Kakšni so občutki ob koncu?
Pot ostaja ista, le novo poglavje začenjam.
Lahko podoživite leto 2002, ko se je kariera že skoraj končala?
To je bilo najtežje obdobje mojega življenja in kariere, ko sem na vrhuncu čez noč ostal brez košarke oziroma vsega tistega, kar sem poznal. Sem pa hitro spoznal, da življenje tudi po košarki teče dalje in da bo po koncu kariere treba početi nekaj drugega. Srečo sem imel, da sem v tistih časih imel ob sebi družino in prijatelje, ki so mi znali vzbuditi motiv, da se vrnem. Da sem se po vseh težavah vrnil na najvišjo raven, čeprav se je to takrat zdelo nemogoče, je bila največja zmaga v moji karieri. Potreboval sem čudež in lahko rečem, da se je zgodil. Mislim, da sem po tistem odigral še kar nekaj tekem na najvišji ravni
Kaj točno se je takrat zgodilo?
Pri 20 letih sem ostal brez hrustanca. Dejali so, da taka kolena, kot so moja, vidijo pri ljudeh, starih 60 let in več. Povedali so mi, da bom bolečino občutil vsak dan, kar je res, niso pa vedeli, da sem zelo trmast. Borba je trajala od dneva, ko je operacija uspela, do danes, ko lahko rečem, da se mi ni treba bati, ali bom jutri lahko treniral. Tisto obdobje je bilo zelo stresno zame in družino, a je to za menoj. Dokazal sem, kako se z voljo, podporo družine in prijateljev ter tudi dosti sreče da narediti marsikaj. To sporočilo lahko predam naprej: ne glede na to, kako črn je scenarij, se da najti pot. Moja največja želja je bila, da odigram le še eno tekmo. Nikoli ni bilo v programu, da se vrnem na najvišjo raven, bilo pa je upanje, da še enkrat pridem na parket. Iz tega pa se je nato spet razvila nova zgodba.
Zdaj ste se preselili na klop.
Bile so še ponudbe za igranje, a ko je prišla ta za delo pomočnika Đorđevića, nisem veliko razmišljal. Mislim, da sem potreboval približno dve sekundi, da sem rekel da. Tega se ne zavrača. Globoko v sebi sem čutil, da je prišel čas za spremembo, čas, da igranju rečem stop, predvsem zato, ker sem imel v zadnjih dveh letih in pol bolj ali manj grenke izkušnje tako s klubi kot samim igranjem. Čutil sem, da ni več tistega motiva, ki je bil prisoten v preteklosti. Ko je prišla ta ponudba, so moja čustva le dobila potrditev, da se je treba obrniti k novim stvarem.
SANI BEČIROVIČ
Rojen: 19. 5. 1981
Igralni položaj: branilec
Višina: 196 cm
Kariera: Bistrica (1995/96), Maribor (1996/97), Pivovarna Laško (1997–1999), Union Olimpija (1999–2001), Virtus Bologna (Ita, 2001/02), Krka (2003/04), Varese (Ita, 2004/05), Climamio Bologna (Ita, 2005/06), Panathinaikos (Grč, 2006–2008), Lottomatica Roma (Ita, 2008/09), Union Olimpija (2009), AJ Milano (Ita, 2010), Türk Telekom (Tur, 2010/11), CSKA Moskva (Rus, 2011), Benetton (Ita, 2011), Petrochimi (Irn, 2012/13), Dinamo Sassari (Ita, 2013), Foolad Mahan (Irn, 2013), Krka (2013/14), Forli (Ita, 2014/15), Piacentina (Ita, 2015)
Takoj začenjate v velikem Panathinaikosu.
Veseli me prav to, da se vračam v klub, v katerem sem preživel najlepši leti svoje kariere, predvsem pa sem tam spoznal, kaj pomeni biti del velike družine, biti del velike zgodbe, kjer lastni cilji oziroma lasten ego ne šteje nič, ampak je vse podrejeno skupnemu cilju. Tam sem se res naučil, kaj pomeni biti timski igralec. Dejstvo je, da se vračam tja, kjer nekako nisem dokončal svoje zgodbe, saj bi verjetno moral ostati še kakšno leto ali dve več – o tem kdaj drugič –, zdaj pa se vračam v drugačni obliki. Upam, da bom spet lahko tako uspešen, kot sem bil kot igralec, in se bomo z navijači spet veselili, kot smo se v preteklosti.
Čaka pa vas veliko učenja.
