muhastega posameznika v najboljši meri povezati s skupnim dobrim.

Naravni minljivosti je Cristiano Ronaldo dolgo uspešno kljuboval, ne nazadnje je kar 76 (od skupno 128) golov v majici z državnim grbom dosegel po dopolnjenem 30. letu. Prav tako je v tem koledarskem letu zbral 46 zadetkov, le dva manj od Erlinga Haalanda, ki bi se lahko decembra torej še enkrat znašel v senci 15 let starejšega igralca Al Nasra. Ne glede na eminentne številke pa si drznemo trditi, da Ronaldova zvezda ne sveti več prav močno. Proti skromnim ekipam to še uspeva nekako zamaskirati, proti močnejšim moštvom pa že dolgo ni prišel do izraza. Čeprav je njegova krivulja naglo upadla, Ronaldo meni, da bi moral v izbrani vrsti, za katero je debitiral pred več kot 20 leti, imeti status nedotakljivega. Prav zaradi te mentalitete je bil petkratni dobitnik zlate žoge slabi dve desetletji v samem nogometnem vrhu, v danih okoliščinah pa bi lahko njegova obsesija, ki je sicer dolgo imela pozitiven predznak, močno bremenila Martinezovo četo. Verjetnost, da bo Cristiano prihodnje leto podobno kot v Katarju izražal nezadovoljstvo in tako namesto Noetove barke predstavljal sámo poplavo, pa se zdi velika. Poleg tega bi lahko njegova trma na vse njegove pretekle dosežke vrgla zelo temno senco. Kahlemanovo pravilo vrhunca in konca pravi, da ljudje dogodke ocenjujemo na podlagi dveh ključnih trenutkov, in sicer najbolj intenzivnega, ki predstavlja vrhunec, ter konca, pri tem pa pogosto zanemarimo trajanje dogodka. Morda se prav zato, ker slab konec močno popači pogled na dolgotrajno izkušnjo, veliko športnikov poslovi na svojem vrhuncu. Ali pa se takrat vsaj umakne z najbolj osvetljenih odrov. Samoiniciativnega umika pri drugem največjem nogometašu vseh časov nikakor ne moremo pričakovati, gotovo pa lahko zapišemo, da morebitno izražanje nezadovoljstva, sploh v obdobju jasnega zatona, ne bo v njegovem najboljšem interesu.