Rojeni ste v Mariboru, kakšno je bilo vaše otroštvo?
Otroštvo ni bilo ravno najlepše, ampak nimam nobenih težav. Takrat leta 1941 je prišel Hitler, pospravili so nas v vagone in nas odpeljali v Srbijo v Šumadijo, v vas Natalinci, kjer so nas odklopili. V vagonu sta bili po dve družini. Ampak ker je oče delal pri Beograjskem putniku v Mariboru, je imel prijatelje in tako smo se jeseni preselili v Beograd. Tam smo potem dočakali osvoboditev 20. oktobra, ki jo še zdaj proslavljam.
Avgusta smo se vrnili v Slovenijo, kjer je malo za tem oče umrl in z mamo smo ostali sami štirje otroci; jaz sem imel 12 let, medtem ko ga mlajši brat skoraj ni poznal. Imel sem tudi dve sestri, ki sta že pokojni, Desanko in Vlasto. Na srečo smo nekako preživeli, čeprav je morala mama pustiti službo. Bila je intelektualka, zelo lepo je igrala klavir, vendar je morala poprijeti za vsako delo. Ob hiši smo imeli vrt in sadje, bila je šivilja in kuharica, vendar nas je vse 'spravila gor'. Bilo je pomanjkanje, vendar moram reči, da otroci tega nismo občutili.
Kdaj in kako ste se spoznali s košarko?
V tistih časih ni bilo nobenih televizorjev, ni bilo telefonov, interneta. Za v kino nismo imeli denarja, tako da sem sam začel najprej hoditi na nogomet v Ljudski vrt. Naj povem staro zgodbo, kako se mi je nogomet zameril: sedel sem na ograji ob golu in gledal, kako so izvajali enajstmetrovke, nakar me je žoga zadela v glavo in nezavesten sem padel z ograje. Sosednje igrišče je bilo košarkarsko, zato sem začel zahajati tja in pobirati žoge starejšim igralcem. Ko so se utrudili, sem vzel žogo in metal na koš; tako sem potem cele dneve preživljal na košarkarskem igrišču.
Torej je bila prva ljubezen nogomet, ne košarka?
Ne, prva ljubezen je bila Katja, sedanja žena, s katero sva še vedno skupaj.
Starši so bili visoko izobraženi. Kako so gledali na vaše ukvarjanje s športom?
Oče je zelo zgodaj umrl, tako da niti ni vedel za to. Bil je visoko izobražen, doktor prava in ekonomist, igral je klavir in violino, govoril je šest jezikov, mama pa je zaključila samo srednjo šolo in tudi ona je igrala klavir. Gnala me je k učenju za šolo, na košarko pa ni imela vpliva, ker je vedela, da to počnem rad. Tudi če mi ne bi dovolila, bi košarko še vedno igral.
Cel intervju si lahko preberete v današnji tiskani izdaji EkipeSN, ki jo najdete tudi TUKAJ.