Gotovo, tega se zavedam, zato tudi moja dvojna funkcija v začetni fazi. Zavedam se, da nisem pomočnik trenerja, ki bo takoj prišel in delal razliko na takšni ravni, zato bo moje prvo leto nekako leto učenja, v katerem bom zadolžen predvsem za razvoj mladih igralcev, za individualno delo z njimi, da bom nanje prenašal nekaj tistega svojega, v čemer sem bil dober in mi je še vedno blizu. Po drugi strani pa se bom imel možnost učiti od enega novih, mladih trenerjev, kako se to dejansko počne, od priprave na tekmo, videoanaliz, taktike in ne nazadnje sistematike treninga.
Je bil skok na trenersko klop spontan ali ste ga načrtovali?
Bilo je zelo načrtovano. S Sašem se je vzpostavilo prijateljstvo in zaupanje, neštetokrat sem mu dejal, da bom takoj, ko končam kariero, prišel k njemu, kjerkoli že bo, da se učim in sem zraven, on pa mi je vsakič potrdil, da bo zame vedno mesto ob njem. Tisto leto v Benettonu je bilo zame najboljše leto, ne toliko, kar zadeva rezultate, kot v tem, kako je Saša vsakodnevno znal v nas zbuditi željo po treningu, po igri, da je to še vedno tisto veselje, ki smo ga čutili kot otroci, mlajši. To me je pri njem najbolj fasciniralo, zato sem si želel biti del te zgodbe. Ko se je ponudila priložnost, ni bilo kaj razmišljati. Zelo sem počaščen. Upam, da bom tisto, kar sem doživel kot igralec, tudi v vlogi pomočnika trenerja.
551
točk je dal v dresu z državnim grbom na uradnih tekmah, trenutno je deveti najboljši strelec reprezentance.
52
uradnih nastopov ima v dresu reprezentance, kar ga uvršča na 13. mesto, skupaj z Nesterovićem in Alibegovićem.
46.
izbor je bil na naboru lige NBA leta 2003, izbrali so ga Denver Nuggetsi, a ni nikoli zaigral onstran luže.
20
klubov se je zvrstilo v karieri, za Olimpijo in Krko je igral dvakrat.
2
lovoriki MVP prvenstva stare celine ima, leta 1998 z EP do 18 LET, leta 2000 z EP do 20 let.
Bo oče Memi tudi zdaj imel tako pomembno vlogo, kot jo je imel v vaši igralski karieri?
Njegova vloga je bila vedno velika. Memi je bil trd, neizprosen, verjetno zato, ker je kot eden redkih že zelo zgodaj prepoznal talent v meni. Mnogi ne vedo, da dejansko nikoli nisem bil takoj izbran v selekcijo Slovenije, ampak je bilo vedno nekaj narobe, bil sem premajhen, prepočasen. Memi se s tem ni strinjal in je v meni vzbujal željo po dokazovanju, željo po tem, da dokažem, kako se motijo. To mi je potem zelo pomagalo tudi pri poškodbi. Ampak tako kot je on meni pomagal na igralski poti, sem tudi jaz njemu v zadnjih letih precej pomagal na trenerski. Velikokrat sem šel v Iran, tudi lansko poletje sva skupaj pripravljala ekipo. Za vas je morda veliko presenečenje to, da sem se nekako z danes na jutri odločil za trenersko pot, zame pa niti ne v tolikšni meri. Res se je vse idealno poklopilo, sem se pa že dve leti pripravljal, da bi nekega dne vskočil kot asistent. Morda tudi kot prvi trener, ampak bolj sem se nagibal k ideji, kot je zdaj, da se pridružim močni ekipi, tudi glede stroke. Dejstvo, da se bom lahko učil od najboljših, mi pomeni ogromno.
Koliko je PAO drugačen od takrat, ko ste bili tam kot igralec?
Zelo, to je dejstvo. Tudi predsednik mi je sam dejal, da to ni PAO, v katerem sem bil in kakršnega sem imel v spominu. Stvari so se zaradi finančne krize spremenile. Veliko smo se šalili na ta račun, da vsi bežijo iz Grčije, mi pa gremo s kovčki v nasprotno smer. Ampak verjamem, da se bo šport vedno igral. Dejstvo je, da je PAO res skrčil proračun, preprosto se zdaj obrača k našemu modelu proizvajanja igralcev, tudi sami bi radi postavili akademijo in čez leta začeli črpati iz lastnega bazena. Sam sem to dal skozi kot igralec, to prakticiram v svoji šoli, tako da bom pri tem lahko precej pomagal. S kombinacijo izkušenih in dovolj mladih grških igralcev, ki jih bo treba poriniti v ospredje, bomo poskušali spet osvajati lovorike. Ne bo nam lahko, a mislim, da je celoten štab pripravljen na izzive. Mislim, da bomo uspešni.