Aleksej Nikolić bo imel čez čas veliko fantastičnih zgodb, ki jih bo z veseljem pripovedoval svojim vnukom, a še preden bo čez vrsto let organizator igre Cedevite Olimpije potomcem razkrival te spomine in zgodbe, jih je nekaj nam že zdaj, ko smo ga povabili na vožnjo z vlakom.
Aleksej je pred dobrimi 30 leti postal zadnji košček mozaika družine Nikolić iz Postojne. V tem mestu je brezskrbno odraščal, tu je naredil prve korake in košarkarske finte, tu je capljal za štiri leta starejšim bratom Mitjo, ki je prav tako košarkar. Sinovoma je košarkarski gen nedvomno predal oče David, nekdaj igralec in nato trener, ki je bil pred leti tudi pomočnik selektorja slovenske reprezentance.
Središče Nikolićevih v Postojni že 34 let predstavlja družinska restavracija in picerija Čuk, ki jo vodita Aleksejeva starša David in Jana. "A lahko naredim malo reklame? Pridite na pico," se je glasno zasmejal ob priložnosti, ko je omenil družinski posel: "Starša sta bila zelo pridna. Poklon za vsa ta leta garanja, to je zelo zahtevno delo. Tak posel zahteva celotnega človeka, maksimalno disciplino, popolno zavzetost, veliko odrekanja. Hkrati pa sta nama z bratom vedno stala ob strani, naju podpirala na športni poti."
DAN, KO JE IZKUSIL PRAVO DELO
Glede na to, da je bila družina vpeta v gostinstvo, smo ga seveda vprašali, če je tudi Ali, kot mu pravijo soigralci in prijatelji, kdaj v tej delal, pomagal na kakršenkoli način? Ali zna speči pico? "Ja, kdaj sem jo spekel s pomočjo picopeka in seveda je bila moja najboljša, normalno," se je pohvalil s širokim nasmeškom. Z drugimi bogatimi izkušnjami dela v restavraciji se ne more pohvaliti, je pa kot mladenič vseeno širil glas o njej. "Pri Postojnski jami sem kot mulec turistom delil letake oziroma jih pripenjal za brisalce avtomobilov in tako pomagal," je razlagal.
Pravi, da se ne spomni, da bi kdaj pomival posodo, se pa je v času korone prostovoljno javil in šel za en dan delat v kuhinjo. "Izkoristite me za karkoli, sem jim rekel. Za pranje in rezanje zelenjave ter podobno. Da izkusim pravo delo, da vidim, kako je delati v kuhinji. Priznam, nisem bil najboljši (smeh). Dal sem vse od sebe in kasneje rekel, da naj mi ne zamerijo, ker vem, da ni bilo super (smeh). Vseeno je bilo osebje zadovoljno, bilo pa je zelo naporno. Zadovoljen sem, da sem to izkusil, to je bilo pravo doživetje in ta dan si bom za vedno zapomnil," je razlagal nesojeni gostinec, sebe namreč v tem poslu v prihodnosti ne vidi.
NOR NA SMUČANJE IN HERMINATORJA
Kot otrok je bil Aleksej od jutra do mraka zunaj, predvsem je bilo tako poleti, ko so s prijatelji non stop igrali košarko. "Bil sem hiperaktiven. Vedno sem bil pripravljen tudi kaj ušpičiti. Bojda. Tako mi vsaj pravijo, razen če se mi ne lažejo," se je spet zasmejal košarkar, ki se je kot kratkohlačnik preizkusil tudi na nekaj teniških urah. A veliko bolj so ga privlačile bele strmine, na katerih so Nikolićevi preživeli kar nekaj zimskih počitnic.
"Bil sem nor na smučanje. Še danes je tako. Smučanje spremljam in ko bo konec moje košarkarske kariere, si bom dal duška. Naučil sem se tudi deskati na snegu. Sneg in zima mi ugajata, v Postojni sem se celo skorajda že včlanil v smučarski klub, a košarka je vseeno prevladala," nam je razkril svojo ne tako znano strast. In njegovi junaki belih strmin? Marcel Hirscher, pred leti pa nihče drug kot Hermann Maier, je ustrelil kot iz topa. "Maier je bil … Drugi zame sploh niso obstajali. Najbolj sem bil vesel, ko je on zmagal," se je z veseljem spominjal uspehov Herminatorja.
