Za Dallas Maverickse bo to dvoboj, na katerem želijo začeti nov niz zmag ter predvsem nadaljevati sijajno formo in podobo tega zanje imenitnega meseca. No, prav posebna pa bo nocojšnja tekma za Slovenca, ki je nanjo prišel peš. Z juga Argentine. Na poti na sever Aljaske. Da, prav ste prebrali. In da, seveda smo se z njim pogovarjali.
"Na pot sem se odpravil leta 2018," nasmejan pripoveduje Štajerec, ko ga ujamemo – ker ima ravno počitek in ker je ravno dober internetni signal – na bencinski črpalki kakšnih trideset milj pred Dallasom. Nastopi v medijih gredo Oliverju Tiču že kar dobro – predvsem v prvi fazi svojega projekta je bil deležen kar precejšnje pozornosti slovenskih občil, pri čemer pa si nikoli ni mislil, da bo njegovo neverjetno pešačenje od skrajnega juga Južne Amerike do skrajnega severa Severne Amerike moralo potekati v dveh ločenih delih.
Za to sta v zelo kratkem časovnem razmiku poskrbela dva precej pretresljiva dogodka. In če prvega še lahko pričakuješ, je bil drugi enak šok za vse nas, le da je vsakogar doletel na svoj način. "Ko sem prispel do Kolumbije, sem bil res dobro na poti, za mejo je bila praktično že vsa Južna Amerika. Toda nato so me najprej oropali, kar je največjo težavo predstavljalo zato, ker sem ostal brez potnega lista. Seveda sem moral nazaj v Slovenijo urediti potrebno dokumentacijo. Ko sem se vrnil v Južno Ameriko, pa je izbruhnila pandemija covida, meje so se zaprle, ponovno sem moral domov in svoj projekt sem se vrnil nadaljevat, ko so se stvari vsaj približno uredile in umirile," nam je pripovedoval.
Zanimivo, skozi vso to kalvarijo je z njim moral tudi kuža, ki pa ga ne spremlja od začetka tega neverjetnega popotovanja. "Pridružil se mi je v Peruju, kjer sem ga rešil kot potepuškega pritepenčka. Od tedaj sva odlična družba," je pojasnil Oliver, ki ga je po drugi vrnitvi v Kolumbijo čakal del poti, ki bi ga večina označila za najtežjega. Okusi so sicer različni in seveda slovenski rekordni pešec svoj sprehod načrtuje tako, da se izogiba vremenskim ekstremom – toda nemogoče se je izogniti ekstremom džungle, ki človeka spremljajo skozi Panamo, Kostariko, Gvatemalo in Mehiko. V tem pogledu je bil na konju, ko je prispel do bolj sušnih mehiških predelov, tam pa je začel razmišljati, kako naprej.
In rodila se je nora – no, še bolj nora od tiste originalne – ideja, s katero je Oliver želel združiti svoje dve ljubezni. Namreč ljubezen do avanturističnega popotovanja in ljubezen do NBA-košarke ter športa (posebej slovenskega) nasploh.
Na poti gledal skoraj vse tekme, Mavericksi so se izkazali
"Najkrajša pot z juga na sever seveda ne vodi tukaj, kjer sem zdaj. Prvotna zamisel je bila iti čim bolj navpično in po tej logiki tam nekje po zahodni obali Združenih držav Amerike. Toda nato sem si premislil. Pretiraval bi, če bi zdaj trdil, da sem se odločil spremeniti pot zgolj zaradi Luke Dončića – toda zagotovo je bil eden od pomembnih dejavnikov," nam je sogovornik pojasnil odločitev za to, da svojo pot – ne boste verjeli – podaljša! "Odločil sem se za ovinek, zaradi katerega bom naredil nekaj sto kilometrov več. Po preprostih izračunih tam nekje od Lendave do Pirana. Malenkost," se nasmeji. In nismo čisto prepričani, ali se ob dodatnih tristo kilometrih pešačenja skozi mehiško in teksaško puščavo šali ali misli smrtno resno. Ker kot smo ga spoznali do te točke, bi se smejal v vsakem primeru.
"Že pred leti sem bil velik oboževalec lige NBA in tedaj predvsem srbske legende Predraga Stojakovića. Nato sem to ljubezen malce potisnil v ozadje, zdaj pa se je vrnila in me udarila z vso silo, ko je na sceno stopil Dončić. Povsem me je obnorel. Tudi na tej moji poti sem hojo marsikdaj načrtoval tako, da sem lovil ure in internet, tako da sem lahko gledal Lukove tekme. Ne morem trditi, da sem ujel čisto vse, a prav daleč od tega dosežka tudi nisem," je razkril.
