Če ob koncu sezone pogledate na svojo odločitev priti v Dallas in postati eden od pomočnikov trenerja Jasona Kidda pri vodenju ekipe; kakšne so vaše misli, kakšni so občutki?
Izjemno sem zadovoljen. Šlo je za zelo spontano odločitev, ki je resnično prišla čez noč in pri kateri je bilo zelo na hitro treba zgolj slediti nekakšnemu občutku, nekakšni želji. Za nami je bilo zelo razgibano in zelo zanimivo poletje, ko gre za sodelovanje med vodstvom in stroko Košarkarske zveze Slovenije ter Dallas Mavericksov. Malo smo mi hodili sem v Dallas, njihovi predstavniki so bili z nami v reprezentančnem taboru v Evropi. Stike smo imeli že od prej, a to poletje smo jih še okrepili in iz tega se je rodila priložnost, ki je zame predstavljala največ, kar sem si v svojem poslu in pri svojem delu lahko v tistem trenutku predstavljal. Takoj me je prevzel neustavljiv adrenalin, da moram to sprejeti in vzeti, toda po drugi strani imam seveda doma otroke, ženo, urejeno družinsko življenje. Hitro sem moral premisliti, pretehtati, in ko sem se odločil, so se stvari zložile odlično. Tukaj me je sijajno sprejel trenerski štab NBA-ekipe, kar je seveda organizacija na najvišji mogoči ravni, hkrati pa smo se uspeli organizirati tako, da so me moje punce pogosto obiskovale in da smo ohranjali kar se da dobre stike prek oceana. V košarki sem doživel veliko, tole pa me je odpeljalo še višje – sploh seveda zato, ker lahko delam z igralcem, kot je Luka, ki ves čas premika meje in ves čas dokazuje, da so mogoče tudi stvari, ki so se zdele nemogoče.
V pogovor ste ga vpeljali še pred vprašanjem – kar je logično.
Neizbežno. On vrti vse to, on je spremenil vse te stvari, poglede in koncepte, on je trojne dvojčke in tekme s 40 doseženimi točkami praktično spremenil v nekaj vsakdanjega, čeprav so vse prej kot to. Tudi iz tekem s 50 in celo iz tiste s 60 doseženimi točkami je naredil nekaj, kar naj bi bilo normalno, a si v resnici tega nikoli nismo znali niti predstavljati. A ne gre samo za ta košarkarski vidik. Preprosto moram povedati, da sta mi Luka in Ana tukaj naredila drugi dom, za kar sem jima izjemno hvaležen. Z njima sem doživel tako lepe prijateljske, osebne trenutke tudi zunaj košarke, da je bilo vse skupaj še toliko lepše. Zdaj sicer seveda komaj čakam, da 'šibam' domov in vidim svoje punce, toda kar sem imel oziroma kar imam tukaj, je resnično nekaj posebnega.
Videti ste zelo čustveni, ko govorite o Luki s tega zornega kota. Jasno je, da lahko poveste stvari le do neke mere, a vseeno – kako je biti del sveta Luke Dončića? Tega spektakularnega pod prižganimi reflektorji in tistega drugega, kot se umakne iz javnosti?
Morda se vam v Sloveniji zdi, da ga obravnavamo kot zvezdo, vendar je tako srčen in tako dober fant, da sploh nimamo takega občutka. Ko je z nami v Sloveniji, je vedno eden od nas. Vedno in povsod, verjemite mi. Tukaj pa ima žaromete globalne ikone, malodane legende pri 24 letih, žaromete LeBrona Jamesa in Rolling Stonesov. To je nekaj neverjetnega, vsi nekaj hočejo od njega, zato ga obkroža armada ljudi, ki to urejajo, od uradnikov do klasičnih 'bodyguardov'. A ko reflektorji ugasnejo in uspe izstopiti iz tega soja, lahko vidiš, kako sta v prostem času z Ano super par. Imam to noro srečo, da sem v tem krogu in da lahko vidim in doživim in občutim, da sta najbolj normalna človeka velikih src. Vsi poudarjajo njegove mejnike in so ponosni nanje, jaz pa bi rad še bolj poudaril svoj ponos, da je uspel zadržati svoj obraz in svoje veliko srce, svojo izjemno dušo, kar v takih razmerah in takih krogih ni lahko. To me res polni z izjemnimi čustvi, to mi kot človeku daje izjemno zadoščenje. Z njima sem doživel vse osebne in družinske praznike in to je bil najlepši čas. Profesionalno sem bil višje, kot sem si mislil, da bom, počutil sem se kot doktor, ki je šel kar naenkrat učit na Harvard. Morda še več pa mi je pomenil ta osebni stik, ta osebna druženja – pravi Luka, prava Ana, njuni psi, tudi moja družina, ko je bila tukaj. Zaradi tega mi je najbolj toplo pri srcu.
