Sani Bečirović posebej za Ekipo SN: Klanov v reprezentanci nikoli ni bilo

Ste zdaj, ko Saša Đorđević vodi reprezentanco, glavni v Panathinaikosu?
Ne, tu sem z Milanom Minićem. Tudi on je Đorđevićev pomočnik v reprezentanci, a je tako kot Stefanos Dedas v slovenski zdaj nekaj časa v klubu. Sale ima zraven še Gorana Bjedova in naredili smo tako, da je šel Milan z menoj, ker zna grško, kar je zelo pomembno. Sam znam le osnove, sestaviti znam nekaj stavkov. Drugo pa je, da se še ne čutim pripravljenega, da bi kar prišel in vodil Panathinaikos, dokler ne bo Saleta. Tu se je tudi najbolj zatikalo, ker noben klub do zdaj ni nikoli sprejel štirih trenerjev, glavnega in treh pomočnikov.

• Boštjan Nachbar: Sam bi bil takoj za to

Vas je (bilo) pred odhodom strah?
Je, priznam. To je povsem druga stvar kot biti igralec. Takrat točno veš, kaj te čaka na začetku: treningi, spoznavanje novih ljudi, soigralcev, trenerja. Delal sem to, kar sem delal že od sedmega leta. Zdaj, ko sem bil že prej nekaj dni v Grčiji, sem spoznal, kaj pomeni delo ob parketu, ko pripravljaš trening. In takrat sploh še nismo šli v natančne analize, temveč v grobo pripravo priprav. Druga stvar so igralci, kdo, kako, kaj, njihove sposobnosti. Vidiš, da je to res prava "mašinerija". Če hočeš, da deluje, moraš sestaviti vse podrobnosti, za katere kot igralec veš, da so pomembne, a se nikoli ne zanimaš zanje. To sem že malo videl pri Memiju, a tam se bil pomoč v narekovajih, češ, kaj misliš o tem, kaj o onem, svetuj mi o tem. Tu pa gre zares, za veliko stvari. A če me je na eni strani strah, se po drugi neizmerno veselim. To je res velik izziv, ker mislim, da smo lahko zelo uspešni, saj imamo dobro ekipo, tako strokovno kot igralsko.

ŠIBKA TOČKA
Ko je poziral na telovadnih napravah, se je Sani prijel za trebuh. "Nič ne telovadim. Od marca se nisem premaknil," se je zasmejal in na pripombo, da se tega ne opazi, dodal, da se je zredil za dobrih pet kilogramov. "Imel sem noro poletje. Več sem bil z družino, veliko sem bil v stiku s Saletom, z ljudmi v Grčiji. Močno sem bil vpet v košarko, telefon je nenehno zvonil, 'poglej to, poglej ono', in časa za karkoli drugega je zmanjkalo." Priznal je, da zelo rad je. "Tisti, ki me poznajo, vedo, da sem velik gurman, da rad jem dobro in tudi dosti, a predvsem prvo. Imam pa nenormalno šibko točko, to so sladice, brez tega ne morem. To me najbolj tepe. Prej je bilo dosti sladkega, sladoleda, a se je na treningih izravnalo, zdaj pa bo treba imeti več nadzora."

KARIERO ŽELEL KONČATI V OLIMPIJI Z BOKIJEM, BREZO ...
Niste razmišljali, da bi začeli kot Memijev pomočnik?
Tudi to je bila možnost. Ideja je bila, da se mu priključim, če bi ostal v Iranu ali pa v Olimpiji. Če bi Memi ostal, bi mogoče odigrali še eno leto jaz in še nekateri izkušeni starejši igralci, kot sta Boki Nachbar in Primož Brezec. Prvotna ideja je bila, da bi to sezono vsi zaključili v dresu Olimpije, skušali prekiniti sušno obdobje brez lovorik, potem pa bi zapluli v druge vode, vsak s svojo vlogo. Že letošnje leto bi bilo uvajalno, počasi bi se pripravljali, prisostvovali bi sestankom štaba, če bi nas zanimal marketing ali mesto športnega direktorja, bi klub že počasi predstavljal informacije, ki jih kot igralec sicer nimaš na voljo. Z veseljem sem bil Memijev pomočnik, Boki športni direktor, Breza pa bi se tudi našel v kakšni vlogi. Veliko smo se pogovarjali o tem, a na koncu se ni izšlo, zato sem moral iskati nove rešitve. Na srečo se je razpletlo še boljše, kot če bi ostal tukaj, saj vsi vemo, kaj pomeni, če je pri nas družinska naveza v kakršnikoli obliki v športu ali kje drugje. Takoj padajo očitki, tako pa je super, da se vračam tja, kjer sem doživel najlepši leti svojega življenja, tako športnega kot zasebnega. Po informacijah, ki jih imam, so navijači navdušeni, da se vračam skupaj s Saletom, to mi ogromno pomeni, saj je dokaz, da sem nekaj dal klubu, okolju. Če kdo, potem navijači to vedno najbolje prepoznajo.

Pravite, da ste v Atenah doživeli najlepši leti. Zaradi uspehov?
Gotovo, ker je eno povezano z drugim. Tam sem imel največje uspehe, potem je tudi vzdušje in počutje temu primerno. Imam še nekaj posebnih mest. Eno je Benetton Treviso s Saletom, kjer sem se ogromno naučil o tem, kako je treba na stara leta skrbeti za telo, kako je včasih preveč treninga za starejše igralce uničujoče in prej škoduje, kaj pomeni biti vodja, vzor mladim. Poglavitna težava Slovenije je, da starejše, izkušene igralce da na odstrel, preprosto jih ne spusti zraven, da bi prenašali dalje to, kar so drugi name, recimo Jure Zdovc, Slavko Kotnik, Emilio Kovačić. Ni pomembno, da je igralec na tvojem položaju, ampak da je to nekdo, ki je veliko doživel in se ga v garderobi posluša. Danes tega v naših klubih ni. Krka je malo še imela to idejo, Olimpija pa že dolgo ne. Drugi dve okolji sta še Fortitudo Bologna in Sassari, ta štiri mesta imajo posebno mesto v srcu.

