Tokrat smo na kavo – spil jo je z mlekom – povabili begunca s pretresljivo zgodbo, ki jo vsak dan doživlja na tisoče ljudi. Srečali smo se z najstnikom, ki je zatočišče našel v Sloveniji in je zaradi tega več kot presrečen in hvaležen. Halifa Kujabi je Afričan, je Gambijec in je nogometaš slovenskega nogometnega prvoligaša iz Radomelj, ki je kot mladenič preživel pekel in nam dovolil, da smo mu – v prenesenem pomenu – nedvomno odprli kakšno že skoraj zaceljeno rano.
Halifa Kujabi prihaja iz gambijskega mesta Serekunda, oziroma njegovega dela Latrikunde, ki ga je opisal kot normalno afriško mesto, s starimi hišami, kjer večina prebivalcev živi iz rok v usta. To okolje je opisal z eno besedo – revno. "Že kot otrok sem se naučil boja za preživetje. Mama je bila čistilka poslovnih prostorov, vzgajala me je sama, druge podpore ni imela. Živela sva v sobi, ne v stanovanju. V šolo sem hodil do 14 leta, potem si tega mama ni mogla več privoščiti. Od tistega trenutka dalje sem se moral znajti," je opisal otroštvo in dodal: "Najbolj pomembno je bilo, da sem imel hrano, da nisem bil lačen. O drugih dobrinah pri nas nismo sanjali. Če imaš hrano, si srečen, če preživiš, je vse v redu."
Želim si, da bi lahko spoznal očeta
Kujabi je edini otrok svojih staršev, a ni čisto pravi edinec. Preden je oče spoznal njegovo mamo, je že imel družino, zaradi česar ima Halifa tri starejše polbrate in dve starejši polsestri, s katerimi je zelo povezan. Očeta nikoli resnično ni spoznal, v bistvu se ga niti ne spomni. Ko je bil Halifa star tri leta, sta z mamo ostala sama, oče je takrat zaradi bolezni umrl. "Na srečo imam nekaj njegovih fotografij. Mama o njem ni veliko govorila. Seveda ga pogrešam, želim si, da bi ga lahko poznal. A hkrati je moja mama bila tudi moj oče, za kar jim bom večno hvaležen," je razložil.
V šolo je rad hodil, bil marljiv učenec, a še raje se je na ulici podil za nogometno žogo in sanjal o tem, da bi to postal njegov poklic. "To ni bilo realno, to so bile samo sanje. Pri nas imamo lokalne klube, a na ravni, ki ni niti malo primerljiva s slovensko. Pri nas smo se otroci zbrali in igrali," je opisal svoje športne začetke in priznal, da zdaj, ko igra nogomet v Sloveniji, včasih še vedno čisto ne verjame, da so se mu izpolnile največje sanje.
Ko je zapustil šolo, je začel delati. S prijatelji so se pogosto znašli na gradbiščih, kjer so z lopatami s peskom polnili samokolnice in se lotili ostalega fizičnega dela, kar nam je pokazal tudi s fotografijami in takrat narejenimi posnetki.
Čeprav ima Gambija konkreten kos obale, je za največji strah naš sogovornik izpostavil plavanje oziroma vodo. "Ne znam plavati, nikoli se nisem naučil. Ko so šli moji prijatelji plavat, sem jih samo gledal. Imam slabo izkušnjo, ker je eden mojih prijateljev iz otroštva v morju utonil," je spregovoril o svoji veliki fobiji.
Ukradli kup lubenic
Halifa ima 19 let in čeprav je to, ko se je sprostil, ko smo ga nasmejali, več kot očitno, pa na videz kaže veliko več let. "Ko odrasteš v takem okolju, kot sem jaz, hitreje odrasteš, še posebej pa, če doživiš take stvari, kot sem jih," je priznal in prikimal, ko smo ga vprašali, če se je kot otrok znašel v težavah. "Oh, seveda," se je zasmejal. "Včasih smo v trgovini ukradli kakšno malenkost, šlo je za hrano. S prijatelji se še vedno smejimo ob spominu na otroško potegavščino, ko smo neko noč cestnim prodajalcem ukradli cel kup lubenic. A točno so vedeli, da smo to naredili mi in so jih samo prišli iskat," je s širokim nasmeškom razlagal Gambijec, ki se v kakšnih resnih težavah nikoli ni znašel.
