V prvih dneh meseca februarja smo imeli tako ogromno dela s šokantnim prestopom Luke Dončića iz Dallasa v Los Angeles, da smo zelo hitro - v vseh pogledih gotovo prehitro - na smetišče zgodovine pospravili dejstvo, ki bi si po pomenu zaslužilo vse kaj drugega. In ki je bilo nadvse pomemben del ideje vodilnih mož Lakersov o angažiranju slovenskega superzvezdnika.
Rob Pelinka je razmišljal skoraj mesec dni, preden se je odločil. In ko se je, je vedel, kaj dela. Kajti v zameno za Dončića izgubiti Anthonyja Davisa je zanj pomenilo ekipo Jezerniko pustiti brez potrebnih mišic in centimetrov pod obročem - in to centimetrov, ki so jih z iskanjem novega centra Lakersi želeli dodati, še preden so - kako ironično - ostali brez Davisa.
Ideja je bila jasna in je vključevala dve operaciji. Takoj po zapečatenju Dončićevega prestopa je Pelinka povlekel potezo, ki je bila na papirju čista genialnost. V Charlotte je poslal Daltona Knechta, iz Severne Karoline pa v obratni smeri pripeljal enega najbolj nadarjenih in predvsem čvrstih centrov Marka Willimsa. Ko smo v LA-ju gledali prvo domačo tekmo z Dončićem na klopi, je bil zraven tudi centrsti novinec, a nato se je vse postavilo na glavo.
Čeprav sta tako Charlotte kot Williams trdila, da so težave manjše, nepomembne in predvsem ne trajne, je zdravniška služba Lakersov prižgala rdečo luč in zahtevala razveljavitev posla - ter ga pri ligi NBA tudi dosegla. Kot rečeno - zavedali smo se teže trenutka, a bil je preveč čustven zaradi vsega, kar se je dogajalo z Luko, in šel je mimo.
Danes se vrača z vso silo. Knecht v usodni seriji proti Minnesoti ni obstajal, medtem ko je so bili visoki možje volkov iz tekme v tekmo videti bolj nerešljiva uganka za precej nižje igralce v zlato rumenem. Do točke, na kateri je realno precenjeni in preplačani Rudy Gobert na zadnji tekmi deloval kot Wilt Chamberlain v najboljših letih. In do točke, na kateri se je vse vrnilo in tako močno udarilo.
Da ne bi kdo pozabil - sicer je nemogoče, da bi, a vendarle -, se je oglasil tudi privoščljivi Williams. Njegov en sam čustveni simbol, tisti najbolj običajen in osnoven z začetkov tovrstnega komuniciranja, je povedal več, kot bi povedalo tisoč besed. In čeprav tistim, ki so pri Lakersih sprejeli to odločitev, zaupamo, se gotovo sami najbolj sprašujejo, ali morda ne bi bilo bolje tvegati.
Predvsem pa je treba na vse skupaj pogledati, ko sodimo o Luki, o njegovem razpletu sezone in o tem, kar mu je bilo v tem nepolnem tekmovalnem obdobju dosegljivo v mestu angelov. Zavedati se je treba, da se je velik del celotne ideje s tisto rdečo lučjo Williamsu nepopravljivo razpadel. In da bomo Lakerse z Luko šele v naslednji sezoni videli v obliki, v kakršni edino lahko obstaja resna košarkarska ekipa z resnimi abicijami.