Ste kdaj izbirali klube zaradi mesta? Ali ste šli kam, čeprav ste vedeli, da vam mesto ne ustreza?
Prav zaradi tega sem se izogibal Rusije. Tistega pol leta, ko sem bil v CSKA-ju, me je življenje tam nenehno mučilo. Pri svojem izboru sem vedno gledal na to, da je dobro življenje, da je dobra hrana, zato sem tudi tako dolgo bil v Italiji, in da je tudi klub ambiciozen. Vsi vemo, da se s časom tvoja načela morda spreminjajo, zato je na koncu prišlo do napačnih odločitev, ker sem mislil, da bo stvar dobra, ne toliko z vidika življenja, ampak da se bo posrečilo s klubom, pa se ni. Letošnji dve izkušnji sta taki. S Forlijem sem v polno zadel z mestom, s tem, da sem lahko tedensko videval družino, ker je precej blizu Ljubljane, s tem, da je mesto res košarkarsko – navijači so hodili tudi na treninge –, s tem, da je bila dobra organizacija, zalomilo pa se je pri financah. Druga zgodba je Piacenza, kjer je bilo finančno vse maksimalno korektno, ni pa bilo od kluba in organizacije. Takrat sem dojel, da moraš imeti res srečo, ko greš raven nižje, da se vse sestavi. Takrat sem se odločil, da v tujino ne grem več. Če bi se zgodba z Olimpijo razvijala, kot si je zamislil Memi, bi me zelo zanimalo, da eno sezono še odigramo na polno. Ker se ni izšlo, sem avtomatično takoj začel iskati drugo rešitev.

Ko bodo navijači Olimpije to prebrali, jim bo gotovo zelo žal, da se načrt ni izšel.
Res je škoda, tudi zato, ker mislim, da bi to lahko bil pravi model za naprej. Finančno bi bilo to več kot izvedljivo, ker smo bili vsi trije pripravljeni pristati na minimalne pogoje ravno zato, ker bi se hkrati pripravljali za nove položaje. Mislim, da bi Olimpija in navijači prav tako imeli precej od tega.

MEMIJEVA ZELENA KNJIŽICA
Da ima rad sladko, ni prav nič čudno, saj ima očeta slaščičarja. A prav velikokrat oče Saniju slaščic ni pripravljal. "Roko na srce, dvakrat na leto ga zagrabi. Takrat reče, da bo naredil nekaj posebnega in naredi vrhunsko zadevo. Karkoli si omisli, izpelje do konca. Zanimivo je, da ima majhno zeleno knjižico, z vojaškim ovitkom, ki jo je imel še v srednji šoli. Tam ima spravljene vse svoje recepte, ne na računalniku. Vsakič, ko jo izvleče, vemo, da bo nastalo nekaj dobrega." Sanija ni nikoli zamikalo, da bi tudi sam pekel slaščice. "Rad pomagam, rad kuham, to me zanima. Nikoli pa se nisem vrgel v sladko."

MEMI MI NIKOLI NI REKEL, DA SEM DOBER
Kdaj ste vedeli, da boste zelo dober košarkar?
Uf, dobro vprašanje. Pravzaprav nikoli nisem vedel. Vedno sem si želel.

Mar niste zelo hitro videli, da ste boljši od drugih?
Ne. Moja najboljša lastnost je bila prav to, da sem vedno mislil, kako so drugi veliko boljši od mene, in moram zato še več delati. Navarro, Kirilenko, Focis, Parker, Lopez ... zanje sem vedno mislil, da so boljši od mene, da so hitrejši, da bolje skačejo, zadevajo, in to me je gnalo naprej. Veliko je k temu pripomogel Memi, ki mi nikoli ni dal zadovoljstva in mi rekel, da sem dober. To je pač trenerska žilica, da ti da občutek, da je vedno dosti za popraviti, da je vedno prostor za napredek. K temu je svoje dodal tudi Zmago Sagadin. Nikoli mi ni bilo dano, da bi šel na youtube in gledal filmčke o sebi, ki kažejo, kako sem dober, kot to počnejo mladi danes. Vedno so bile prisotne le kritike, vedno so mi govorili le o napakah. Tudi ko sem prišel v Kinder, sem prišel v zvezdniško ekipo, v kateri so bili Rigaudeau, Ginobili, Jarić, Abbio, sami vrhunski igralci. A vedno sem verjel vase, tudi to je ena mojih dobrih lastnosti. Nikoli ne bom nikomur v startu priznal, da je boljši od mene. Vedno imam do vsakega spoštovanje, a globoko v sebi verjamem v svoje sposobnosti. Šele po poškodbi, ko me je Denver izbral na naboru, čeprav sem bil vse leto iz pogona in se je vedelo, da se bom težko vrnil na vrhunsko raven, sem začel razmišljati: "Hej, saj sem res dober, če so me izbrali kljub temu, da je moja prihodnost negotova, potem sem že moral narediti nekaj dobrega." A to ni trajalo dolgo, ker me je že čakala druga pot, vrnitev, ponovno dokazovanje, trpljenje, težave. Ko sem si rekel, da sem bil dober, je trajalo kratek čas.