Verjetno je težko o sebi govoriti na tak način, toda ali mislite, da v tem pogledu tudi vi Luki tukaj predstavljate veliko in mu pomenite nekakšen stik s tem in takim svetom, da je potem v svetu blišča lahko to, kar je?
Moje glavno vodilo tukaj je, da se ne delam pametnega. Če me Luka potrebuje, sem tukaj odprtega srca in kot njegov prijatelj. Ne bom rekel, da je to moja naloga. Je pa to največ, kar mu lahko dam. Tudi če bi meni kot trenerju uspelo razmišljati v treh dimenzijah namesto v dveh ali če bi v kakšnih okoliščinah uspel najti še četrto, je on vedno dve spredaj, dve nad. To imam ves čas v mislih in nočem preveč vplivati, da ne bi česa pokvaril (smeh). Upam pa, da tudi njemu pomaga ta naša vez, tudi če to pomeni, da povsem v tišini sedimo in gledamo film ali z malo besedami 'roštiljamo' – meni ta vez vsekakor pomeni največ. Več pa o sebi in o tem, kaj lahko pomenim za Luko, res ne bi govoril.
Družina, pravite, se je prilagodila, nekako je sledila vašim sanjam oziroma vsaj maksimalno pomagala, da jim lahko sledite vi?
Točno tako. Takšno življenje ti veliko da, a po drugi strani ves čas veliko tudi jemlje oziroma te postavlja pred tovrstne izzive. Pa saj bi tudi vi sami znali o tem povedati kar nekaj, kajneda? Mi smo nekako navajeni tako živeti in s temi izzivi se ves čas spoprijemamo na najboljši način. Najprej sem imel svojo kariero in se je žena Vesna veliko žrtvovala, nato sva se oba žrtvovala za tenis svojih punc, zdaj pa se spoprijemamo še s to mojo imenitno vlogo. In ne, nisem rekel prav, ko sem rekel, da smo navajeni. V resnici se nikoli povsem ne navadiš in je vedno težko. Toda odločeni smo pogumno zgrabiti vsako priložnost, tak je naš moto. Včasih zadenemo v polno, včasih ne, toda po mojem v življenju ni slabšega, kot je to, da se čez 10 ali 20 let z grenkobo v ustih sprašuješ, kaj bi lahko bilo, če bi bilo. Saj danes je lažje. Vse te moderne aparature, pa tudi potovanja so drugačna in lažja – to ni več Krištof Kolumb, z malo pozornosti in truda lahko z Brnika v Dallas prideš za dobrih 500 evrov. Seveda je vse skupaj še vedno velika žrtev – toda v zameno za največje poklicno veselje, kar sem si ga lahko zamislil. In prepričan sem, da zaradi tega vendarle le še bolj rastemo – vsak zase osebnostno, pa tudi kot družina. Pa saj veste, tudi videti je, da te ima žena mnogo rajši, če te spet vidi po dolgem času (smeh).
Kje so Marko Milić in Dallas Mavericksi v prihodnosti – se bo ta zgodba nadaljevala?
Vsekakor tako načrtujemo. Zdaj bom še nekaj dni tukaj, da uredim vse zadeve, nato pa se bom vrnil septembra. Zdaj se vračam v slovenske košarkarsko-teniške vode v Sloveniji, pa kakšne počitnice, seveda, od septembra pa spet akcija tukaj.
In reprezentanca?
Tale zgoden izpad brez končnice pomeni, da bo nenadoma dovolj časa za vse. A pojdimo po vrsti, najprej domov, najprej vse obveznosti z mojimi puncami, nekaj povsem navadnega družinskega življenja. Potem pa naprej.
Sem razumel prav, da ste bili v dvomih glede nadaljnjega dela z izbrano vrsto, a ste temu bližje zaradi več prostega časa, ki se vam zdaj ponuja?
Nič mi ni v tako veselje kot delo v reprezentanci – vsa ta leta je bilo to nekaj najlepšega, delo s prijatelji v štabu in vodstvu, vedno najlepša in najbolj čista zgodba med vsemi. Res sem načrtoval, da bom iz Dallasa prišel domov junija, zagotovo ne sredi aprila, in če na zadevo pogledam zdaj, se res veselim in bi bil zelo ponosen, če bi bil del tega. Stvar še ni dorečena, a če me pokličejo, bi vsekakor želel nadaljevati to zgodbo. Reprezentanca je res vedno čudovit košarkarski čas v najpristnejši obliki, kjer ni nobenih poslov, kjer denar ne igra nobene vloge in kjer sem vedno vedel, da smo dali vse od sebe ter bili vedno prijatelji – ko smo zmagovali ali ko smo izgubljali. Kadarkoli se le da, bi bil rad del te zgodbe. Hkrati pa tudi absolutno razumem, če bodo kdaj stvari zavile v kakšno drugo smer. Tudi do tokratne akcije je še kar daleč, ekipe se še formirajo in bomo videli.