Zame je plačal prijatelj, jaz si tega nikoli ne bi mogel privoščiti
Do 16 leta se je preživljal z občasnim delom in se zavedal, da tako ne bo šlo v nedogled. Svojo zgodbo je zaradi boljšega razumevanja njegovega položaja v domovini začel z besedami: "Verjemite mi, če bi mi imeli doma samo mali košček tega, kar imate Slovenci, nikoli ne bi zapustil Gambije. A žal nimamo ničesar."
Njegova pot se je začela s prijateljem iz soseske, ki je poznal nekoga, ki je ljudem pomagal pri "potovanjih". "Ta prijatelj je v meni videl nekaj, obet, upanje in je plačal, da sem odšel v Evropo z željo po boljšem življenju. Ne vem, koliko je plačal, vem le, da je bilo zelo drago, jaz si tega niti po naključju ne bi mogel privoščiti. Nisem odšel sam, z mano je šlo tudi nekaj prijateljev," je pojasnil naš sogovornik, ki je Gambijo zapustil z nekaj denarja, z nahrbtnikom z oblačili, nekaj vode in piškoti.
Nikoli ne bomo obupali
Njegovo letalo iz Afrike je pristalo v Prištini, na Kosovu, kjer je ostal leto dni in v tem času delal na kmetiji. Kosovo-Srbija-BiH-Hrvaška je bila pot, na katero se je podal s prijatelji in tudi neznanci. "Največja težava je bilo prečkanje bosansko-hrvaške meje. V prvem poskusu so nas zalotili policisti. Bili so zelo jezni, ker se nismo hoteli obrniti nazaj. Zaradi tega so nas pretepli s pendreki, nam zažgali vsa oblačila, vzeli še tisto malo hrane, ki smo jo imeli in nas poslali nazaj v Bosno," je propadli prvi poskus opisal takrat 17-letni begunec in dodal: "Bil sem tako obupan, da sem se skoraj odpravil domov. Zakaj to počnem? Res sem že skoraj obupal. A vsi okoli mene, niso tako mislili, 'nikoli ne bomo obupali', so govorili in s tem spodbudili tudi mene."
En umrl zaradi izčrpanosti, drugega je odnesla reka
V drugo jim je s sotrpini uspelo prečkati mejo, sledili so hudi tedni, ki sta jih zaznamovali tudi smrti kolegov. "Vse noči smo hodili po gozdu, počivali ali spali smo samo po dve uri skupaj, vseskozi smo se skrivali. Bili smo povsem izčrpani, lačni, premraženi. Eden ni zdržal teh naporov, zbolel je in umrl zaradi izčrpanosti, podhranjenosti. V nekem gozdu smo izkopali luknjo, grob in ga položili vanj. In to je bilo to," nam je opisal eno od strahot.
Drugi sopotnik je umrl med prečkanjem deroče reke. "Hodili smo čez nekakšno brv, moral si se močno držati, imeti odlično ravnotežje. To enemu fantu ni uspelo. Padel je v deročo vodo in ta ga je odnesla," je nadaljeval z žalostnimi spomini.
Na peklenski poti do boljšega življenja je s sopotniki Halifa pomagal tudi neznani družini, katere štiriletna malčica je zbolela. "Njena mama je ni mogla ves čas nositi, zato smo ji pomagali. Vsak je deklico nosil nekaj časa, ko se je ta utrudil, ga je nato zamenjal nekdo drug. Na koncu ji je uspelo priti na želeni cilj," je izpostavil vsaj nekaj lepega v slabem.
##PAIDBREAK##
Nogometna skupnost za Bežigradom
Ko je Kujabijeva skupina vendarle prečkala bosansko-hrvaško mejo, ko je dosegla ultimativni cilj, da je prišla v Evropsko unijo, jo je spet ujela policija. Naš sogovornik bi moral takrat v sedmih dneh zapustiti Hrvaško, a je s prijatelji uspel pobegniti. Z avtobusom so se peljali do Ugljana, od tam pa so skočili na vlak za Zagreb in se naposled prebili še do Slovenije.
V Sloveniji je vedel za rojaka, ki je poročen s Slovenko, ki si je ustvaril družino in ki je takim, kot je Halifa, pomagal. "Bil je prvi, ki ga je poklical, ko sem se znašel v azilu in me prepričal, da sem ostal v Sloveniji. Hotel sem v Francijo, ker so tam živeli znanci. V tem azilu sem ostal nekaj mesecev, potem so me preselili v ljubljanskega," je razložil.