Zelo hitro so vas primerjali z Draženom Petrovićem. Kako ste sprejemali to?
To ti seveda godi, daje ti potrditev. A Dražen Petrović ... Potem prideš na tekmo in daš tri točke, za trenerja pa imaš Zmaga in Memija. Takrat je težko verjeti, da si res novi Dražen. Mislim, da sem imel zelo dobro in pravilno pot. Danes je to skoraj nemogoče, ker je toliko družbenih omrežij, na katerih te takoj tako povzdignejo, da si najmanj Michael Jordan. Zase menim, da sem imel vrhunsko pot, ki je vodila k uspehu. A prišla je poškodba ob nepravem času, ta tako ali tako pride takrat, ko je to najmanj treba. Vse drugo je bilo tako, kot mora biti za mladega igralca, ki naj bi uspel.

Ste Dražena kdaj želeli posnemati, ste se učili njegovih gibov?
Vedno. Menjavo žoge za hrbtom in med nogami sem kot otrok velikokrat uporabljal, potem je ostala le še tista med nogami. Veliko sem ga posnemal.

So ljudje, ko ste zvečer hodili ven, gledali za vami, so kazali na vas in govorili: "Poglej ga, Sani!"?
Ne, dosti manj je bilo tega. Bil si nekdo, tu in tam je prišel kdo in rekel: "Bravo, mali, super," a bili smo manj na očeh, tudi zunaj smo bili malo, držali smo se bolj zase. To je bila druga šola, drugi časi. Morda bi bila le zdajšnja šola Partizana podobna tistemu, kar smo preživeli mi. Ob enajstih smo morali biti v stanovanju, drugače so nam dali kazni, dodatne treninge. Vsi smo vedeli, da tam nismo zato, da bi se imeli lepo zunaj, ampak da bi uspeli in si odprli vrata v Evropo. Preprosto.

Kje ste najbolje zaslužili, v CSKA-ju?
Časovno gledano v Iranu.

ČE BI VEDEL, BI KONČAL KARIERO PRI 20
Imate datum operacije zapisan v glavi?
Ne. Tisto obdobje je popolnoma izbrisano.

Zavestno?
Da.

Se to da narediti?
Se. Že na tiskovni konferenci ob mojem slovesu od igranja mi je bilo o tem, ko so me spraševali, zelo težko govoriti.

Potem ne bomo veliko govorili o tem.
Ne da se opisati, kakšno trpljenje je bilo to. Ne pretiravam, čez noč ostati brez vizije, poti, tistega, čemur si do takrat podrejal vse, je ena stran more, druga pa so vse bolečine in vsakodnevni boj, da se vrneš. Najprej s hojo, potem s tekom, igro, vmes še bakterija ... Šok za šokom in hvala bogu, da sem imel ob sebi družino, prijatelje, saj to sam preživi ter se vrne tja, kamor sem se sam, le malokdo.

MAČKE NIKAR
Med intervjujem smo sedli tudi na travo. Pozneje smo izvedeli, da Sani včasih tega ne bi storil. Do tega smo prišli, ko je pogovor nanesel na psa ... "Nikoli ga nismo imeli. Vedno smo bili blizu temu, da bi kupili psa, a zaradi narave dela se nismo odločili. Poleg tega bi otroci radi manjšega, sam malo večjega, zato do tega še nismo prišli (smeh)." Mačke pri Bečirovićih ne pridejo v poštev. "Alergičen sem nanje, imam res zelo močno alergijo. To sem odkril, ko sem prvič prišel k ženi oziroma takrat še dekletu. Po 15 minutah sem se začel dušiti. Zunaj ni težav, če pa sem v prostoru, dobim krvavo rdeče oči, grlo se mi zapira, srbi. Bil sem alergičen tudi na travo, a sem se pozdravil, sicer se ne bi mogel usesti in pozirati kot maloprej (smeh)."

Samo še to: vas je koleno zelo bolelo že prej oziroma sta vas zelo boleli obe?
Ne. Rečeno mi je bilo, da sta bili moji koleni kot tempirani bombi. Če bi dobil močan udarec, bi mi lahko vrglo ven pogačico. Na tekmi z Reggio Calabrio sem v desno koleno dobil tak udarec in pogačico so mi namestili nazaj. Koleno mi je takrat začelo otekati. V tistem obdobju si je ramo bolj resno poškodoval tudi Marko Jarić in tu sem videl priložnost, da pograbim njegov položaj. Po enem tednu sem že treniral, čeprav je koleno še vedno bolelo in otekalo. Dva meseca do Markove vrnitve sem igral z bolečinami. Malo me je bolelo že v Olimpiji, a to je bilo klasično skakalno koleno. Ni res, kar so govorili potem, da sem v Bologno že prišel poškodovan, to je laž. Točno se spomnim tega udarca, drugi pa je bil, ko smo igrali v polfinalu s Scavollinijem, ki sem ga prejel v levo koleno. Takrat mi je koleno le malo nategnilo, a začele so se težave. Z desnim kolenom sem jih imel vseskozi in pred zaključnim turnirjem evrolige so mi naredili artroskopijo, počistili so mi delce hrustanca. Doktor mi je takrat odkrito povedal, da lahko koleno vzdrži od enega meseca do desetih let, a da bom prej ali slej moral na operacijo. Vrnil sem se in odigral zaključni turnir, ker sem si to zelo želel, nato sem vse poletje namenil krepitvi noge, mišic, a brez uspeha. Ko sem se vrnil na priprave, trener je bil Tanjević, sem si močno zvil levi gleženj, prav zato ker si nisem več upal obremenjevati desnega kolena. Takrat sem spet šel na pregled in povedali so mi, da sta obe koleni močno načeti. Svetovali so mi operacijo. Če bi takrat vedel to, kar vem danes, bi verjetno končal kariero pri 20 letih in se nikoli ne bi odločil za operacijo. Zdravniki jo predstavijo, kot da ni nič, bil sem mlad in sem sprejel kot izziv. Ko sem se zbudil, pa sem doživel šok.

