Večina pozna tistega najbolj slavnega z obema kultnima mošejama v središču najstarejšega dela največjega turškega mesta, Ekipina odprava pa je na povabilo košarkarjev, ki si kruh služita pri klubu Istanbul BB, spoznala obraz prelestne predmestne Floryje. V času, preživetem tam, pa je spoznala še marsikaj, zaradi česar je ta reportaža nekaj prav posebnega. In to zaradi obeh igralcev ter njunih številnih zgodb, odgovor enega od njiju selektorju je bil le vrh ledene gore.
- Ekskluzivno Jure Zdovc: Kaj naj z igralcem, ki mu je treba brisati rit
- Ekskluzivno: Druženje z gaziantepskim trojčkom
- Bosporska Slovenija v malem: Srečno, mama! Hvala, gospa sodnica!
Gre za elitno sosesko, v kateri prebiva večina najbolj zvezdniških in najbolje plačanih nogometašev istanbulskih klubov, tudi nekaj najbogatejših košarkarjev in cela vrsta petičnežev z drugih področij skokovitega vzpona te države. Vujačić in Balažić živita drugje, toda imela sta opravke na tem koncu, za nameček pa ob obali stoji kompleks, ki je za srečanje te vrste kot nalašč.
V eni od megalomanskih investicij so Turki v hrib nad čudovito obmorsko promenado vklesali dih jemajoče nakupovalno središče s terasastimi luksuznimi lokali nad morjem, nanj elegantno pripeli največji tematski akvarij na svetu in za nameček zadevo postavili tako, da tik nad njo vsako dobro minuto pristane veliko potniško letalo ter navduši številne opazovalce tega dogajanja na neštetih klopeh po pobočju.
Edina težava bi lahko bila v tem, da se je košarkarjema dan obrnil tako, da sta se v neposredni bližini Floryje znašla nekaj ur pred načrtovanim, vaša novinar in fotograf pa svojih načrtov nista mogla spremeniti. Lahko bi bila težava, a nikakor ni bila. Z izjemno gesto sta preprosto počakala več kot dve uri, na koncu pa celo nekoliko zamudila, čeprav sta bila ves čas tam. "Se opravičujeva, bila sva v kinu," je ob rokovanju dejal Balažić in zvenelo je kot šala. A ni bila.
"Smrtno resno. Nisva hotela spreminjati načrtov, želela sva vaju počakati in opraviti tisto, kar smo se dogovorili. Vse ostale zadeve sva že opravila, imela sva še dobri dve uri, za sedenje zunaj je bilo malce premrzlo, zato sva pač odšla pogledat film. In bila bi točna, če ne bi pozabila, da imajo Turki med filmi premor, kot bi šlo za gledališče. Verjetno zato, da si prižgejo cigareto," je pojasnil Vujačić, nato pa skupaj s soigralcem prikimal, ko smo previdno predstavili svoje želje.
Zelo ambiciozno so vključevale pogovor, ki bi kajpak vključeval Saševo razčiščevanje zadev s selektorjem Juretom Zdovcem in ki bi bil razpet med sprehodom po promenadi, kavo v enem od tistih lokalov in obiskom v steklo fantastično ujetega podvodnega sveta. Da, prikimala sta in bila v popolnosti za stvar, kar je iz priloženega fotografskega gradiva razvidno, da bolj ne bi moglo biti. Medtem ko je iz pogovora razvidno še marsikaj drugega.
TO JE PAČ RAZLIKA MED MARIBOROM IN NOVIM MESTOM
"Dajmo o reprezentanci in selektorju na koncu, potrebujem še nekaj časa, pa tudi nesmiselno bi bilo takoj zamoriti družbo," je prosil Saša, ki smo ga med drugim soočili z Zdovčevo izjavo o igralcu, ki mu je treba brisati rit. Zdaj smo kimali mi, predlog pa se je napol za šalo glasil, naj se najprej pogovarjamo o Juretovih težavah z Istanbulom. "Daleč od tega, da Istanbula ne maram, je eno najlepših in najbolj atraktivnih mest na svetu," je Balažić vrženo rokavico sprejel.
