Po Gregorju Fučki, Marku Miliću, Jaki Lakoviču, Erazmu Lorbku, Boštjanu Nachbarju, Luki Dončiću in Klemnu Prepeliču je Zoran Dragić naslednji Slovenec, ki je postal prvak v ligi ACB. Ponosno nam je pokazal manjši pokal, ki ga je prejel vsak igralec Baskonie, medtem ko smo klepetali o zaključnem turnirju, njegovi vlogi, Olimpiji in tudi reprezentanci.
Heker prevzel Twitter račun
Tisti, ki spremljate družbena omrežja, ste pri Dragićevem Twitter računu lahko opazili nekaj nenavadnega. »Nekdo mi ga je 'shekal', neki Turek. Vdrl mi je v elektronsko pošto, Instagram in Twitter račun. Prvi dve stvari smo rešili, tako da sem ga nato zablokiral, v Twitterju pa se to ni dalo. Od tega je že mesec dni, a se stvar še ni rešila,« je pojasnil Dragić, ki mu ni prijetno ob zavedanju, da ima nekdo drug v rokah močno orodje, s katerim mu lahko naredi tudi ogromno škodo: »Stalno gledam, da ta heker na mojem računu ne bi objavil česa takega, kar bi me spravilo v zoprn položaj, denimo rasistične izjave ali česa takega.«
Ni bilo nobenega žura ob osvojitvi naslova?
Po tekmi smo takoj šli na letalo in se vrnili v Vitorio. Nato smo šli v nočni klub, kjer so bili tudi navijači. Ampak tam je nastala gneča zaradi pretepa in prišla je policija, poleg tega pa so bili vsi brez mask, zato sem se kar hitro pobral domov. Bilo mi je nelagodno, saj smo v takih časih, ko je virus prisoten povsod. V sredo sem bil ves dan doma, danes (včeraj, op. p.) imamo druženje v dvorani, zvečer še parado z avtobusom, nato skupno večerjo in potem se razidemo. V petek letim domov.
Tokrat bo vrnitev lažja kot pred tremi meseci, ko ste se najprej precej namučili, da ste lahko odšli iz Španije, nato pa morali v karanteno. Kako je bilo potem v Vitorii, ko ste se ob začetku treningov spet vrnili v Španijo?
Vse v redu. Drugi soigralci so ostali v Španiji, razen Američana Semaja Christona, ki se je prav tako vrnil domov, a se potem niti ni več vračal v Španijo. Zaradi časovne razlike namreč že prej med karanteno ni opravljal skupne vadbe prek videoklica, saj smo to počeli dopoldne, ko je v ZDA sredi noči. Ob moji vrnitvi mi je klub dal potrdilo, zakaj prihajam nazaj, drugače me ne bi spustili v državo. Sem pa bil v zadnjem času res velikokrat testiran na koronavirus. Mislim, da sem od prihoda iz Slovenije skupno opravil kakšnih 30 testov.
Slišati in prebrati je bilo mogoče, da vam trener Duško Ivanović ni ravno prizanašal in da ste na treningih kar trpeli. Drži?
Ja, bilo je kar naporno. Duška poznate, treningi so naporni, čeprav se s časom navadiš na to. Je pa sploh psihološko težko, ko si že močno utrujen, pa zjutraj, ko prideš na trening, točno veš, kaj te spet čaka. Ivanović je trener stare šole, drži se nekaterih svojih metod. Po vrnitvi iz Slovenije mi je bilo po dveh mesecih nedela, oziroma ne ravno pravih treningov, najtežje spet začeti trenirati na polno, še toliko bolj, ker ni bilo gotovo, ali se bo res igralo. Ko pa se je enkrat začelo igrati, je bila glava že pripravljena.
CELOTEN INTERVJU SI LAHKO PREBERETE V PETKOVI TISKANI IZDAJI EKIPE SN, KI JO DOBITE NA TRAFIKA24.SI.
