Mint Butterfield Svet24.si

Izginila hčerka ameriškega milijarderja, ...

duša Svet24.si

Pogovori s pokojnimi ne izčrpajo, ampak pomirijo

Screenshot 2024-04-25 at 16.31.28 Necenzurirano

Žakelj obrnil ploščo: zdaj ve, da je na ...

milan kucan sr Reporter.si

Razvnete strasti v SD: Milana Kučana razkuril ...

popovic Ekipa24.si

Velika drama kapetana Celja: Po tekmi z Domžalami...

jure-podjavoršek Njena.si

Mojster Jure: Žena in otroci so moje življenje

luka doncic Ekipa24.si

Luka Dončić je postal del izbrancev in podpisal ...

ps
ps
0 01.04.2020 18:52:24

STRAH nekdanjega slovenskega reprezentanta: 'STISNILO me je, moj nekdanji soigralec, star 24 let, je bil HOSPITALIZIRAN!'

Profimedia
Ta sezona mu ne bo ostala v lepem spominu.

Dolgo časa ni imel kluba, potem pa je prišlo še do pandemije koronavirusa. In Mitja Nikolić je igral tam, kjer je v Evropi najhuje - v Italiji. Z nami je delil zgodbo prejšnjih tednov.

Jutri bo minilo tri tedne, odkar je doma. Odkar se je tistega sredinega jutra, 11. marca ob osmih, usedel v avto in odpeljal proti Sloveniji iz Rima, kjer je prebival od začetka januarja, ko je končno dobil klub, italijanskega drugoligaša Roseto. »Iz Rima sem šel neposredno domov kar z avtomobilom, da nisem imel z nikomer stikov,« je začel pripovedovati svojo zgodbo, povezano s koronavirusom, zaradi katerega je življenje v Italiji, zlasti v severnem delu, obstalo, vsak dan pa prinese nove grozljive številke o mrtvih. V Italiji je bil sam, ker je pozno našel klub in je pogodbo podpisal le za tri mesece. Že kmalu po njegovem prihodu se je začela zgodba z zloglasno boleznijo. Devetega februarja je s svojo ekipo gostil ekipo iz Piacenze, mesta v Lombardiji, pokrajini, kjer je najhuje. »Že takrat se je govorilo o virusu, ampak igrali smo normalno.« Štirinajst dni po tistem je k njim v goste prišel klub iz Milana. »Takrat nekaj soigralcev že ni hotelo igrati proti njim. Potem je bilo rečeno, da se bo liga ustavila, da vidimo, koliko je ura, kaj se bo dogajalo. Okrog Milana je bilo že bolj hudo, a vseeno še nič zelo resnega.« Osmega marca je prišla na vrsto naslednja tekma, kot se je izkazalo, tudi zadnja. »Takrat je bilo v Lombardiji že kar hudo, po osmem marcu pa je vse eksplodiralo. Tudi mi do zadnjega, še praktično dve uri pred začetkom, nismo vedeli, ali bomo igrali tekmo ali ne. Sam sicer nisem imel težav, hotel sem igrati, da bi imeli odigrane vse tekme v rednem delu, zdaj bi prišla na vrsto končnica. Ampak problem je, ker jih drugi klubi nimajo, zato se liga na more zaključiti. Upajo, da bomo še vedno igrali, ampak ne verjamem.«

Domov v Slovenijo
Tisto zadnjo tekmo so igrali pred praznimi tribunami. »Bilo je strašno ... Čudno vzdušje, nobene glasbe na ogrevanju, brez napovedovalca v dvorani, ob prihodu so mi izmerili temperaturo, izpolnjevali smo vprašalnike in podobno. Tisto tekmo smo odigrali, vendar ni bilo nobenega rokovanja s sodniki, tekmeci, bilo je res zelo čudno. Izgubili smo za nekaj točk, po tekmi smo šli domov, naslednji dan, v ponedeljek, 9. marca, je bilo že skoraj vse zaprto, razglasili so izredno stanje,« je opisal še zadnjo igralsko izkušnjo. Ko so nastopile izredne razmere, je bila edina misel čim prej priti domov. Dva dni je bil v rimskem stanovanju, v torek pa šel v klub na sestanek. Pri odhodu mu niso delali nobenih težav, sploh ker je bilo takrat jasno, da se nekaj časa ne bo igralo. »Trener, ki je v klubu 'tata-mata', je takoj rekel, da nimam tam kaj početi, če imam doma družino. Dejal je, naj grem domov in ohranjam formo.« In je naslednje jutro res šel. S klubskim avtomobilom. »Nisem imel druge izbire. Javni prevoz se je počasi ukinjal, veliko bi tvegal.« Utrip v Rimu je bil takrat že drugačen kot prejšnje dni. »Pred tem v mestu ni bilo nobene panike, takrat, ko sem odhajal, pa se je začelo.« Takoj ko je prišel ven iz mesta, so ga ustavili policisti. »Spraševali so me, kam grem. 'Domov v Slovenijo,' sem odgovoril. Čudili so se, kako zdaj v Slovenijo, a pokazal sem jim potni list, torbo in dejal, da sem res namenjen v domovino. Žal mi je le, da nisem vzel s sabo vseh stvari, saj se liga očitno ne bo nadaljevala, čeprav so v Italiji pisali, da upanje ostaja. Ampak to so bile neumnosti.«