"Bi pa resnično težko užival v njem, če ne bi poznal nikogar, ki bi mi pri tem priskočil na pomoč. Priznam, zame je promet preveč kaotičen in predstavlja tako visoko oviro, da se je sam sploh ne bi lotil. Seveda bi mi jo uspelo preskočiti in jo tudi preskočim, kadar je pri meni družina in ko to od mene pričakujejo. A pri tem bi izgubil toliko časa in energije, da tedaj, ko ni pri meni nikogar, veliko rajši ostanem v stanovanju ali se sprehodim do najbližjega nakupovalnega središča na naši strani mesta." Tako je tudi bilo, dokler se v Istanbul ni vrnil Vujačić.
"Zato pa imaš mene. Kadarkoli želi, ga naložim v avtomobil in se kam odpeljeva. Počela sva že marsikaj, resnično se imava zelo dobro, jaz pa tudi z gnečo in prometom nimam niti najmanjših težav oziroma sem na take razmere zelo dobro navajen. Jasno, nekdo, ki prihaja iz Novega mesta, pač ne more biti in ga povsem razumem," je soigralca in prijatelja najprej lepo pogledal, nato pa ga pošteno zbodel in sprožil precej smeha. Ki je le še pridobival na glasnosti, ko smo želeli povsem resno vprašati, ali se je na spoprijemanje s kaosom in gnečo navadil v Los Angelesu, ko je igral za tamkajšnje Lakerse in prijateljeval s Kobejem Bryantom.
"Kakšen Los Angeles neki! Na vse elemente velemestnega življenja vključno s prometnim kaosom sem se navadil v Mariboru. Promet v Los Angelesu ne predstavlja niti najmanjše težave za nekoga, ki je vajen gneče na mostu čez Dravo. Posledično pa se tak človek tudi z lahkoto prilagodi na Istanbul. Če primerjamo odraščanje v Mariboru in Novem mestu, je kristalno jasno, od kod ta razlika med nama in zakaj se z istanbulskimi razmerami spoprijemam toliko lažje kot Jure," so se šale nadaljevale.
A če kdo misli, da je Balažić tri leta mlajšemu kolegu ostal dolžan, se pošteno moti. Morda ste Jureta poznali kot zadržanega in tihega mladeniča, toda v tem primeru ste ga poznali napak. "Da, on je košarkar, in to zelo dober," je Vujačić odgovoril povsem resno, ko je natakar vprašal, ali naša sogovornika pozna s parketa. "Ne, on ni košarkar, z nekom ste ga zamenjali. V resnici gre za mojega maserja," pa je Novomeščan znal izkoristiti priložnost za nasmejano maščevanje.
GLEDAL KOT MARSOVCA. OZIROMA ŠE SLABŠE!
"Prosim, fotografirajte ga, kako se med intervjujem ukvarja s telefonom in za nameček še je. To je ta odnos do medijev, ki je v Sloveniji problematičen. Jaz sem navajen drugače, zame je komuniciranje z novinarji eden od najpomembnejših opravkov," je Saša takoj udaril nazaj, toda nekaj centimetrov višjega človeka na svoji desni takoj zatem objel in novomeško šalo obrnil nekoliko drugače.
"Sicer pa nič proti Novemu mestu, bog ne daj. Moja babica je Dolenjka, tako da sva z Juretom praktično v sorodu in se tudi zaradi tega zelo dobro razumeva." Pri tem pa je zanimivo, da sta se pred le nekaj meseci, ko je Vujačić prišel ob Bospor, pravzaprav šele spoznala. "Prej se praktično nisva poznala oziroma sva se poznala le prek enega komolca, ki ga je od mene dobil, ko sem igral proti njegovemu takratnemu klubu Efes Pilsnu," je dejal Balažić in sprožil dialog, v katerem je bil novinar bolj kot ne le hvaležen poslušalec.
"No, spoznala sva se z malce več udarci, Jure. Dobro veš, da sem ti vrnil milo za drago," je prišlo z Vujačićeve strani. "Imaš prav. Toda ti dobro veš, da je bil moj udarec v resnici pošten, le malo močnejši blok, medtem ko si se ti začel repenčiti in si mi vračal na povsem drugačen način," je bil odgovor pripravljen, novo rundo zelo podobnega dialoga pa je sprožilo vprašanje, kaj si je Balažić pred Vujačićevim prihodom o rojaku mislil in ali je glede na medijsko podobo gojil kakršnekoli predsodke.