Kakopak je v tudi v košarki našel vzornike. Občudoval je Sanija Bečirovića in Jako Lakoviča, ker je bil njegov oče pomočnik trenerja v slovenski reprezentanci, mu je bila ta še posebej izredno blizu: "Vse reprezentante sem postavljal na piedestal, vsakega posebej. Takrat sem verjetno začel dojemati, kaj ekipa res pomeni… Reprezentanco sem res doživljal z močnimi čustvi." Težko si predstavljamo, kako mu je bilo, ko je v tej čez leta debitiral sam. Star je bil le 19 let.
VEDNO MI JE SLEDIL Z ENIM OČESOM
Z Aleksejem smo se še malo zadržali v njegovem otroštvu, katerega velik del je predstavljalo tudi druženje s starejšim bratom. "Mitja me je pogosto čuval, ko smo bili zunaj, z enim očesom mi je vedno sledil. Vedno sem bil rad v družbi njegovih prijateljev, ki so bili starejši. Doma pa je bila klasika (nasmeh). Ves čas sem ga malo izzival, jih posledično 'dobil' in potem je bil jok, pa beg v mamino naročje, kjer smo ugotovili, da sem bil jaz kriv," je s skomigom ramen in z nasmeškom opisoval otroško interakcijo bratov Nikolić, ki imata tudi danes trden, spoštljiv in ljubeč odnos.
VERJETNO BI POSTAL FARMACEVT
"Mama je vedno poudarjala pomen izobrazbe in zaradi spoštovanja do nje sem se trudil učiti ter tako spoznal še druge dimenzije v življenju," se je Aleksej spomnil na čas v šolskih klopeh, kjer se je najmanj znašel pri likovnem pouku. "Res nisem risarsko talentiran," se je smejal sam pri sebi. Najbolj so mu šle od rok matematične in kemijske enačbe, zato se je vpisal na Srednjo šolo za kemijo, elektrotehniko in računalništvo v Šolskem centru Celje. Takrat se je zaradi košarke skupaj z bratom preselil v Laško in prav na tej relaciji se je veliko prevažal z vlaki. "Tudi moj oče je kemijski tehnik," je izpostavil še en gen, ki ga je več kot očitno oče predal drugorojencu.
In v svetu kemije bi verjetno tudi pristal, če se mu v košarki ne bi uspelo prebiti do kariere profesionalca. "Verjetno bi postal farmacevt," je hitro izustil kemijski tehnik po izobrazbi. Po osnovni šoli se je najprej celo vpisal na Srednjo šolo za farmacijo v Ljubljani, ker je mislil, da bo košarkarsko kariero nadaljeval v naši prestolnici. A pot ga naposled ni vodila v Ljubljano, temveč v smer Laškega. Nikoli pa Aleksej ni razmišljal o študiju: "Ne, jaz sem se zatrdno odločil, da bo košarka moje življenje." Da bo tako, da ga bo igra z zelo odbojno oranžno žogo vseskozi spremljala, je 191 centimetrov visoki rjavolasec prvič zaslutil že pri 11 letih, ko je bil – kot že omenjeno – pod močnim vtisom očetovega dela z reprezentanco.
ZASEBNA ZABAVA, NA KATERO NI BIL POVABLJEN, JE SPREMENILA VSE
Danes, pravi, da košarko lahko 'odklopi' iz misli, a dolgo, kot je na sploh pri številnih športnikih, tega ni bil sposoben. "Gotovo se je to najbolj spremenilo, ko sem dobil družino, ki me zamoti na povsem drugačen način," je dejala Olimpijina številka 5.
Alekseju se je življenje močno spremenilo oziroma je dobilo nove, še lepše dimenzije pred štirimi leti, ko je v Beogradu – takrat je igral za Partizan – spoznal svojo ženo Jovano, ki sicer prihaja iz Črne gore in tudi dobro pozna košarkarski svet. Jovana je namreč hčerka znanega trenerja Dejana Radonjića.
"Pri najinem srečanju je šlo za precejšnje naključje. Šel sem na neko zasebno zabavo, na katero sploh nisem bil povabljen, a nekako sem se tam vseeno znašel," se je nasmehnil 30-letnik in nadaljeval: "Predstavila naju je skupna prijateljica, iskrica je takoj preskočila. Kako naj povem … Vse se je postavilo na svoje mesto in to po takem naključju. Ta zgodba je ena najlepših v mojem življenju. Hitro sva se ujela, danes brez nje ni nič, brez žene nič ne deluje, ona drži vse vogale hiše (nasmeh)."
