Če pogledamo iz njihovega zornega kota, se seveda sliši pravljično. Harrison jim je z menjavo vseh menjav in v njej z neumnostjo vseh neumnosti vzel vse, kar so imeli najrajši in za kar so bili prepričani, da bo trajalo še dolgo vrsto. Tako kot je bil njihov slovenski ljubljenec trdno prepričan, da bo za vedno ostal pri njih in z njimi, dokler ni v to čudovito športno navezanost tako grobo posegel njen nesmiselni rabelj. In le kdo pri tem ne bi sanjal vrnitve?
Logično je, da so razmišljali, kaj bi moralo slediti zdaj in kdo bi moral prevzeti vajeti, da bi najpozneje leta 2028, ko bo Dončić po aktualni (to poletje podpisani) pogodbi z Los Angeles Lakersi imel svojo usodo prvi v svojih rokah, Luka prišel nazaj v Teksas. In ne moremo jim zameriti, da so njihovi upi še nekoliko zrasli, ko na vprašanje, ali se kdaj vidi nazaj v Dallasu izjemni slovenski košarkar nikoli ni čisto eksplicitno uporabil besedice 'ne'.
Vendar ob vsakem sanjarjenju in v vsaki pravljici pridejo dnevi razmisleka, v tem primeru pa so bile za mnoge dovolj že ure. In prinesle so spoznanje, da Luka s svojim kratkim nastopom po tekmi v Oklahomi ni želel nikogar prizadeti, hkrati pa je dal zelo jasno vedeti dve zadevi. Da nikoli in ni nikoli ne bo skrival, kaj mu pomeni Dallas in kakšni so bili njegovi načrti tam pred letošnjim 2. februarjem. Ter da se je ta zgodil in da so njegova realnost zdaj Lakersi.
Pri tem pa je najbolj zanimivo nekaj, kar je tudi nam zarezalo do kosti in kar je na eni strani svojevrstna ironija, na drugi pa ogromno pove o Luki kot športniku, predvsem pa človeku in osebi. Kar nekaj bolj izpostavljenih navijačev Dallasa z večjim dosegom na družabnih omrežjih je namreč premišljeno in z veliko bolečine zapisalo, da se je treba zavedati, da možnosti za pravljično vrnitev praktično ni. Vsaj ne pred kakšnim morebitnim veteranskim premetavanjem čez deset let ali več.
Pri tem pa je za navijače Dallasa ne samo neskončno boleč, temveč kar uničujoč poudarek, da proti možnosti Lukove vrnitve najbolj govori tista njegova imenitna lastnost, zaradi katere je bilo Harrisonovo pošiljanje v Los Angeles tako zelo nesmiselno ter je šlo še precej onkraj vse športne zmote in vseh tehnično-taktičnih traparij. Poudarek, da je tisto, kar je bilo za Dallas pri Luki najlepše zdaj glavni argument proti in na ta način celo Dallasov sovražnik.
"Kaj nam je pri Luki najbolj všeč? Njegova lojalnost. Njegova zvestoba. Njegova pripadnost. To ga je delalo tako zelo posebnega in zato ga je Dallasa imel tako zelo rad. In zato je neverjetno, da so nam ga vzeli, njemu pa s tem iztrgali srce iz prsi. Vendar zdaj ta njegova lojalnost, ta njegova zvestoba, ta njegova pripadnost niso naše, temveč pripadajo Los Angelesu in Lakersom. Tudi do njih bo tak, kot je vedno bil do nas in kot je do nas želel biti za vse čase. Če bi bil drugačen, to ne bi bil on," je genialno zapisal eden od omenjenih.
In bolj kot boste o teh imenitnih besedah razmišljali, bolj boste spoznali, da Luke nič ne bi moglo opisati bolje. In bolj boste spoznali, da gre za resnično najboljši, najmočnejši mogoči argument v tej zgodbi. Dončić si je moral novi dom res poiskati prisilno - a zdaj, ko ga ima, pripadata drug drugemu in drug od drugega pričakujeta vrednote, ki so Luki tako zelo pomembne. In nič ne more za Teksašane biti bolj boleče od spoznanja, da njihovega idola od njih tako zelo oddaljuje tisto, kar imajo pri njem najrajši.