"Neee, nisem imel nobenih predsodkov, nikakor ga nisem želel soditi glede na tisto, kar sem slišal od drugih," je Jure izstrelil kot iz topa. "Kaj pa govoriš, lepo te prosim. Gledal si me, kot da sem državni sovražnik številka ena," je sledilo v isti sapi.
"Nikakor. Bil sem odprt kot do vsakogar, predsodki so kvečjemu prihajali z druge strani. Bil si prepričan, da si o tebi mislim slabo, in iz tega so izhajali vsi tvoji občutki," se je Balažić branil.
"Daj, no, niti pod razno nisem mislil, da v meni vidiš negativca. Brez kakršnihkoli predpostavk sem pristopil k tebi, ti pa si me gledal, kot da je prišel marsovec. Pravzaprav bi po vsem, kar si prebral o meni v rumenem tisku in kar si vedel iz slovenskih športnih medijev, še marsovca gledal z manj negotovosti," je Vujačić vztrajal, pri čemer je bilo jasno, da gre za večno debato, v kateri se košarkarja zbadata in v kateri s prijateljskim tonom neizmerno uživata. Pa čeprav gre v določenem pogledu za bolečo temo, h kateri smo se, kot rečeno, nameravali vrniti na drugačen način. In se tudi smo, brez skrbi.
AVTOBUS Z VGRAJENO POLICIJSKO SIRENO
Kar zadeva življenje v Istanbulu, večino časa oba bivata sama. "Zdaj sem sam, tako je življenje. Veste, da sem dal skozi marsikaj, in pustimo to ob strani, življenje je pač čudež, v tem čudežu sem trenutno sam, a prej ali slej se bo tudi to spet spremenilo. Saj veste, kako to gre," pravi Vujačić, ki pozna življenjsko zgodbo vašega poročevalca, ki jo bomo prav tako kot Saševo pustili ob strani in zaradi katere je ponovno prikimal. Balažić pa ima družino, ki v Istanbulu ne živi stalno.
"K meni pridejo na približno dva meseca, morda malce pogosteje. Do konca sezone bodo prišli še enkrat, sicer pa živim sam in tako kar pogosto uporabljam prej omenjene usluge mojega soigralca, ki živi v neposredni bližini, v istem naselju. Včasih greva sama, včasih pa se nas združi več igralcev s področja bivše Jugoslavije in znamo poiskati kaj zabavnega," je razlagal in ponovno sprožil reakcijo, le da tokrat drugačno. "Nič takega, da ne bo kdo kaj mislil. Kako turško kavo in podobne zadeve, lokalne specialitete pač. Jure bi vam zagotovo povedal enako, a se mi je zdelo, da bo pozabil, zato sem vskočil." In je nadaljeval: "Rada greva na obalne promenade evropskega dela mesta, ki so resnično čudovite in ponujajo marsikaj zanimivega. Še lepše je na azijski strani, kjer so tik ob Bosporju številni izjemni lokali in kjer je vzdušje še bolj sproščeno. A to je resnično daleč in predvsem gre za zelo zamudno pot, zato tam nisem bil že kar nekaj časa, Jure pa, mislim, sploh še nikoli."
Ponovno je bilo slišati kot vprašanje košarkarja košarkarju, naše delo je bilo resnično olajšano, hkrati pa so bili njegovi rezultati navdušujoči kot le v redkih primerih. "Res je, bo kar držalo," je odgovoril Balažić. "Že evropski del je ogromen in je zame povsem dovolj. Na azijsko stran grem le tedaj, ko igramo proti Fenerbahčeju, in na srečo imamo takrat prav poseben prevoz. Naš klub je namreč v lasti mestne občine, zato imamo avtobus z vgrajeno policijsko sireno. Dobesedno. Ne potrebujemo nikakršnega spremstva, kajti s sireno si sami izborimo pot in po mestu potujemo brez kakršnihkoli težav."
