Spomin se je v vročici sobotne noči pogosto vrnil tja v sredino devetdesetih let prejšnjega stoletja. Ko je tisti neumorni gobezdač Reggie Miller pri živem telesu seciral New York Knickse. Bila je to podobna simultanka. Simultanka za anale, simultanka, ki ti zaznamuje kariero. Luka Dončić je v slogu Reggija »Knick Killer« Millerja v vsega nekaj minutah razbil in dokončal Houston, lani najboljšo ekipo po rednem delu. Houston, imamo problem. In temu problemu je ime Luka Dončić. Resnično Halleluka, tudi najbolj znana brada lige se je morala (znova) prikloniti predstavi golobradega mladeniča, ki je bil celotno tekmo povprečen, da bi v ključnih trenutkih svojo igro dvignil za nekaj nivojev.
Tako kot to počnejo veliki, največji. V slogu Reggija. Oziroma Larryja Birda. Komentatorja na ESPN sta šla še dlje. Prvi je bil zagovornik lika in dela Luke Dončića bojda že od začetka sezone, drugi je bil skeptik. Vse do sobote. Dialog je potekal nekako takole.
»Čudovito ga je gledati. Ne bo vas pridobil z atraktivnimi zabijanji in eksplozivnostjo, to ni njegova stvar. Dober je v vsem. Ko sem po prvem tednu rekel, da je v njem nekaj Larryja Birda, si me utišal.«
»Tudi zdaj te bom.«
»Ne začenjaj spet.«
»Enostavna primerjava je Larry Bird.«
»No, kaj je pa težka?«
»On je Magic Johnson."
Amen.
