Nihanja moštva našega superzvezdnika Luke Dončića so izjemna. Izjemni predstavi proti Atlanti, ki je prišla po polomu proti zelo skromnemu Sacramentu, je sledil nov polom proti podobno skromnemu Charlottu. Gre za vzorec, ki ga je kar težko dojeti in ki v bistvu predstavlja še večji problem, kot ga je predstavljal jesenski vzorec zmagovanja na lažjih tekmah in izgubljanja na težjih. Nihanja moštva so izjemna, vse skupaj se zdi preveč odvisno od dejavnikov, ki niso trdno v rokah Luke in soigralcev.
Zanimivo je, da je v odsotnosti Austina Reavesa statistika Dončića kot prvega zvezdnika ekipe in LeBrona Jamesa kot staroste precej podobna ne glede na to, ali moštvo tekmo na koncu zmaga ali izgubi. Kot da bi Luka in LeBron igrala vsak svojo igro, nekako pa ne najdeta tiste, ki bi izpostavila čim več njunih pozitivnih, izjemnih, v marsikaterem pogledu celo edinstvenih lastnosti, hkrati pa bi na najboljši mogoči način vključila čim več raznovrstnosti z naslova soigralcev.
Morda najboljši primer je prvi center moštva DeAndre Ayton, ki so ga poleti pripeljali kot prostega igralca v prepričanju, da bo pod obročema dodal vse tisto, kar je ekipi tako zelo manjkalo v zaključku prejšnje sezone po menjavi Anthonyja Davisa za Dončića in po klavrno propadlem prestopu Marka Williamsa. Ayton je začel odlično, a ne drži potrebne konstantnosti - pri čemer pa se postavlja vprašanje, ali je za to krivo nihanje v njegovi igri ali ravno nedefiniranost sistema in ravnovesja v moštvu kot celoti.
Pri tem je osupljiv en prav poseben statistični podatek. Veliko se je govorilo o tem, da so Lakersi z Aytonom dobili centra, ki lahko prispeva 15 točk in 10 skokov na tekmo. Ti številki sta postali neka splošna mantra in prav neverjetno je, da je Bahamcu to uspelo (torej vsaj 15 točk in vsaj 10 skokov) na točno enajstih tekmah. Oziroma je še bolj neverjetno to, da so Dončić in njegovi Lakers na vseh teh 11 tekmah zmagali in jih točno 0 izgubili. Ne glede na nasprotnika, ne glede na vse ostale elemente in kriterije in spremenljivke.