Kar je nedvomno pomembna infrastrukturno-organizacijska prednost kluba, ki pa se sicer šele postavlja in skuša najti svoj prostor pod istanbulskim soncem. "Kot športni klub sicer ima tradicijo, vendar pa je v košarki popoln novinec in še vedno napreduje dobesedno iz tekme v tekmo, morda se določenih stvari celo še uči. To sem v tem kratkem času že večkrat občutil, Jure pa zagotovo lahko pove še več, saj je tukaj od samega začetka," je bila še enkrat edina naša naloga preusmeriti pogled in počakati na Balažićevo plat.
NA SREČO SE NAS JE USMILIL VUJAČIĆ
"Začeli so malce preveč lahkotno, niso se zavedali moči turške košarke in so kljub močnemu finančnemu zaledju imeli kar nekaj težav. Iz druge lige so le z ogromno sreče napredovali v prvo, zdaj pa je steklo. Najprej počasi, nato pa se nas je na srečo usmilil Saša Vujačić in nas povsem postavil na noge. Temu izjemnemu igralcu smo resnično zelo hvaležni," je prizorišče pogovora ponovno napolnil smeh in se komaj pomiril za resnejšo Saševo razlago letošnjih ciljev moštva, ki ga je pripeljalo iz španske Caje Laboral.
"Najprej je bil osnovni cilj ostati v ligi, zdaj pa so apetiti zrasli. Vodstvo kluba želi zaigrati v končnici, zdaj smo ji celo precej blizu, videli pa bomo, ali je ta cilj realno dosegljiv. V tem trenutku nam gre kar dobro." Kar v izjemno močni turški ligi nikakor ni mačji kašelj, navsezadnje o njej mnogi govorijo kot o najmočnejšem tovrstnem tekmovanju na stari celini.
"Še pred nekaj meseci sem igral v Španiji in razlik v kakovosti praktično ne vidim. Prav mogoče je, da je vsaj po tekmovalni plati turška liga že najmočnejša v Evropi, morda ji v primerjavi s špansko nekaj malega manjka le še na področju organizacije in trženja. Turčija je v zgolj nekaj letih, odkar sem bil nazadnje tukaj, še precej napredovala in resnično se v tej državi igra košarka na neverjetno visoki ravni," meni Vujačić, ki smo ga zatem soočili z dejstvom, da Istanbul BB praktično nima navijačev in da na tekmah zanj navijajo namensko pripeljani otroci iz bližnjih šol.
"Obožujem, če imam navijače in če jih je čim več, toda prilagodil sem se na tukajšnje razmere in nimam nikakršnih težav. Tako kot jih nisem imel pri Efesu, ki prav tako nima pravih navijačev, le da tam namesto otrok pridejo istanbulski pomembneži, ki se želijo pokazati na tekmi." Zato pa ima težave z jezikom in to je, če si dovolimo pikro opazko, vendarle nekaj, kar ju druži z Zdovcem. "Vedno sem imel težave s turščino, Turki pa z mojo angleščino, tako da dobesedno nismo našli skupnega jezika in je bila to praktično edina stvar, ki mi je tukaj povzročala težave in je v tej vlogi še vedno. Juretu gre bolje, z njim si lahko pomagam, tako kot si on lahko pomaga z mojim prevažanjem."
Koliko bolje? Vprašanje je bilo seveda naslovljeno na izzvanega. "No, moram priznati, da je kar trajalo, preden sem karkoli razumel. Prvo leto nisem vedel, kje se začnejo in končajo stavki, kje se začne in konča abeceda. Mislil sem, da ne bom nikoli razumel ničesar, a je nato vendarle nekako steklo. Zdaj sicer ne govorim, razumem pa kar veliko, tako da se turški soigralci z mano že šalijo in mi nekatere zadeve naročajo v njihovem jeziku."
LETA IN LETA BREZ REPREZENTANCE, KAJNEDA, SAŠA?
Odlično se znajdeta skupaj, in sicer tako na igrišču kot zunaj njega, a je precej negotovo, kaj bo prinesla prihodnost. "Obema se pogodba izteče s koncem sezone, nato pa bomo videli. Kar zadeva mene, sem priletel iz Španije narediti uslugo dolgoletnemu znancu, ki me je poklical na pomoč, v tem trenutku pa je moj edini načrt čim bolje opraviti to delo. Želim končati sezono na najvišji mogoči ravni, morda res celo ujeti končnico. Potem pa bom odprt za vse možnosti," poudarja Vujačić, zgodba pa je z žogico na Balažićevi strani igrišča nekoliko drugačna.
