Že 24 ur po porazu proti Nuggetsom bodo Luka Dončić in soigralci v domači dvorani - proti Indiani jih čaka prva od petih zaporednih domačih tekem. Takoj torej prihaja priložnost za nove teme, nove zgodbe in nove junake, kar je glede na dogodke v Denverju zagotovo dobro. Lahko bi se torej zgodilo, da bi bilo prežvekovanju razlogov za poraz in konkretnih načinov, na katere je do njega prišlo, namenjenih le nekaj ur. Razen če se seveda vse skupaj ponovi ali se zgodi še kaj v tej ali podobni smeri.
In kaj je po porazu v Denverju najbolj na udaru. Na eni strani dejstvo, da Lakersom nikakor konkretno ne steče proti moštvom, ki so po vseh glavnih kriterijih njihovi neposredni tekmeci bodisi za položaje pred končnico bodisi za dosežke v njej. Statistika je kar neusmiljena: 14 zmag in kar 19 porazov imajo proti ekipam, ki imajo na ravni celotne sezone bodisi v zahodni bodisi v vzhodni konferenci več kot 50-odstotni izkupiček - torej imajo več zmag kot porazov. Vsekakor zaskrbljujoče.
No, še bolj pa odmeva način, na katerega sta se v tesni končnici iztekla dva napada, s katerima so Lakersi najprej dobro minuto pred koncem in nato takoj po vstopu v zadnjo minuto srečanja imeli možnost izid izenačiti, pritisniti na Nuggetse ter se spraviti v položaj, v katerem bi obračun lahko dobili. Obe akciji nista imeli zgolj ene skupne točke, temveč kar dve. In nobena od njiju ni bil Luka Dončić. Oziroma je to slovenski superzvezdnik bil zgolj na način, da - ni bil.
Obakrat pri izidu 114:111 za Denver so bili na parketu vsi trije glavni aduti zvezdniške ekipe iz LA-ja. Dončić tako ali tako, po udarcu v komolec se je tesno končnico vrnil odigrat zimzeleni LeBron James, tam je bil tudi Austin Reaves. In kdo od njih je za izenačenje metal? Kot je v začudenju podčrtal vsak spremljevalec dogajanja, je bil v obeh primerih to nihče od naštetih, temveč izraziti obrambni specialist Marcus Smart.
Odličen košarkar in pomembna okrepitev Lakersov, o tem ni dvoma. Tudi nekdo, čigar izjemne obrambne sposobnosti so vredne še toliko več, ker zna na drugi strani občasno zadeti od daleč. A da bi mu človek dal met za izenačenje v Denverju - no, to je vse prej kot smart (jasno, njegov priimek v angleščini pomeni pameten ali pametno). Ni bilo pametno. In še manj je bilo pametno, da je dobil tudi drugi met iz mnogo težjega položaja, potem ko je prvega zgrešil povsem odprt in povsem sam.
No, pri tem pa druga skupna točka obeh akcij pravi, da je Smart odločitev o metih sicer sprejel sam, a nikakor ni mogoče zanemariti, da je žoga do njega obakrat prišla z istega naslova - iz rok LeBrona Jamesa. Ultra legenda, ki je ravno na tej tekmi podrla rekord z največjim številom zadetih metov kakega košarkarja v celotni zgodovini lige NBA, je z izbiro, kaj storiti v teh dveh akcija, vse prej kot zadela. In če je v prvem primeru še šlo za improvizacijo z iskanjem povsem odprtega igralca, v drugem nikakor.
V drugem se je LeBron, ki ga ves čas obsojajo, da so mu v tej njegovi praznično rekordni sezoni pomembni le lastni mejniki, zakadil pod obroč brez prave logike in še z manj logike spravil žogo do Smarta globoko v brezizhodnem kotu. Gotovo ne namenoma, gotovo Luka in Austin nista brez vloge v teh dveh akcijah ostala, ker bi Kralj tako hotel. A gotovo je tudi, da ni sledil kakšnemu jasnemu načrtu, da bi bilo drugače. Ne svojemu načrtu ne načrtu koga drugega. Če je slednji seveda obstajal - a to je že druga zgodba ...