Nisem jemal resno
Pot je nato potekala brez težav, tudi mejo je prečkal brez problemov. »Šel sem na maloobmejni prehod Bazovica, tam zaradi virusa ni bilo nobene kontrole. Tudi Italijani so še hodili prek po gorivo in cigarete, to je bil v bistvu zadnji vlak v narekovajih, kajti ob šestih so tudi ta prehod zaprli. Moj brat Aleksej je prišel za menoj iz Trevisa isti dan ob devetih in njega so že pregledali.« Situacija se je torej dramatično stopnjevala, kaj pa strah, da je morda tudi sam okužen? »Seveda pomisliš, da bi lahko bil okužen, a po tolikem času bi se že pokazalo, vendar ni bilo nobene spremembe počutja, nič takega, tako da sem iz Italije načeloma prišel zdrav. Če sem iskren, v začetku tega niti nisem jemal preveč resno. Vsi so govorili, da je to le malo hujša gripa, da ni nič takega. Tako sem tudi sam sprejemal, verjel sem, da ni strahu za športnike. Ko sem se vrnil, sem razmišljal, da bi šel na test, ampak se potem nisem odločil za to, saj bi bila najbrž takoj panika, ker sem prišel iz Italije, čakala bi me karantena. Zaupal sem svojim občutkom.«
Ti ga niso prevarali, ni imel okužbe, nobenih zdravstvenih težav. Z bratom sta nekaj časa še poskušala normalno trenirati, a je to hitro postalo nemogoče. »Takoj po prihodu sva šla naslednji dan v fitnes, trenirala, potem pa se je tudi to hitro zaprlo, zato sva lahko samo tekla zunaj. Nato je še padel sneg in je bilo še to oteženo. Zdaj vadim doma, delam nekatere vaje, vendar je težko ostati v formi. Ne vem, kako bo videti, če bi recimo spet igrali po dveh mesecih, tveganje poškodb bi bilo zelo veliko. Upam, da bodo vse skupaj čim prej končali in nam dali recimo še eno plačo. Tega še ne bo tako hitro konec, ni šans, sploh ne v Italiji, kjer je hudo.«

Avto po pošti
Zelo hudo. Priznal je, da mu ni vseeno, ko gleda novice, ki prihajajo z Apeninskega polotoka. Lani je igral v Trevigliu, mestecu le kakšnih 20 kilometrov od Bergama, kjer je najhuje. »Tam imam ogromno prijateljev, slišim se z njimi. Nihče ni poročal o smrtnih žrtvah, vsi pa pravijo, da je stanje kaotično. Ko sem slišal, da je bil nekdanji soigralec, ki je star 24 let, hospitaliziran, me je pošteno stisnilo. To je kar strašljivo. V Italiji je stvar ušla izpod nadzora. V Rimu je še nekako, čeprav je veliko mesto. Sreča je, da je toplo, višje pa je grozno, in ko zdaj vidim, kaj se dogaja, me, kot sem rekel, kar stisne.«
Tako kot bi gotovo vsakogar. Koronavirus je kot nočna mora, zaradi katere se je svet spremenil, čas zdaj teče drugače, nič več ne bo tako, kot je bilo. Nikolić je iz Rima odšel v dobri veri, da se bo čez teden, dva spet vrnil. Zdaj mu je že jasno, da bo to trajalo dolgo. »Saj to je najbolj hudo. Trener je dejal, naj grem za teden dni, potem pa bomo videli. Mislili smo, da se bodo stvari hitro stabilizirale. Vzel sem eno torbo, ravno toliko, da nekaj prinesem domov, da ne hodim čisto praznih rok. Tam sem pustil večino stvari in slabo kaže, kdaj bi to lahko šel iskat. Če bi vedel, bi seveda spakiral vse, avto pa jim poslal s pošto ...« je zaključil pogovor Postojnčan.

Članki iz rubrike