"Kot je rekel Saša, pogodba se mi izteče in videl bom, kako naprej. Ali je možnost podpis nove pogodbe in nadaljevanje tukaj? Hm ..." Jure ni uspel dokončati, oglasil se je njegov soigralec. "Oprosti, naj odgovorim jaz. Da, odgovor je vsekakor da. Igra izjemno, vrnitev na nižjo raven zanj ne pride v poštev in prepričan sem, da bodo hoteli z njim nadaljevati ne glede na osebno izkaznico."
Osebno izkaznico? Saša je seveda mislil na letnico rojstva na njej, na zloveščih 1980, ki pri marsikaterem iskalcu igralskih okrepitev sprožijo alarm. "Nedvomno je starost moj največji problem, saj marsikdo ne gleda mojih predstav, temveč le številko poleg mojih let. Veliko ponudb zaradi tega sploh ne dobim," smo bili v precej resnih vodah, a jih je Vujačić znal nekoliko popestriti. "No, nekaj ponudb nisi dobil tudi zato, ker s tabo še ni igral košarkar, ki te z dobrimi podajami najde tolikokrat kot jaz."
Toda zatem se je vrnil v resnost oziroma jo celo okrepil ter nadgradil: "Vsaka sodba o Juretu, ki na prvo mesto postavlja starost, je velika krivica. Ne bom pretiraval, toda ima telo 27-letnika. Resnično je izjemno telesno pripravljen in na treningu precej mlajše fante v tem pogledu povsem zasenči."
Ni manjkala opazka, ali ga je zaradi telesa 27-letnika peljal v kino, medtem ko se je zbadanje nadaljevalo na drugi ravni. "Saša bi znal nekaj povedati tudi o tem, od kod ta pripravljenost. To so leta in leta brez reprezentance, leta in leta prostih poletij za počivanje," je Balažić pokazal vse zobe ter dobil natanko tisto, kar je želel.
"Nedvomno prihaja nekaj tvoje svežine od tod. Še bolje bi bil videti, če tudi zadnja tri leta ne bi igral za izbrano vrsto. V danih okoliščinah je 27 kar dobra ocena, brez reprezentance bi imel še kakšno leto manj, z reprezentanco skozi celotno kariero pa bi kazal svojo resnično starost." Balažićev odziv. Morda nekoliko nepričakovan. "Seveda se šalimo, toda nekaj je zagotovo tudi na tem. Če se vsako poletje lahko resnično dobro spočiješ in jeseni začneš praktično na novo, se telo resnično iztroši precej pozneje."
NA TEM MESTU IN ENKRAT ZA VSELEJ
"Tudi če govorimo povsem resno, se moram strinjati," je bilo iz Vujačićevih besed čutiti, da se s približevanjem navdušujočim morskim psom v impozantnem istanbulskem akvariju približujemo tudi vrhuncu pogovora, h kateremu te grozeče živali sodijo kot nalašč. "Vsakomur je čast zaigrati za reprezentanco in mislim, da ga ne bi smelo biti človeka, ki si tega ne bi želel. Toda dejstvo je, da se brez obveznosti v izbrani vrsti veliko lažje regeneriraš in ob svoji sreči v veliki reprezentančni nesreči sem to občutil tudi na lastni koži."
Verjetno na tem je nekaj resnice, nismo pa pričakovali poteka v smeri, v kateri je Balažić pri tej resnici ostal še toliko časa, da je vsaj posredno pod vprašaj postavil svoje nadaljnje igranje v državni selekciji, v kateri je šele v zadnjem času dobil resno priložnost. "Ne vem, ali bom na voljo za evropsko prvenstvo," je odvrnil, ko smo odprli to temo.
"Če bi dejal karkoli drugega, ne bi bil odkrit. Kot rečeno, prej sem s tistim o regeneraciji mislil tudi resno in kaj lahko bi se zgodilo, da bi jo to poletje potreboval. Odvisno bo od tega." Odsotnost bi bila vsekakor vredna obžalovanja, kajti nedvomno je Jure v jeseni kariere svoji igri dodal še kar nekaj elementov, s katerimi je postal odličen vsestranski igralec, ki lahko tako klubu kot reprezentanci da zelo veliko. "Kar nadaljujte, povejte še kaj," se je ponovno pošalil, ko smo čakali, da se bo na to naštevanje dejstev odzval. Ko se je, pa je še enkrat presenetil in se nikakor ni v popolnosti strinjal.