Kako sprejemate to, da ste neke vrste "grobar" Virtusa, saj je zaradi tega, ker vam ni izplačal denarja, praktično propadel?
Nimam takega občutka. Marsikdaj potem sem imel opravka z navijači Virtusa, tisti, ki me poznajo, vedo, kako je šla tožba. Vanjo so bili vključeni vsi igralci, moje ime je bilo le prvo na seznamu, zato danes govorimo o meni kot o grobarju. Nimam težav s tem, saj sem iskal denar za prvo leto igranja, ne drugo. Klub ni propadel, to je najbolj pomembno. Na zahtevo predsednika Romana Bertocchija in lastnika Claudia Sabatinija sem v pisarni z očetom podpisal list, kjer sem dejansko rekel, da so mi poplačali dolg. Saj so ga, a niti blizu ... ah, saj me je skoraj sram priznati, za kako nizek znesek je šlo, niti približno ni šlo za celotno vsoto. Takrat sem torej podpisal in po tistem naj bi bilo med nami vse v redu. Že takrat sem dejal in to potem še večkrat ponovil, da nisem nikoli želel škodovati Virtusu, ker mi ni ničesar naredil. Želel sem le dobiti plačilo za prvo leto igranja, ker nisem bil plačan. Napaka je bila narejena z njihove strani, ker so me potem tožili za celoten znesek pogodbe, češ da sem prišel k njim poškodovan. To je padlo v vodo, ko smo pokazali dokazila, da sem opravil zdravniške preglede pri Virtusu iz Bologne, ne pri Olimpiji ali Krki. Potem so rekli, da sem dobil celoten znesek, in nato so sledila pogajanja, v katerih sem uvidel, kakšna kuhinja se dogaja, zato sem prekinil pogodbo z agentom, z odvetnikom, vsi so izkoristili moje slabše znanje italijanščine in preveliko zaupanje v ljudi. Na koncu je največ zaslužil odvetnik, ki je pobral več kot polovico denarja, z ostalim smo poplačali stroške leta in pol življenja v Bologni, operacije, rehabilitacije. Na koncu mi ni ostalo skoraj nič.

MENEGHINA ZAPOMNIL ZA VSE ŽIVLJENJE
S katerim soigralcem ste v karieri najraje igrali?
Hm, dobro vprašanje. (dolg razmislek) Toliko je bilo dobrih ... Slavko Kotnik je eden ... Težko je odgovoriti, ker je eno s košarkarskega vidika, drugo pa so prijatelji. Slavca sem izbral zato, ker sem bil vsakič, ko mi je naredil blok, tri sekunde sam (smeh). S centri sem imel prav zato vedno dober odnos, saj vem, da vsak dober branilec potrebuje za seboj ekipo, če hoče biti uspešen. Pri Olimpiji sem se hitro naučil, da je najboljše imeti super odnos s centri. Res ne vem, koga bi še rekel. Ostanimo kar le pri Slavcu, ki me je vedno ščitil tako na igrišču kot zunaj njega in mi je bilo super z njim.

Kateri tekmec vam je povzročal glavobole, proti komu ste najtežje igrali?
Proti Andrei Meneghinu. Njega si bom zapomnil do konca življenja. Bil je hiter, visok, močan kot pes in "umazan" kot malokdo, ki ga poznam. Vsi so mi govorili, da bom imel težave z Abbiom, svarili so me, da me bo pri Realu "pretepel" Angulo. A nič od tega. Ko pa sem naletel na Meneghina, je bilo res neugodno.

SANI BI, SINU SE NE DA
Sani ima dva otroka, desetletno deklico in tri leta mlajšega fanta. "To bi morali vprašati njiju," se je zasmejal, ko smo ga pobarali, ali je strog oče. "Sem strog, ko je potrebno. Pri nekaterih stvareh ne popuščam, imam svoja načela, imamo tudi družinska pravila." V karieri je bila družina pogosto na stranskem tiru oziroma je bilo vse podrejeno njemu. "Zadnji dve, tri leta, odkar se je začela avantura v Iranu, pa se zavedam, da preprosto ne morem vrniti nazaj časa, ko sem bil bolj posvečen košarki, zato sem zanju na voljo 24 ur na dan, kadar sem lahko. Zavedata se, da je moje delo specifično, da nisem v službi od osmih do petih, da me veliko ni, a ko sem, imata prednost pred vsem drugim." Sin je šel po njegovih stopinjah. "Trenira pri Olimpiji, a ne zato, ker mora, ampak ker se mu zdi, da mora (smeh). Že stokrat smo imeli ta pogovor, da mu ni treba, če noče, pa pravi, da je v redu, da hoče. A vsakič, ko bi lahko malo igrala ali metala, se mu ne da ... (smeh)"

Najboljša tekma v življenju po vašem izboru je ...
Uh, spet zelo dobro vprašanje. (dolg premislek) Res ne vem. Bilo jih je kar nekaj, težko bi se odločil za eno. Ne vem, katera bi lahko bila.