In tako se je odločil, da bo v puščavi zavil, v ravni črti navzgor pa jo je ponovno mahnil, ko se je po kriteriju zemljepisne dolžine znašel točno pod Dallasom. Pa ne samo to; svojo pot je izračunal tako, da je prihod v največje teksaško mesto načrtoval za 28. januar, medtem ko si je 29. januarja – torej danes – nameraval vzeti prosto in si v živo ogledati domači obračun Mavericksov z gosti iz Indianapolisa. To pa še ni vse. Za njegovo zgodbo in za njegovo željo je namreč izvedel Dončićev klub in se odzval tako, kot take organizacije v Združenih državah Amerike to pač znajo. Vzpostavili so stik, Oliverja na tekmo povabili v imenu Mavericksov in poslali vstopnico s pripadajočim sedežem tam, kjer je v taki tekmi mogoče kar najbolj uživati.
Varstvo za psa, nato pa na srečanje – vsaj na daljavo – z Luko
"To je preprosto izjemna institucija. Navdušen sem nad tem, kako so se zavzeli zame in za moj projekt. Presrečen sem, da si bom tekmo ogledal kot njihov gost, pogovarjali pa smo se tudi, da bi se z Luko lahko srečal. Glede na dogajanje s covidom tega res ne pričakujem in popolnoma razumem. Mladenič je podpisal noro pogodbo, njegov status je izjemen – seveda ne sme ničesar tvegati samo za to, da bi minuto z njim imel nekdo, ki je tja padel z neba. Če mi bo pomahal, bom več kot zadovoljen, v vsakem primeru je to zame izjemno doživetje, za katerega sem zelo hvaležen," nam je o tem povedal Oliver, ki ga pred tekmo čaka le še na videz manjša, a ne najlažja naloga. "Nekako moram za čas tekme najti varstvo za psa. Verjamem, da se bom znašel, te stvari mi gredo kar dobro," seveda predvsem slednje verjamemo na besedo človeku, ki iz dneva v dan premaguje brezpotja, vse mogoče zaplete, išče prenočitve in podobno. "Na pomoč mi priskoči marsikdo, v Južni Ameriki sem bival pri kar nekaj slovenskih družinah, se družil s slovenskimi popotniki, tudi na severu ZDA in v Kanadi računam na kaj takega. Tukaj v Teksasu pa je gostoljubje tako ali tako izjemno, Američani kar tekmujejo, kdo mi bo pomagal, kdo mi bo odprl vrata svoje hiše, kdo me bo gostil. Tudi za psa bomo nekaj našli, sem prepričan."
Nato pa jutri zjutraj takoj naprej, kajti mudi se tako zaradi vizuma kot zaradi podnebnih razmer. "Do cilja imam še skoraj natanko 7500 kilometrov, na severu Aljaske moram biti najpozneje ob koncu avgusta," zaključi in prizna, da so se mu naslednje jutro in naslednji kilometri pešačenja le redko zdeli tako daleč kot nocoj. Jasno, ko pa je v slovenskem Dallasu in ga čaka tako imenitna izkušnja, za katero se seveda že zanimajo tudi ameriški novinarji. In za katero gotovo ve tudi Luka ter mu bo dala še dodaten navdih. Kot da bi to potreboval ob želji lizati rane in pošiljati sporočila. Lahko ste prepričani, da bo Dončić nocoj mož na misiji – predvsem nezaupnica, ki so mu jo z nič točkami prilepili tisti ameriški novinarji, ki prispevajo svoje glasove za udarno peterko tekme All Star, ga je zagotovo zaskelela. Sploh ker se ne moremo znebiti občutka, da je ameriško navdušenje na evropskimi zvezdniki nekoliko splahnelo ob pomanjkanju ameriških in v želji velike zgodbe narediti iz domačih mladeničev.
Kakorkoli, Luka bo na tekmo vseh zvezd zagotovo prišel po trenerski poti, nocoj pa naj da vsakemu svoje. Novinarjem, ameriški javnosti in seveda tudi prav posebnem gostu. Vprašanje je, ali bo še kdaj kdo na tekmo pripešačil dlje kot nekaj dallaških ulic – kaj šele z juga Južne Amerike.