Prvi dotik snega je bil zelo zanimiv
Tisti čas je izvedel za afriško nogometno skupnost, ki se je dobivala za Bežigradom in igrala nogomet, kjer je nek nekdanji nogometaš v Halifiju videl talent in mu pomagal priti do kluba. Priskrbel mu je preizkušnjo v Šenčurju, kjer se je takrat 18-letni mladenič izkazal in pri tej ekipi ostal leto dni, nato se je pridružil Radomljam. "Zelo sem srečen in vse zelo cenim. Ko sem prišel v Radomlje, sem se bal, kako se bom prilagodil. A strah je bil odveč. Do mene se vsi obnašajo kot do mlajšega brata. Vsi so tako zelo prijazni. Počutim se, kot da bi bil doma. V bistvu to je moj drugi dom. In tudi, če bom kdaj odšel igrat kam drugam, se bom vedno vrnil v Slovenijo," in to kljub temu, da ga pri nas vse ne navdušuje. V prvi vrsti mraz. "Sovražim zimo, ko je tako mrzlo, skoraj ne hodim vem," se je zasmejal: "Sneg sem prvič v življenju videl in se ga dotaknil na Kosovu. To je bil zelo zanimiv občutek (smeh)."
Imel sem nočne more, bilo je veliko grozljivih noči
Ko je prišel na varno, so ga vsi dogodki in izkušnje, ki jih je doživel na poti do Slovenije, "ulovili". Padel je v depresijo. "Bilo je težko. Ko si priča smrti, … Imel sem nočne more, bilo je veliko grozljivih noči," je žalostno pripovedoval: "A vse to je del življenja in počasi mi gre v tem pogledu na bolje. Včasih mi je težko govoriti o vsem tem, a hkrati želim mojo zgodbo deliti, da se ve, kaj se dogaja. Upam, da bo moja zgodba koga navdihnila, da je res mogoče doseči vse, kar si zadaš."
Če bi imel veliko denarja, je na vprašanje, kaj bi s tem storil, kot iz topa ustrelil: "Doniral bi ga svojim rojakom, da bi bili lahko vedno siti."
"Ko sem dobil prvo plačo, sem denar poslal mami, ki temu sploh ni mogla verjeti. Bila je neizmerno hvaležna. Denar in moje drese pošiljam tudi prijateljem, mami ni treba več hoditi v službo. Sčasoma bom tudi njo poskušal pripeljati v Slovenijo," do takrat pa bosta – tako je praktično vsak dan – po več ur kramljala po telefonu. "Vedno me sprašuje, kako sem, če mi je toplo, če dovolj jem. Mama kot mama," se je nasmehnil.
Najraje pleše
V Radomljah živi skupaj s soigralcem Mosesom Barnabasem, ki sicer prihaja iz Nigerije. "Sama si kar pogosto skuhava afriške jedi. Sem povprečen kuhar, se pa lahko pohvalim s pripravo riža jollof," je dejal ljubitelj rap glasbe, katerega najljubši izvajalec je Senegalec Dip Doundou Guiss.
Če nerad poje, pa izredno rad pleše. Ko smo omenili ples, je prav zasijal. Pravi, da je preden je prišel v Radomlje precej pogosto zahajal v ljubljanske lokale in se zabaval. Naš sogovornik je sicer muslimanske veroizpovedi, kar pomeni, da ne je svinjine, ne pije alkohola, zatrdil je, da se trudi moliti petkrat na dan in če je le možnost, ob petkih obišče ljubljansko mošejo.
V azilu se je učil slovenskega jezika, zato ga v določeni meri razume ali razume vsaj kakšno besedo. "Je pa to težek jezik," se je s širokim nasmeškom prijel za glavo. "Govorim angleško, ker so, verjetno veste, Britanci kolonizirali Gambijo. V šolah govorimo angleško, a hkrati govorimo še osem lokalnih jezikov. Vsak Gambijec pripada določenemu plemenu, sam znam govoriti v treh: diola, wolof in mandinka," je še razložil velik navijač Manchester Uniteda, zaradi tega ga vsi kličejo Chicharito ali Chicha, kar je vzdevek nekdanjega rdečega vraga Javierja Hernandeza.
"V prihodnje si želim še bolj uspeti v nogometu. Nekega dne želim imeti družino, postati oče, po koncu aktivne kariere, pa bi rad ostal v nogometu," je s pogledom v prihodnost naš pogovor zaključil Halifa Kujabi.