KDO JE SPLOH LAHKO PRIPRAVLJEN POSTATI OČE?
Lansko poletje sta Aleksej in Jovana stopila pred matičarja in si dahnila večni da, to poletje pa je sledila prava poročna zabava. V črnogorski Kotor sta povabila več kot 200 prijateljev. "Bilo je fenomenalno. To je bila najboljša zabava v življenju, res se je rad spominjam. Gostje me že sprašujejo, kdaj bo naslednja, da moramo to nujno ponoviti," je ponosno razložil.
Junija lani sta zakonca Nikolić njuni ljubezenski zgodbi dodala še piko na i, postala še starša malčici Dori. "Preden sva dobila Doro, so me vsi spraševali, če sem pripravljen postati oče in sem vsem govoril, da nisem, da ne vem, da ne morem vedeti. Kdo je sploh lahko pripravljen na to?" se je retorično vprašal. In kako je zdaj, ko je oče? "Plavam," se je široko nasmehnil: "Prepuščam se toku."
Aleksej si želi v prihodnje hčerko najbolj naučiti spoštovanja in olike, osnovnih vrednot, o tem, ali bodo Nikolićevi svoje "vrste" še bolj okrepili, pa je dejal: "Tudi v tem pogledu se prepuščava toku (nasmeh)."
NIKOLIĆ PROTI DOSTOJEVSKEMU: (VSAJ) 2:0
Ko je bil še samski, se je kratkočasil z igranjem računalniških iger, Call of Duty je bila največkrat na meniju, danes prosti čas veliko raje preživlja na sprehodih v družbi svojih deklet. "Sem pa se v zadnjih dveh letih vrgel v nov hobi," je ponosno izpostavil. "Trudim se, da vsak dan vsaj 10, 15 minut berem. Trenutno končujem knjigo Bratje Karamazovi. In, ja, vsi se čudijo, zakaj to berem, kajti to smo načeloma brali v srednji šoli. Zadal sem si cilj, da bom prebral dela Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega," nas je impresioniral: "Torej, berem konkretno literaturo, to mi je predlagala žena, ona je glavna 'krivka', da sem se vrgel v ta projekt."
JAZ PREPROSTO MORAM POLIZATI PRST IN MORAM IMETI KAZALO
Zločin in kazen, pa Kafkina Proces in Metamorfoza, Most na Drini Iva Andrića so nekatera dela, ki jih je že prebral. "Kakšne knjige so res 'težke', a verjamem, da človeku dajejo novo, drugačno perspektivo in zadovoljen sem, da se trudim širiti svoja obzorja," je ponosen Ali, ki je dodal, da ga v knjižnici najbrž ne bomo srečali. "Trudim se, da knjige kupim. Torej, da imam tiskano izdajo, fizično knjigo, bralniki mi niso všeč. Jaz preprosto moram polizati prst in s tem prelistati strani (smeh), hočem imeti kazalo itd. Kakšna knjiga je že utrpela poškodbo, ker je do nje prišla Dora, zato vedno iščem najvišjo polico, da sem lahko potem miren," je v smehu pojasnjeval.
MAMINA DOMAČA 'ŽUPA' IN BABIČINI MARELIČNI CMOKI
Alekseja je košarka ponesla v različne kotičke sveta, živel oziroma igral je za klube iz Sarajeva, Bamberga, Beograda, Trevisa, Brescie, Dunkerqua oziroma Gravelinesa, Chalona, s Sardinije in s Kanarskih otokov. Tudi zunaj sezon kot turist rad potuje in če bi imel ta hip čas, bi se odločil za potovanje na Japonsko.
A zdaj je najbolj srečen doma. Zadnje mesece živi v Ljubljani, v domovino se je minulo sezono vrnil po 13 letih dela v tujini in pravi, da je doma najlepše. Hkrati je v tem pogledu izpostavil še Treviso, tudi zato, ker je ta dokaj blizu doma. "In sem lahko občasno 'skočil' na mamino domačo 'župo'," se je spet zasmejal.
Kar zadeva spretnosti v kuhinji, večino prepušča ženi: "Ona je prava mojstrica kuhe. Jaz znam kuhati, a tiste preproste jedi. Jem vse, najbolj pa so mi všeč jedi na žlico, enolončnice, potem pa so tu še babičini marelični cmoki, ki so najboljša stvar na svetu."