Je pa počasi že čutiti novo prebujanje te reprezentančne evforije. Navijači so razgrabili vstopnice za domačo prijateljsko tekmo proti Grčiji, ogromno je zanimanja za pripravljalni turnir v Španiji, tudi za pot na svetovno prvenstvo.
Absolutno je že čutiti navdušenje, Slovenci obožujejo reprezentančno košarko, vedno je bilo tako, v zadnjem obdobju pa še posebej. Tudi sicer nas moštveni športi na reprezentančni ravni vedno prav posebej povežejo kot narod, ljudje se poistovetijo s temi zgodbami, ko pride še uspeh, pa gre ta evforija resnično zelo daleč. Za uspeh pa se mi je vedno zdelo, da so ključne tri stvari: prijateljstvo, borbenost in ponos igrati za svojo državo. To so tri glavne komponente, ki jih tudi navijači najbolj začutijo in se nanje odzovejo, ne glede na svoj družbeni status začutijo tisto prvinsko povezanost, ki jo pogosto pogrešamo v politiki, gospodarstvu in tako naprej. Kar zadeva košarkarsko reprezentanco, so ljudje lahko vedno vedeli, da jih ne bo okradla občutka, da daje vse od sebe. Vedno bo dala vse od sebe, tudi če se potem to konča z rezultatskim neuspehom, ki se v športu vedno lahko zgodi.
Kot v tistem četrtfinalu lanskega EuroBasketa proti Poljski. Ste Poljsko težko predelali? Sta jo težko predelala skupaj z Luko?
Vsekakor je bilo težko, bil je hud in nepričakovan udarec. Pa čeprav smo vsi športniki in vemo, da jamstev ni ter da se tudi take stvari lahko zgodijo. Vsem se nam je v vseh pogledih ves čas zdelo, da je to naše najboljše poletje, nato pa se je zaradi enega slabega polčasa zgodilo, kar se je. Bili smo izjemni pred prvenstvom, bili smo izjemni v najmočnejši predtekmovalni skupini, a slabih 20 minut se v športu lahko zgodi vsakemu in marsikaj gre lahko zaradi teh 20 minut v pozabo. To težko predelaš, ostane cmok, a po drugi strani se nam seveda ogromno dogaja in gremo naprej. Stvari si hitro sledijo, igralci gredo v klube in imajo tam vsak svoje izzive, nekateri gremo na druge celine, ogromno je dogajanja. Pri navijačih je mogoče občutek še močnejši, saj jim reprezentanca pomeni največ in v njihovem spominu je to tista zadnja tekma reprezentance na velikem tekmovanju, ki je še vedno zelo živa. Za Luko in zame je to vendarle oddaljeno 82 tekem, marsikaj se je zgodilo in lansko poletje je že kar precej oddaljeno. Seveda pa nama je žal in gotovo bo tudi zaradi tega motivacija še nekoliko večja, ko se naslednjič srečamo.
82 tekem, marsikaj se je zgodilo, nazadnje se je v zaključni fazi sezone Dallasu zgodil eden najbolj strmih padcev v zgodovini lige NBA – od položaja za prednost domačega igrišča v končnici do enajstega mesta zahodne konference in konca sezone po teh 82 tekmah. Kako na to gledate vi?
Od septembra do tam nekje februarja je šlo vse izjemno, to je bila sijajna sezona ekipa in nora Lukova sezona s statistiko in predstavami, s katerimi se je resno spogledoval z nazivom MVP. Spomnimo se tistih zaporednih tekem s povprečjem 50 točk, pa zgodovinskega trojnega dvojčka s 60 točkami in 20 skoki. Premikal je vse meje, evforija je bila na vrhuncu, toda če sem zelo iskren, smo v ekipi nekako potiho vedeli, da je bil tisto naš maksimum in da je vendarle nekoliko premalo za boj za najvišja mesta. Tako so menili tudi vsi drugi, pozivi, naj vodstvo poskuša narediti nekaj v smeri kadrovskega skoka na še višjo raven, so prihajali od povsod. V tem ozračju se je na tržišču ponudila priložnost pripeljati veliko okrepitev. Vsi smo vedeli, da je tvegano pripeljati še takega superzvezdnika, če igra na istem položaju kot superzvezdnik, ki smo ga že imeli. Kyrie Irving je individualno izjemen igralec, a zelo drzno ga je bilo pripeljati v ekipo, ki ima prvega strelca lige na tem položaju in je varno na četrtem, tudi tretjem mestu konference. Možnosti sta bili samo dve – ali izstrelitev povsem na vrh ali globok padec. Ali resne možnosti za prvaka ali pa tole, kar se je zgodilo – možnosti za mirne vode tu ni bilo. Dobro stvar v tem vidim, da je organizacija poskušala narediti nekaj zares velikega, iskala je pot povsem na vrh in ob takem iskanju ni sramota, če se ti zgodi neuspeh in se opečeš. Zame bi bilo mnogo slabše, če bi bili anemični, ne bi ničesar poskušali in bi bili brez ambicij. Je pa vse skupaj seveda šok, a to je Amerika.