"Stvar je taka, da sem resnično ostal v formi tudi pri teh letih, ne bi pa rekel, da sem zacvetel tako pozno, kot mnogi govorijo in pišejo. Prepričan sem, da sem bil pred leti še boljši košarkar, a sem na eni strani imel ogromno smole, na drugi strani pa me dolgo časa ni nihče opazil. Zagotavljam, da sem tedaj ponujal še več, a nihče tega ni vzel. Malce sem bil kriv tudi sam, saj sem na neki točki dal prednost družini pred odhodom v tujino, nikakor pa se ne morem strinjati, da se moja kakovost meri po tem, kdaj sem končno prilezel do reprezentance," je pojasnil in se, kot da bi šlo za nekakšno iztočnico, v popolnosti strinjal s tem, da je čas za to, da nekaj minut posvetimo zgolj njegovemu soigralcu. Na tej točki je bil 31-letnik pripravljen. "Menda mojo reprezentančno zgodbo poznajo vsi, pravo različico pa pozna malokdo. Enkrat za vselej jo bom na tem mestu povedal vam, zapišite jo, pri tem pa mi je precej vseeno, kdo ji bo verjel." Pripravljeni, pozor, gremo!
ZDOVC VRGEL VEN, IGRALCI SO GA PODPRLI
"Glede na stvari, ki jih je selektor Zdovc dejal o meni, bi ga lahko precej očrnil z zelo ostrimi besedami in z nekaj zelo konkretnimi zadevami, toda pri tem se bom vendarle nekoliko zadržal oziroma se ne bom spustil na to raven. Bom pa povedal, kaj in kako se je zgodilo," je obljubil in obljubo v isti sapi začel izpolnjevati. "Nikoli, niti enkrat samkrat, nisem bil nekdo, ki ni hotel igrati za reprezentanco. Niti enkrat, vsaj ne pred dogodki, čez katere resnično nisem mogel. Zgodilo se mi je, da so me iz drugih razlogov odstranili, leta 2009 me je denimo odstranil prav Zdovc."
Zakaj? "Dejal mi je, da ne ustrezam njegovemu načinu igre, da igram in se obnašam preveč ameriško. Čeprav je sezona zame trajala do konca finala lige NBA, sem hotel biti del reprezentance, a mi je vrata na koncu zaprl on. Oziroma mi jih je pokazal, saj sem bil že notri, pa me je vrgel ven."
Kaj se je dogajalo in kako se je s tem spoprijel? "Vsem želim vse najboljše na njihovi poti, jaz pa grem naprej po svoji. Ob tem nimam težav z nikomer razen z zdajšnjim selektorjem in s tistimi, ki o meni še vedno širijo slabe, neresnične stvari. Čisto resno sem prepričan, da je moj soigralec Jure o meni slišal marsikaj slabega, in ni pomembno, od koga ter kaj. So pa to zelo slabe stvari, s katerimi so skušali upravičiti res grdo ravnanje," je Vujačić razlagal, Balažić je skomignil z rameni brez želje karkoli zanikati, sledilo pa je izjemno zanimivo razkritje nekdanjega spremljevalca slovite teniške igralke Marije Šarapove. "Veliko o tedanjih dogodkih pove dejanje Jake Lakovića, ki se je oglasil pri meni v Los Angelesu in se mi opravičil za tisto, kar se je zgodilo oziroma kar so mi naredili. Zdovc je potreboval igralce na svoji strani, Jaka je bil kapetan in skupaj so naredili, kar so pač naredili, in to na resnično grozen način. Več o tem dejanju, o podrobnostih in o ozadju lahko pove on, če to želi, sicer pa bo ostalo neizrečeno. Vsekakor pa njegovo opravičilo cenim, gre za veličino človeka, s katerim imam danes zelo dobre odnose in ki se je zavedal, da je sodeloval pri nečem zelo napačnem."
