Dve stvari sem naredil – in vesel sem, da sem ju. Dve stvari, ki si ju ne predstavljam v okoliščinah navadne tekme, običajnega poročanja in – da, vsekakor – novinarskega poslanstva. Ne zaželeti srečo športniku ob vstopu na igrišče pred vsemi kamerami tega sveta ne praktično odpovedati se čistega zlata vrednemu vprašanju na tiskovni konferenci po tekmi ni nekaj, kar bi bilo v opisu del nekoga v tem poklicu in tej vlogi. Prej nasprotno, se strinjam. In vendar sem naredil oboje. In bi še stokrat. Ker mi je prijazna španščina v pogovoru z varnostniki na parketu že v Dallasu odpirala vrata in se ob selitvi iz Teksasa v Kalifornijo v tem pogledu ni nič spremenilo, sem se 65 minut pred državno himno spravil na točko, na kateri so želeli biti vsi. Na točko prvega stika z dvorano, prvega stika s parketom, vstopa Luke Dončića v angelski svet losangeleških Jezernikov. In ko sem bil tam, sploh ni bilo vprašanje, kaj želim narediti – zanj, za veliko večino med vami, po vseh teh letih tudi zanj. In da je bilo zanj, ste lahko videli. Lahko vidite. Nisem ga še videl reagirati tako, kot je na moj 'Srečno, Luka' – in prepričan sem, da se vas je dotaknilo. Tako kot sem ga redko videl biti tako toplega in čustvenega na kakšni množični tiskovni konferenci, kot je bilo ob mojem – našem! – vprašanju. Oziroma dani besedi, kajti zadnje, kar sem želel, je bilo edino popolnoma slovensko minuto tega globalnega mega spektakla porabiti za kaj strašno strokovnega, analitičnega, po možnosti pikantnega ali kontroverznega. Lepo vas prosim. To so bile Lukove prve slovenske besede iz novega mesta, nove realnosti, novega vesolja – največjega med vsemi. V sanjah si ne bi bi hotel dovoliti nič drugega kot – Luka, oder je tvoj, Slovenija te želi slišati v tvojem jeziku. Našem. In to ni opravičevanje. Hell, no – bi rekli tukaj. Za vraga ne. J*beno ne, kot bi verjetno rekel LeBron James. To se mi je zdelo samoumevno in povedano že s celim kontekstom prispevkov iz LA-ja, hkrati pa sem od prve minute vedel, da bom ob prvi priložnosti vse skupaj želel še enkrat poudariti. Ker to je bil tak dogodek. To so bili taki trenutki. To je bila počastitev in manifestacija vsega, kar je Luka zase in za Slovenijo naredil, da je prišel do točke, na katerih ga Los f****g Angeles pozdravil tako, kot ga je. Z vsemi monumentalnimi prizori, ki ste si jih ogledali že stokrat in jim še vedno ne morete verjeti. Še manj pa bi jim lahko verjeli, če bi jih doživeli – verjemite!
Ni ga poklica, ki na tako zgodovinski točki za slovenski šport ne bi imel točno tako nalogo – biti del dogodka na tak način, kot je bilo vse skupaj zamišljeno. Vsaj na ta dan – za katerega imate vi doma čudovito srečo, da je trajal precej dlje kot pri nas. Ker seveda se je Los Angeles v svoj torek zbudil z zavedanjem vsega, česar se dobro in celo najbolje zaveda tudi Luka. Če kdo, potem on. Namreč da bodo zelo hitro prišli tekme in dnevi, ko šest od sedmih zgrešenih trojk ne bo nekaj za trenerjevo šaljenje na taisti tiskovki, neuigranost ob podajah, ki so letele po svoje, prav tako ne. In bodo na vse načine tekle razprave, kako je s fizično pripravljenostjo, kako s posledicami poškodbe in dolge odsotnosti, kako z željo pokazati, da so obtožbe iz Dallasa klevete s precej premalo osnove. Saj pa to vsi vemo, kajneda? Kako lahko ne bi vedeli? In vsakokrat, ob vsaki taki misli, lahko ponovim, kdo ve najbolje. Z naskokom najbolje. Komu je najbolj jasno, kaj ga čaka. Takoj zjutraj so tukaj stekli resni pogovori, kako postaviti, zložiti, uigrati Lakerse. Kam dati Luko, da ne bo prevelik potrošnik žog, ki jih potrebujejo tudi drugi. Kako te žoge in minute razdeliti, ko bo šlo zares. In šlo bo prekleto zares, saj pa zaradi dresov na stolih in slavja ni nihče pozabil, kako je Luka prišel v hollywoodski paradiž in kako peklensko veliko mora dokazati sebi, Dallasu in svetu. Vsi vse to vemo – Luka najbolje. Tako zelo zares bo šlo, da sploh še nikoli v njegovi karieri stvari niso bile tako dramatično resne in napete. Marsikaj bo na kocki, morda že na prvi naslednji tekmi, zagotovo pa po zasluženem oddihu z družino in vrnitvi na spektakle po All Star premoru. V nekaterih pogledih se v očeh ameriških najvišjih krogov Lukova kariera praktično začenja na novo ali vsaj vstopa v povsem novo dimenzijo – tudi to vemo vsi in on najbolje. Tekme bodo postajale mnogo težje, vprašanja prav tako. Morda že jutri. Ker, saj veste, jutri je nov dan oziroma je tukaj že danes. Ponedeljek pa je bil dan zgolj in izključno za sanje. Oziroma pri vas tako lepo in ugodno podaljšani torek čistega uživanja v tem, kaj in kako in kje lahko pomeni mala, a tako zelo velika Slovenija. Ne sto dni miru, bil je en sam samcat dan miru. Prekleto zaslužen, prekleto dobrodošel, nujno potreben.
