Razplet velikega finala letošnje sezone lige NBA je sprožil številne razprave. Ne samo razprave o zmagovalni Oklahomi in njenih sijajnih odločitvah pri sestavljanju moštva, temveč tudi razprave o usodi prvega zvezdnika na koncu poražene Indiane. Tyrese Haliburton je odlično začel odločilno sedmo tekmo v Oklahoma Cityju, a že sredi prve četrtine ostal brez nje, brez sanj o naslovu, brez naslednje sezone in morda še brez česa. V eni od akcij si je namreč grozljivo strgal Ahilovo tetivo.
Haliburton si je sicer na peti tekmi poškodoval mečno mišico in bi v primeru, da bi šlo za redni del sezone, zagotovo izpustil kar nekaj tekem. Toda ker je šlo za veliki finale, je stisnil zobe in na vsak način igral najprej šesto, nato pa želel igrati še tako zelo pomembno sedmo tekmo. Z groznimi posledicami, tveganje ne samo da se mu ni izplačalo, temveč je prineslo najhujše mogoče posledice. Pri čemer pa primer ni osamljen, kajti v ligi NBA imajo počasi že pravo epidemijo zelo podobnih dogodkov v zelo podobnih okoliščinah.
Zgolj v letošnji sezoni sta praktično identični poškodbi skupila še dva velika zvezdnika s številko 0 na dresih (zanimivo, a seveda nepomembno naključje) - Damian Lillard iz Milwaukeeja in veliki junak lanskega finala med Bostonom in Dallasom Jayson Tatum. In v obeh primerih je šlo za igralca, ki sta bodisi nadaljevala z igranjem bodisi se želela prehitro vrniti na igrišče ob poškodbi mečne mišice. Še nekaj primerov tako med velikimi zvezdniki kot med igralci iz ozadja pa ponudijo pretekle sezone.
Te ugotovitve pa so hitro zavrtele čas nazaj na letošnjo zimo in na nov način osvetlile zagotovila najbolje obveščenih medijev glede zahtev, pričakovanj in odločitev generalnega menedžerja Dallasa. Harisson je po nedavnih zagotovilih mreže ESPN dokončno izgubil potrpljenje z Dončićem (pri čemer že tega, da ga je izgubljal iz drugih razlogov, seveda ne bomo nikoli mogli razumeti), ko je bil prepričan, da se ne vrača dovolj hitro po zelo zoprni poškodbi - da, uganili ste, mečne mišice.
Dončić jo je staknil na božičnem spektaklu, nato pa si zaradi ponavljanja takih težav želel vzeti dovolj časa za popolno okrevanje, da se ne bi stvari dodatno zapletle. Tako so mu tudi svetovali nekateri strokovnjaki - kot so ameriški mediji poročali že pred časom, je glavnega med njimi Harrison tudi zaradi tega odpustil. Dončić se ej želel vrniti 8. februarja in pred tem ni niti potoval z ekipo, Harrison pa je pričakoval, da bo Luka ne samo potoval, temveč že občutno pred tem tudi igral.
Ostalo je zgodovina, kot radi rečemo. Seveda se Dončić nikoli ni vrnil na igrišče v dresu Dallasa - 2. februarja so ga poslali v Los Angeles in ob načrtovani vrnitvi na parket nekaj dni pozneje je debitiral za tamkajšnje Lakerse. Po dodatnih pregledih, ki so tudi v Kaliforniji potrdili, da je mečna mišica res pozdravljena tako, kot mora biti. Ker če ne bi bila ... No, nekaj je pri tem gotovo špekuliranja, a glede na pogostost dogodkov je mogoče razumeti vse, ki zdaj opozarjajo na marsikaj.
Tudi na to, da je Harrison več kot očitno želel Dončića siliti v nekaj, kar bi ga spravilo v nevarnost za še mnogo hujšo poškodbo - s tem pa za izgubljeno letošnjo sezono in praktično izgubljeno naslednjo. Pa ne samo to, strgana Ahilova tetiva je v košarki tako zoprna poškodba, da ogrozi igralčevo kariero vsaj v smislu vračanja na tisto res najvišjo raven, če že ne še kaj več in hujšega od tega. In če kdaj, potem smo zdaj ob vsem videnem lahko veseli, da je Luka s svojimi svetovalci vztrajal pri daljšem in popolnem okrevanju.