Seveda smo želeli izvedeti še več, toda Vujačić je vztrajal pri svojem. Vztrajal je pri tem, da je povedal, kar je želel povedati, in da so za morebitna nadaljnja pojasnila bolj primerni drugi sogovorniki. Je pa potrdil, da se po Zdovčevi vrnitvi na selektorski položaj nikoli nista slišala in da je bil v stikih s prejšnjim selektorjem Božidarjem Maljkovićem, ki je Slovenijo pred dobrim letom in pol vodil na domačem evropskem prvenstvu.
OBJEM POLICISTA IN PROSLAVLJANJE NEUSPEHA
"Za Maljkovića sem hotel igrati, tako kot sem hotel igrati za Slovenijo in za ljudi v tej državi. Za košarkarske navdušence, ki si tako zelo želijo uspeha reprezentance. Nisem pa mogel prek nekaterih stvari, in ker se v Košarkarski zvezi Slovenije ter pri nekaterih posameznikih v njej marsikaj ni spremenilo, sem se tedanjemu selektorju opravičil ter mu pojasnil, da ne morem nastopiti." Tako kot, kot kaže v tem trenutku in kar se zdi dokončno, ne bo mogel nikoli več.
"Mislim, da so vrata zdaj za vedno zaprta in zaradi tega mi je zelo žal. Sploh zato ker sem bil vedno prepričan, da bi lahko dal zelo veliko. Ne morem verjeti, da se je končalo tako in da nikoli nisem dobil prave priložnosti." Žal pa mu je tudi, da veliko ljudi v Sloveniji nanj gleda kot na nekakšnega zločinca. "Moja podoba je očrnjena in marsikdo name gleda kot na nekoga slabega, pa čeprav sem vedno hotel pomagal reprezentanci. Zaradi tega mi je grozno, a bom že nekako. Ljudje, ki bodo hoteli verjeti in razumeti, tudi dejansko bodo. Nedolgo tega sem se vozil iz Benetk v Ljubljano z italijanskimi registrskimi oznakami in sta me ustavila slovenska policista. Videl sem čudne poglede, ki so sporočali, da me sodita po tistem, kar je bilo, zato sem se oglasil. Povedal sem kar nekaj od tega, kar sem povedal vam, človek mi je dal roko in me objel. Vesel sem, če želi kdo sprejeti moje pojasnilo. Kdor ne želi, pa pač ne želi, s tem se ne bom obremenjeval."
Se bo pa, kot pravi, vedno obremenjeval s tem, da Slovenija po njegovem mnenju v skoraj 25 letih samostojnosti ni dosegla dovolj. Torej v nasprotju z marsikatero in marsičigavo oceno. "Slovenska reprezentanca je pokazala in dosegla izrazito premalo. Naj kdorkoli reče, karkoli hoče, Slovenija bi morala imeti že nekaj kolajn, a jih nima. In če jutri osvoji prvo, ji nihče ne bo vrnil tistih, ki bi jih morala osvojiti do zdaj. Mnogi v Sloveniji si pred tem zatiskajo oči ter veselo proslavljajo peta in šesta mesta, tako kot so proslavljali tistega po domačem Eurobasketu. Mene ta mesta ne zanimajo, nikoli me niso, ta mesta preprosto niso skladna z mojim karakterjem in morda sem tudi zato predstavljal problem. Slovenci in Slovenija si v resnici želijo uspeha, hkrati pa smo narod, ki si zna lagati in se tolažiti z nečim, kar v resnici sploh ni uspeh," je Vujačić brez dlake na jeziku ubesedil stališče, s katerim se je v preteklosti odkrito spogledoval tudi avtor tega zapisa in ki mu, to ni nobena skrivnost, Balažić ni želel nasprotovati.
"Tudi zame peto mesto ni bil uspeh in dan pred obračuni za kolajne sem ga proslavljal s težkim srcem. Takih nas je bilo kar nekaj," od tega ni želel bežati, preden smo sklenili idilični krog, Saša pa je sklenil pogovor v povsem svojem slogu. "Sloveniji še vedno želim vse najboljše in upam, da končno pride do medalje. Naj jo do nje pripelje Jure. Jure Balažić, da ne bo pomote."