Ker ima strah pred višino, ga adrenalinski podvigi ne mikajo. Ko smo ga vprašali po glasbenem okusu, je dejal, da je velik ljubitelj hip hopa. "Sicer sem človek navdiha, kaj poslušam, je odvisno od počutja. V osnovi prisegam na starejši hip hop, tisti, ki smo ga poslušali leta 2000, kot sta 50 Cent in Eminem. Njune CD-je smo takrat non stop 'vrteli'," je strastno razlagal dolgoletni navijač Partizana in dodal, da ne more trditi, da ima posluh. Tudi na plesišču ga ne bomo srečali, prej v kakšnem kotu, kjer se trudi z osnovnim korakom, torej prestopanjem z ene na drugo nogo.
MILANSKA SCALA IN OTROŠKE BALETNE PREDSTAVE
Na seznamu stvari, ki se jih bo lotil po karieri, je, poleg smučanja in vnovičnega potovanja na Japonsko, obisk katerekoli tekme Liverpoola na stadionu Anfield, prav tako se ne bi branil ogleda tekme Barcelone, še posebej zdaj, ko je Camp Nou doživel prenovo. Tu je še obisk kakršnegakoli koncerta njemu ljube popularne glasbe, za kar zaenkrat nima časa, hkrati pa mu še zdaleč ni tuja višja kultura. Pravzaprav je nad gledališkimi predstavami in celo opero precej navdušen. "Ko je babica praznovala 80. rojstni dan, smo šli na operno predstavo v Milano, v slavno Scalo. Ne spomnim se, katero opero smo si ogledali, a bilo mi je zelo zanimivo in še bil šel," je razlagal in opisal še poseben dogodek, na katerem se je srečal še z baletnim svetom. "Zelo mi je bilo všeč, ko sem šel na predstavo nečakinje, ki pleše balet. Bilo je tako zelo simpatično, všeč mi je bilo, da imajo tako mali otroci pogum, da nastopijo na odru. To je bila še ena lepa izkušnja," je razneženo povedal.
Nikolić se bo nedvomno še kar nekaj let dokazoval na parketih, a kaj bo sledilo, ko bo žogo odložil v kot? "Nekaj v košarki bi lahko delal, a kaj, ne ve nihče. Nerad delam dolgoročne načrte, s tem se bom ukvarjal, ko pride čas za to. Mislim, da bom takrat hitro vedel, kaj in kako," je dokaj prepričano razlagal.
Pa stara leta? Kako si predstavlja jesen svojega življenja? "Želim biti obkrožen z vnuki. Kje, mi je vseeno, samo da bo družina v bližini, da bom imel tiste, ki jih imam najraje ob sebi," si želi Ali, ki je samega sebe opisal z naslednjimi besedami: "Verjamem, da sem discipliniran, mogoče včasih malo preveč in zaradi tega posledično samokritičen, kar pa poskušam uravnavati. V osnovi pa sem čustven in srčen človek."
LUKA NE JEMLJIMO ZA SAMOUMEVNEGA
V pogovoru z enim od zlatih slovenskih reprezentantov se kakopak naposled nismo mogli in nismo niti hoteli izogniti vprašanjem o njegovi izkušnji igranja, pa tudi prijateljevanja z Luko Dončićem. "Vse, kar zadeva njega, lahko opišem kot pozitivno izkušnjo. Luka je zelo preprost človek. Poznam ga že vrsto let, spoznala sva se še preden je šel v Madrid, ko je še igral za Olimpijo, poznata se najina očeta. Saj veste, to je majhen svet. V zvezi z Luko bi izpostavil eno stvar, to je, da ga vse, kar doživlja, kar se dogaja okoli njega, nikoli ni poneslo. Osnovne stvari, ki ga takega delajo že od malih nog, so za vedno ostale iste in to mi je pri njemu najbolj všeč," je pojasnil naš sogovornik in na koncu izpostavil še eno misel: "Dodal bi še, da se mogoče pri nas res ne zavedamo, kaj Luka je, kako je vpliven, kaj Slovenci z njim imamo, kaj on pomeni v svetu. Njega ne smemo jemati za samoumevnega. Kar se le da uživajmo v tem, da tak športnik, ki tako izjemno igra na taki ravni, na kateri igra, prihaja iz naše države."