Tako kot je bil šok tale zaključek sezone, ko je odkrita poslovna odločitev prekinila boj moštva, da bi se vendarle rešilo v končnico.
Jasno je, kaj se je zgodilo. V Evropi smo se navajeni boriti do zadnjega diha in kaplje znoja za vsako ceno, tukaj pa so stvari seveda drugačne in tega nihče ne skriva. V ospredju je posel, v tem pogledu se razmišlja dolgoročno, nekateri poteze vlečejo in ekipo sestavljajo celo za tri leta vnaprej, mnogi pa za dve ali eno. To se dogaja na ravneh, ki so precej nad delom stroke, mi pač moramo opraviti svoje delo. Moram pa povedati, da sem ob vsem tem dogajanju preteklega konca tedna na Luko izjemno ponosen. Svoje osebne mejnike je tudi peto sezono spet premaknil višje – in to kljub vsem pritiskom, obveznostim, utrujenosti, stalni pripravljenosti pomagati reprezentanci. Ta zaključek pa moramo vsi mi kot Evropejci preprosto sprejeti, saj gre onkraj našega koncepta in je del tukajšnjega posla. Dallas ni edini, po ligi se dogaja marsikaj takega in tako pač je; marsikdaj marsikdo ne igra za prvaka, temveč za to, da bo čez dve ali tri leta igral za prvaka.
Letos je to še nekoliko bolj izrazito zaradi prepričanja, da bo prvi izbor na naboru, francoski čudežni deček Victor Wembanyama, povsem spremenil moštvo, v katero bo prišel, in da bo nasploh naslednja velika stvar lige NBA. Ga tudi vi vidite tako?
Mislim, da on je in bo neverjetna zgodba. To je igralec, ki prinaša takšne dimenzije in tak slog igre, da je čisti prototip. Že ko so se pojavljali visoki igralci izjemnih sposobnosti vodenja žoge in meta, so obrambne sisteme spravili v velike težave in spremenili košarko. Victor pa izjemno tehnično znanje poseduje pri še bolj ekstremni višini in si daje možnost, da se v metu iz skoka za meter dvigne nad vsako obrambo. Potencialno nezaustavljivo – sploh v košarki, kakršna se igra v ligi NBA, kjer je najbolj pomembno to, kaj si sposoben narediti proti igralcu, ki te pokriva in ki nato lahko le upa, da imaš slab dan. Ta potencial je pri Francozu resnično ogromen in lahko razumem ta adrenalin, ki je preplavil Ameriko v pričakovanju njegovega prihoda.
Če ne bo poškodb, seveda.
Jasno, to pa velja vedno. In morda še drobec bolj glede na njegovo konstitucijo. Če bo njegovo telo preneslo napore, je lahko prihodnost lige NBA in v Ameriki bodo še težje požirali cmok ob dejstvu, da največje nove igralske zgodbe prihajajo iz Evrope. Če bo imel smolo, pa gredo stvari lahko hitro v drugo smer, kar smo že velikokrat videli.
Luka je rojen tekmovalec, rojen zmagovalec – bo po vašem mnenju potreboval nekaj časa, da prebavi tale zaključek, ki se v nobenem pogledu ni izšel po njegovih željah? Se bo vrnil še močnejši?
Bolj ko ga izzoveš, bolj ko ga nekaj zmoti, bolj se potem v njem prižge tista iskra, da naredi še nekaj več. Ta karakter ga dela najmočnejšega in tudi po vsem, kar se je zgodilo na koncu te sezone, mu bo ta karakter pomagal, da se bo vrnil še močnejši. Bolj ko bo zdaj kdo govoril čez njega, ga izzival ali – bog ne daj – celo poniževal, bolj mu bo žal, in to zelo kmalu. Ker saj veste, kako to gre: pride na igrišče, počasi začne, te nato zmelje s 50 pikami in ti s tistim svojim nasmeškom še pride povedat svoje. Njegova zadnja beseda in njegov nasmešek se bosta gotovo vrnila, boste videli.