Lahko poveste, ali je bila še pred poškodbo ali po njej?
Kot igralec sem se s poškodbo in po njej čisto spremenil, povsem sem moral spremeniti slog igranja. Tu je oseba, ki jo moram izpostaviti. Miki Starčević je bil dolga leta moj osebni trener, mentor, tako košarkarski kot psihični. Veliko sva se posvečala temu. Prej sem bil strelec in sem lahko dal koš brez težav, naj bo to met, prodor, izsiljen prekršek. "Skorer" pač. Za nekoga takšnega, ki je vajen dajati koše, ki ima to v sebi, je spremeniti se v univerzalnega igralca, ki razigrava, ki pomaga v skoku, največja težava. Miki mi je odprl oči, veliko sva gledala posnetke, delala analize, kaj lahko naredim s telesom, da ne bom čutil bolečin in nemoči. Vsi, ki imajo težave s kolenom, hrustancem, točno vedo, o čem govorim, ko ob določenih gibih, pri določenih kotih gibanja koleno odpove. Včasih komu koleno klecne, meni pa se je to dogajalo nenehno. Najtežje mi je bilo torej izbrisati nekaj, kar ti je dano, kar si leta in leta gradil, kar si čutil, da lahko počneš z lahkoto, saj sem bil leta in leta vse generacije najboljši strelec. Res sem brez napora dosegal koše. Potem pa sem moral postati strelec, a tudi dodana vrednost na igrišču, trener na igrišču, na to sem se moral hitro navaditi. Mnogi so rekli, da nikoli nisem bil več isti. S tem se strinjam, a bi dodal, da sem po poškodbi postal bolj kompleten igralec, precej bolj. Dojemanje košarke je potem šlo na čisto drugo raven.

OB DVEH ZJUTRAJ V BISTRICI METAL NA KOŠ
Ste bili zaradi poškodbe kolen na koga jezni, ker vas je preveč gnal?
Ne, nikakor. Sam sem bil tak do sebe. Vedno bi lahko rekel ne. Bil sem jezen nase, ker sem se tako gnal. V osnovni šoli sem treniral, ker mi je bil Dražen idol. Vstajal sem pred šolo, šel na beton in zmetal 100, 200 metov pred poukom. Najboljši prijatelj Jure mi je vračal žoge, igrala sva med odmori, bil sem fanatik, delavec in strog do sebe. Spomnim se tekme s Tofašem v Ljubljani, ko sem igral za Olimpijo, na njej sem igral kriminalno. Takoj po tekmi sem se odpeljal v Bistrico in do dveh zjutraj metal na koš, svetil sem si s prižganimi avtomobilskimi lučmi. Nihče ti ne more ukazati, da to narediš, preprosto sem tak.

Torej nam ni treba vprašati, ali ste takšen, da ležite v postelji in razmišljate o tekmi?
(smeh) Neverjetno. Res je, da z leti to postaja vse huje. Že tako ali tako ne moreš spati, ker te pokonci drži adrenalin, a tak sem že od mladih let. Dostikrat sva z Memijem takoj po tekmi gledala posnetek, takrat sem tudi veliko lažje prenašal kritike. Drugo jutro sem že bil pripravljen na to, kar me je čakalo pri trenerjih. Če je zmaga, to hitreje mine, če je poraz, te drži še tam do večernega treninga. Velikokrat sem jezo spravil iz sebe s treningom.

Ste bili v kakšnem klubu, kjer ste že drugi dan po prihodu hoteli oditi?
Zdaj na koncu v Piacenzi. Tam sem recimo po desetih dneh začutil, da je bil moj prihod napaka. Vse skupaj sem vzel preveč ležerno, tako ligo kot tisto, kar mi je predstavil klub. Prehitro sem se odločil za odhod. Vedno sem tehtno premislil, kam bom šel, tu pa sem se odločil na hitro, čeprav mi je notranji jaz govoril ne, sem rekel da, ker me je predsednik prepričal z neko vizijo. Toda po dveh tednih sem si bil na jasnem, da iz tega ne bo nič, in to se je videlo tudi na parketu.

Ste takrat iz Panathinaikosa odšli zaradi spora s trenerjem Željkom Obradovićem?
Ne, nekaj sva sicer imela, a ni bilo tako hudo, da bi me odgnalo. Nudili so mi podaljšanje pogodbe za dve leti, a zataknilo se je pri denarju, predvsem pa zato, ker je bil na moj položaj pripeljan Šarunas Jasikevičius. Takrat sem vedel, da mesta zame ne bo, čeprav je Željko izkazal spoštovanje do mene z novo ponudbo. Rekel sem mu, da sem v najboljših letih in želim oditi v klub, kjer bom nosilec. Mislim, da sem z odhodom potegnil pravo potezo, ker sem naslednje leto v Rimu igral najboljšo košarko. Rim bi se lahko najbolj približal tistemu, kar sem bil pred poškodbo, tako strelsko kot po vsem drugem. Po rednem delu sem bil najbolje ocenjeni igralec. Tam je bilo res vse, kot mora biti, potem pa se je zalomilo z odstopom trenerja Jasmina Repeše, ki je preprosto počil, dejal je, da ne more več, in po tistem se je začel razpad.

LJUBEZEN NA PRVI POGLED
Žena je Italijanka, Sani nam je zaupal zgodbo o tem, kako sta začela zvezo. "Spoznala sva se v Bologni v nekem lokalu, kamor sem v letu pred poškodbo zahajal vsakodnevno, včasih celo dvakrat na dan, ker sem se tam prehranjeval, všeč sta mi bila tudi družba in lastnik lokala. Ena izmed mojih dobrih prijateljic je tudi njena najboljša prijateljica in vse leto mi je govorila, da ima dekle zame, sam pa sem jo nenehno spraševal, kdaj jo bom videl." Zgodilo se je, ko je prvič po operaciji spet odšel na svoj priljubljen kraj. "Pred tem sem bil v bolniški postelji praktično 45 dni in potem še dva meseca doma, ker nisem mogel hoditi. Takrat so me nekako spravili v avto, ker nisem mogel skrčiti nog, in bila je tam. Seznanila sva se in bila je ljubezen na prvi pogled."

