Tudi zaradi velikega števila tekem v zelo kratkem času se stvari v ameriških ligah s sistemom tekmovanja, kakršnega pozna NBA dogajajo, vrtijo in tudi obračajo hitro. A vendar je redek tako zelo hiter in tako zelo izrazit obrat, kot je v času od vrnitve na igrišče po All Star premoru do danes uspel moštvu našega Luke Dončića. Z njim na čelu, jasno. Čeprav slovenski superzvednik nikoli ni bil povsem imun na kritike - no, saj ga v zgodovini košarke in športa nasploh ni bilo igralca, ki bi bil -, so njegov položaj ob koncu februarja v tem pogledu mnogi razglasili celo za najnižjo točko njegove NBA karier.
Za dno v smislu, da nikoli prej ni bil deležen toliko opazk z naslova toliko različnih analitikov - ne le tistih znanih in dežurnih kritikov - in na tako širokem spektru udejstvovanja na igrišču. Ne samo vedno tako zelo izpostavljena obramba, na udaru se je bolj kot kadarkoli znašel napad. Ko so Lakersi ob koncu februarja vknjižili tri zaporedne poraze in so tudi v kontekstu zadnjih desetih tekem bili globoko v negativnem, je moral Dončić poslušati o slabih odločitvah na igrišču, o prelaganju odgovornosti v ključnih trenutkih in o ponesrečeni izbiri ali izvedbi odločilnih akcij.
Pri čemer so bile nekatere tovrstne reakcije ostrejše kot kadarkoli. Dobra dva tedna pozneje imajo Los Angeles Lakers na zadnjih sedmih tekmah šest zmag in poraz v Denverju, pri čemer velja v zvezi s slednjim povedati dve zadevi. Pod točko ena, so tudi proti Nikoli Jokiću in druščini odigrali izjemno obrambo in nasploh zelo dobro tekmo, v tesni končnici pa poraz doživeli zaradi čudne kombinacije rinjenja v ospredje idej LeBrona Jamesa in ključnih metov za vse kaj drugega zadolženega Marcusa Smarta. Mimogrede (ali pa tudi ne mimogrede), LeBron od takrat ni več igral in njegova ekipa je vknjižila tri izjemne zmage, a morda je to tema za kdaj drugič.
Predvsem so to bili Lakersi, ki so bili izjemno modri v napadu, medtem ko v obrambi take podobe niso kazali še nikoli, odkar je tu Luka. Da so zaporedoma popolni zasedbi New Yorka in Minnesote kot ekip iz visokega, da ne rečemo najvišjega razreda pustili 33 točk pod povprečjem njunih napadov, je zares osupljivo. S tem se je obravnava Lakersov ne samo spremenila, temveč obrnila na glavo. Pred dodatnima domačima tekmama proti Chicagu in ravno Denverju jih omenjejo kot ekipo, ki je sposobna vsega tako do konca rednega dela kot v končnici - navsezadnje so kljub odsotnosti večine robustnih košarkarjev povsem potolkli taisto Minnesoto, proti kateri niso imeli možnosti v lanskem play-offu. No, na glavo pa se je obrnila tudi obravnava Dončiće.
Njegove predstave so najboljše v karieri, ko gre za obrambo, in na ravno tistega klasičnega Luke, ko gre za napad. Ko mimogrede k temu dodajo njegove zasebe težave, pa to dejstvo deluje v smeri, da Slovencu uspeva biti izjemen kljub temu in da je ob umiritvi viharja lahko le še bolje. Sploh ob cvetenju naveze z Austinom Reavesom, za katero lahko samo upamo, da nanjo napačnega vpliva ne bo imela Jamesova vrnitev.
