Lepo je sanjati o Giannisu Antetokounmpu, za marsikoga v naših krajih je verjetno še malce lepše sanjati o tem, da bi skupaj z Luko Dončićem v Los Angelesu zaigral naš srbski prijatelj Nikola Jokić. Toda realnost po vseh kriterijih pravi, da se o čem takem morda lahko začnemo pogovarjati prihodnje poletje - če bi se kar nekaj stvari do takrat odvijalo tako, da bi katera od teh opcij še vedno obstajala. Pri čemer je javna skrivnost, da si to želijo tudi vodilni možje kluba na čelu z novim lastnikom Markom Walterjem.
Da bi bilo kaj takega mogoče izpeljati sredi te sezone, pa sicer ni čisto nemogoče, a je po ravni (ne)verjetnosti tam nekje na ravni začetka letošnjega februarja in Dončićevega prihoda iz Dallasa - pri čemer pa ne v Milwaukeeju ne v Denverju na položaju generalnega menedžerja nimajo ne Nica Harrisona ne koga podobno zblojenega. Jasno vam je torej, o kakšnih in kolikšnih možnostih se pogovarjamo, zato vsi resni in realni pogovori tečejo v precej drugačni smeri precej drugačne - a vseeno pomembne - okrepitve.
Da bodo Lakersi eno pred zaprtjem prestopnega roka 5. februarja pripeljali, so prepričani praktično vsi. Praktično vsi tako imenovani insiderji in analitiki, ki dajo kaj nase, pa so si pri tem bolj ali manj enotni, za kakšnega košarkarja bo šlo. Informacij je pravzaprav vse več in okoli njih vlada vse bolj jasen konsenz. Namreč da bo šlo za specialista za obrambne naloge s kakšnim centimetrom, kilogramom in mišico več od aktualne zunanje linije Lakersov - a hkrati košarkarja, ki zna tudi zadevati, predvsem od daleč.
Nekakšen '3 and D' igralec, torej, kot Američani pravijo košarkarjem, ki jih hkrati odlikujeta predvsem trdna obramba in met za 3 točke. In še en element naj bi bil pri tem izjemno pomemben, saj se v Los Angelesu ne želijo zaletavati s kakšno rešitvijo, ki bi bila preveč kratkoročna. Ideja je pripeljati nekoga, ki bi bil nato tudi del sestavljanja - po vseh načrtih še bolj zvezdniške in še močnejše - moštva za prihodnje sezone in za naskok na naslov (še bolje naslove) prvaka.
Kot prihaja iz zlato-vijoličnih pisarn, je želja dobiti igralca, ki bi bil po letih čim bližje Luki Dončiću in Austinu Reavesu in pred katerim naj bi bilo vsaj pol desetletja tako imenovanih najlepših let. Osumljenci? Herb Jones iz New Orleansa je videti kot želja številka ena, a je tudi težko dosegljiv. Zloglasni Dillon Brooks iz Phoenixa je pikico starejši, a toliko bolj trden, neugoden in nosi s seboj dodatne adute. Andrew Wiggins je drobec drugačen tip in prav tako težko na voljo, medtem ko menda zelo resno opazujejo tudi ameriškega Poljaka iz San Antonia Jeremyja Sochana in posebneža Keona Ellisa iz Sacramenta.
Nikogar ne bi presenetilo, če ima slovenski prijatelj Rob Pelinka v svoji beležnici na visokem položaju še kakšno ime, ki ni na tem seznamu. Bi pa, kot rečeno, zdaj že praktično vse presenetilo, če ne bi šlo za okrepitev tega in takega tipa ter navedenih tako igralskih kot generacijskih karakteristik. Če boste torej tudi vi domišljiji dajali prosto pot, bi bilo verjetno najbolje, če bi ji jo dajali nekje v tej smeri.