Delali ste z veliko dobrimi trenerji. Lahko izpostavite enega, ki je na vrhu?
Delal sem res praktično z vsemi najboljšimi: Željko Obradović, Ettore Messina, Jasmin Repeša, Jonas Kazlauskas, Sale Đorđević, najbrž sem koga izpustil. Tisti eden je gotovo Željko. Vedno je bil in bo najboljši trener, Sale se mu lahko zelo približa. Predvsem razumeta razmišljanje igralcev v danem trenutku, na tekmi te s kakšno podrobnostjo naredita boljšega, in to loči najboljše trenerje od drugih.

Tega noben Slovenec nima?
Ne. Na žalost mislim, da ne.

Imate tujega igralca, s katerim ste si še zdaj zelo blizu?
Z vsemi se zelo dobro razumem. Zanimivo je, da imajo vsi iz moje generacije pred menoj spoštovanje. Recimo Parker, ko se vidimo, ali Kirilenko, Navarro, Papadopulos. Z njimi nisem igral, a sem ista generacija in vseeno vidim, da me spoštujejo. Če ne bi bilo poškodbe, bi se najbrž več videvali onstran luže.

ŠKODA, KER SE SMOKI NI PRIKLJUČIL RAŠU
Ste se s kom v reprezentanci postrani gledali?
Ne. Z Bokijem Gorencem sva imela verbalni obračun v Sarajevu. Takrat sem bil še mulec, on je že bil nekdo s statusom in izkušnjami v reprezentanci. To je bilo tudi vse, trajalo je pet minut na treningu in potem je bila zadeva končana. Nobenih zamer ni bilo, tako kot ni bilo nikoli nobenih klanov. Govorilo se je, da se postrani gledam z vsemi, a tega nikoli ni bilo.

Klanov potem res tudi ne?
Ne, nikoli.

Zakaj pa potem Sloveniji nikoli ni zares uspelo?
Iz dveh preprostih razlogov. Eden je, da nikoli nismo bili kompletni. Da bi spravili skupaj tako Smokija, Raša, Erazma ...

... Pa ni bil razlog, da teh in preostalih ni bilo skupaj, prav ta, da so bili klani oziroma eden ni prenašal drugega, ta tretjega?

Spet bom rekel, da je dejavnikov veliko. Slovenija nima 65 kakovostnih igralcev, da bi bila še vedno odlična, če bi trije odpovedali. Dovolj je, da ni dveh, in je to že ključnega pomena, ker gre za ekipo. Če nimaš prave menjave, če nimaš nosilca na določenem mestu, je to čisto druga pesem. Žal mi je, da se Smoki v letih, ko je dominiral, ni priključil Rašu, ker je tak tandem pod košem, z menjavo Brezec–Erazem, prednost, ki se je ne da opisati. 

Zakaj se Smodiš ni priključil?
Vsak ima svoje razloge. To je stvar, ki jo ljudje morajo razumeti. Igralci jo, ker vemo, kako naporno je res vse leto biti zdoma. Ljudje mislijo: "Poglej ga, noče igrati za državo." Ni res! Za državo vedno hočem igrati, vedno se hočem družiti s prijatelji, s katerimi sem rasel. Tu gre predvsem za druženje in nič drugega. Pride pa trenutek, ko moraš dati zdravje ali družino na prvo mesto, tudi otroci zahtevajo svoje. To so stvari, ki jih navijač ne more razumeti. Rad bi dal kakšnega od njih za deset mesecev od družine ali v neko drugo okolje, kjer se morda ne bi počutil najbolje ali pa se ne bi počutila dobro družina, a bi moral biti tam, ker bi bila to njegova služba. Dejavnikov je ogromno, nikoli jih ne bomo predstavili javnosti ali se opravičevali. Hočem le malo približati ljudem, zakaj včasih kakšna odločitev. Včasih gre za eksistenco. Lep primer je Bobi Marjanović. Podpisal je pogodbo, zdrav je, treniral je, vsi smo videli, da je v redu, zdaj pa ne bo igral na EP zaradi tega, da ne bi ogrozil pogodbe s San Antoniem.

Tudi vas v letih 2007 in 2009 ni bilo zraven. Zakaj?
Zaradi zdravja. Kolena niso držala, kot bi morala. Vsakič, ko sem bil v reprezentanci, se je nato dobro poznalo na moji klubski ravni.

ZA ŽOGO V MRZLO BISTRICO
Beseda je nanesla tudi na otroštvo in Saniju so se kar zasvetile oči. "Bilo je fantastično. Odraščal sem v malem kraju, kjer me je ščitilo vse mesto. Lahko sem delal, kar sem hotel, do neke meje seveda, ker je sicer Memi takoj izvedel. Včasih nisem še niti prišel domov, ko je že vedel, kaj sem ušpičil. Ampak res je bilo super, menjal ne bi za nič na svetu. Kolesa, rabutanje češenj, koruze, jezera, padci. Leta 1990 sem pred svetovnim prvenstvom v Italiji dobil nogometno žogo in potem smo pozimi igrali nogomet, žoga pa mi je padla v potok Bistrico. Sploh nisem razmišljal, ampak se zapodil v vodo, ki me je nesla skoraj dva kilometra. Dobil sem žogo in izplaval ven. Ko sem prišel domov, me je mama le debelo gledala. Star sem bil devet let, le kdo bi danes storil kaj takega?" je povedal anekdoto in se takoj spomnil še ene: "V Bistrici je znan klanec, ki se imenuje Jožef. Takrat je izšel film Skejterji, jaz pa sem od tete iz Nemčije dobil skejt. Zraven so bili čelada in ščitniki, a tiste za komolec sem posodil bratrancu, ki je prav tako dobil skejt, ne pa tudi ščitnikov. Kakšnih deset metrov je šlo, jaz s ščitniki na kolenih, on s tistimi na komolcu, potem pa sem se pošteno zložil in še danes se mi pozna na komolcih. Domov sem prišel čisto krvav, najprej sem dobil dve zaušnici, šele potem me je mama vprašala, ali sem v redu (smeh)."

ŠE ZDAJ GREDO DLAKE POKONCI ZARADI BEOGRADA 2005
Kako ste se razumeli z Benom Udrihom?
Vedno super in še danes imava fenomenalen odnos. Beno je takšen, kot je. Takega je treba vzeti. Vsi, ki ga dobro poznamo, pa čeprav si zadnji dve leti morda nisva tako blizu, vemo, da je to preprosto on. Tu ni nič drugega. To je Beno. Ne gre stran zaradi koga drugega in nikomur ne zameri, tak pač je. Danes bi morda bil zraven, jutri ne, pojutrišnjem spet da. Ali ga vzameš takega ali pa pač ne.

Prej niste povedali še drugega razloga, da Sloveniji ni nikoli uspelo ...
Tisti drugi je kanček sreče, ki ga, roko na srce, potrebuješ. Nekatere stvari nam nikoli niso šle na roko. Če bi Teodosić leta 2009 zgrešil trojko, bi zdaj imeli medaljo. Proti Turkom smo na SP 2006 vodili, pa smo dobili tri trojke, preden smo se dvakrat obrnili. Nekdo bo rekel, da pač nismo dovolj dobri. Morda res, a tudi sreča je faktor, ki ga potrebuješ za uspeh. V Beogradu 2005 smo igrali v Pionirju, v katerem verjetno ne bi več izgubili tekme, ker je bilo na tribunah toliko Slovencev, a smo bili ob selitvi v Areno povsem drugi.

Štiri dni premora do četrtfinala je bilo takrat verjetno veliko preveč.
Zagotovo. Takrat smo bili v takem ritmu, da bi lahko igrali deset dni zapored, pa bi premagali vsakogar, prav zaradi navijačev in tistega, kar smo čutili. Takrat se je res vzbudila narodna identiteta, pripadnost, česar prej morda ni bilo. Za uspeh je potrebnih milijon majhnih dejavnikov.

Kdaj je bil za vas v reprezentanci najlepši čas?
Ravno to prvenstvo leta 2005 v Beogradu. Tisto je bila moja vrnitev v reprezentanco, spet sem se počutil, kot da mi nekaj uspeva, pa čeprav nisem dobro igral, bil sem daleč od želene forme in bi lahko dal dosti več. A že samo dejstvo, da sem zraven, mi je bilo nekaj neverjetnega. Srce sem imel tako veliko ... Vedno sem govoril, da bom, če bom kdaj pisal knjigo, posebno poglavje namenil temu prvenstvu. Občutek, ko se pelješ z avtobusom na tekmo in vidiš vse zeleno, kolone zastav, je neverjeten, takrat ne potrebuješ ničesar drugega, nobene glasbe, nobenega ogrevanja ... Še zdaj, ko to govorim, mi gredo dlake pokonci. Takrat sem začutil, da se Slovenija prebuja, da se dviguje narodni ponos, pripadnost državi, res je bilo lepo biti del tega. Kot je bilo to najlepše obdobje, je bilo tisto, ko sem bil po hitrem postopku odstavljen iz reprezentance, toliko grše. Vsi vemo, da pride čas, ko se posloviš od reprezentance, a takrat sem igral dobro in bi gotovo lahko bil zraven. Največja želja je bila, da se poslovim pred domačimi navijači, kot je imel priložnost narediti Boki, a žal mi ni bilo dano oziroma mi je bila ta možnost vzeta.

NISEM DOVOLJ DOBER! HVALA IN ADIJO!
Sta se z Đorđevićem kdaj pogovarjala o Božidarju Maljkoviću?
Dostikrat, še v Benettonu. Sale ga zelo spoštuje in ceni, kar je dosegel kot trener. Rekel sem, da ne morem govoriti o tem, ker nikoli nisem imel priložnosti delati z njim. V človeške lastnosti se sploh ne bom spuščal, nisem pa razumel, od kod to. Sale je bil eden tistih, ki me je pripravljal, da bom morda celo zraven za EP v Sloveniji. Govoril mi je, da moram pogoltniti in pozabiti tisto. Rekel sem, da bi bil vedno pripravljen, ker gre za večje dobro. Gotovo nikomur ni všeč, če te nekdo označi za nekaj, kar nisi, če očrni tvojo družino. A tako rad imam košarko, toliko sem naredil zanjo, da bi pogoltnil še kaj več, da bi bil zraven, a ni nikoli prišlo do tega. Verjetno je tako še najbolj prav.

Ste kdaj koga na KZS spraševali, zakaj ima Maljković do vas oziroma očeta tak odnos?
Z vsemi na zvezi imam čiste račune, z Matejem Avanzem, Rašem Nesterovićem, ker nočem, da bi se kadarkoli postrani gledali. Z Božom Maljkovićem v življenju nisem spregovoril dveh besed. Ne vem, od kod mu take informacije, ne vem, zakaj sem to, kar sem, enako moja družina.

MED TEDNOM LJUBLJANA, KONCI TEDNA ŠTAJERSKA
Na vprašanje, kje se počuti najbolj doma, v Ljubljani, Bistrici ali Italiji, je Sani dejal: "Gotovo v Sloveniji, zdaj, roko na srce, sprejemam Ljubljano za svoj dom, kvarta, kjer smo, ne bi menjal za nič na svetu. Tu se dobro počutim, vključil sem se v mestni slog življenja. Seveda mi manjka Štajerska, tamkajšnji prijatelji in tisti način življenja. Po navadi smo med tednom tu, ob vikendih pa na Štajerskem, kjer je več časa in priložnosti za moj hobi ribolov ali kaj drugega. Tudi ženi sta Slovenija in Ljubljana super, nikamor drugam ne bi šla. Tu smo šesto leto, od takrat, ko sem bil v Olimpiji."

Ni logično, da mu je nekdo v Sloveniji namignil kaj takega?

Da, a nikoli nisem izvedel, kdo in predvsem zakaj. To me bolj zanima. S čim sem si to zaslužil, če sem vedno igral z veseljem, se boril, kolikor sem se lahko? Zdi se mi, da sem bil tudi leta 2010, ko je bil selektor Memi, jaz tisti, ki sem bil najbolj prikrajšan za minute, ravno zato da ne bi bilo spet zgodb, kako oče daje prednost sinu. Zdrahe, ki jih znamo narediti zgolj mi. Takrat smo res igrali dobro košarko, odpihnili Avstralce, potem pa imeli smolo, ker smo naleteli na domačine. Nismo bili pravi, potem smo v nadaljevanju prvenstva padli. Scenarij, ki smo ga videl tudi pozneje, pa se je zgodba s selektorji nadaljevala. Pri Memiju pač ne. Vse skupaj je bilo za nas veliko bolj čustveno, ker je bil vpleten Memi, ki ni mogel nadaljevati zgodbe. Ker sem bil jaz odmaknjen prav zato, ker sem sin nekoga, ki je bil prej selektor. Če bi bil poklican na priprave in bi tam videl, da ne morem zdržati treninga, bi to sprejel brez težav. Nisem dovolj dober! Hvala in adijo! Tako pa mi ni bila nikoli dana možnost, da si nekaj izborim.

TEJ REPREZENTANCI MANJKATA REP IN GLAVA
Verjetno zdaj spremljate letošnje priprave reprezentance?
Gledal sem prvo tekmo z Novozelandci in tretjo z Avstralci, tisto drugo s slednjimi malo manj. V Laškem so igrali dobro, mogoče celo preveč za tisto obdobje. Vemo, kaj je težava. Manjkata nam nekdo pod košem in organizator igre, da daje ritem. Manjkata rep in glava, povedano na kratko. S svojo energijo in agresivnostjo pa lahko presenetimo vsakogar. Igramo fenomenalno obrambo, to je zaščitni znak Jureta, to je pričakovano. S tako sestavo ekipe nam drugega ne preostane, moraš se braniti, ker veš, da boš težko dosegal točke, če ti ne steče met.

Bomo prišli iz skupine?
Upam, da. Ne bo lahko, res ne, ker je skupina zelo varljiva. A ne glede na vse smo za to dovolj kakovostni.

NA FANTOVŠČINI TAKSIST
Sani je šele pri 24 letih prvič poskusil alkohol, bilo je na fantovščini. Pričakovali bi, da bo hitro v rožicah. Pa ni bilo tako. "Najbrž sem bil tako vzhičen, nekako poln adrenalina, češ, pijem ga, kaj se bo zgodilo, bom ležal mrtev? (smeh) Nič od tega se ni zgodilo in na koncu sem vse lepo razvozil po domovih. Prva prava "pijanka" je bila, ko se mi je rodila hčer, takrat sem tudi občutil posledice. Pili smo ga do petih, šestih zjutraj, s tem je povezana zelo dobra anekdota, ki ni za v časopis. A ob enajstih sem bil že pri trenerju Djordjeviču na stadionu in treniral. Tudi pozneje, ko smo kdaj pošteno "zaružili", je bil moj moto vedno ta, da trening nikoli ne sme trpeti. Če sem se imel fino, ni mogel potem nihče s prstom pokazati name in reči, da smo ga pili, vedno sem dajal maksimum. To vodilo so mi dali tudi starejši fantje. Marsikoga sem videl, da je kdaj potegnil dolgo v noč, a drugo jutro na treningu tega ni bilo videti."

Koga vidite kot favorite?
Hrvate, Srbe, Francoze, Špance. Vsako evropsko prvenstvo je zanimivo, ker imaš vedno pet, šest ekip, ki naskakujejo medaljo. Te štiri ekipe, zraven jim lahko dodamo še Grke in tudi Nemce, ki so spet popolni, so favoriti. Vedno pa so tu seveda moštva, ki lahko presenetijo.

Si boste kakšno tekmo ogledali v živo?
Na žalost ne, ker bom vseskozi v Atenah.

Kako vidite prihodnost reprezentance?
Zdaj bo mogoče sledil manjši padec. Pozna se luknja, ki smo jo pričakovali. A po drugi strani imamo zadaj podmladek. Za Luko Dončića vsi vemo, kakšen talent je. Ne smemo pozabiti malega Macure, Šiška, ki je šel v Cibono. Zadaj so igralci, morda malo skrbi le, ker ni visokih. Zato menim, da ideja o naturaliziranem ni napačna. Če nečesa nimaš in ne premoreš, ga pač vzameš. Nisem tako proti tej ideji in zdi se mi pametno nekoga vzeti, tudi če ne igra tu. Glede rezultatov utegne slediti krajše zatišje v narekovajih, ker so pričakovanja vedno visoka. Ko bodo fantje, o katerih se govori, dozoreli, bo Slovenija spet imela dobro ekipo.