To je to. Iz Rige odhaja poletje, četrtkov večer je po napovedih le bleda slika sredinega, s petkom in polfinalnimi obračuni letošnjega evropskega prvenstva prihaja Baltik, kakršen bi v tem času moral biti – oblačen, mračen, hladen, deževen. Kot da sonce odhaja skupaj s Slovenijo, se počutimo. In nismo edini. Za marsikoga je bila Slovenija sonce tega prvenstva, ki je na Poljskem vzšlo počasi, nato pa skupaj s Finsko, našo nesojeno nasprotnico v polfinalu, postalo uspešnica v prelestni, nalezljivo čudoviti (brez zamere, Ljubljana) latvijski prestolnici. Če je bila naša reprezentanca sprva zgodba dveh zgodb, se je v nadaljevanju zlila v eno samo – tako, na kakršno smo lahko ponosni od prvega do zadnjega. Razumeli in spoštovali smo začetno dojemanje Slovenije kot zgolj in samo ekipe fenomenalnega, v marsičem edinstvenega Luke Dončića. Razumeli in spoštovali celo do te mere, da smo – priznamo – bili pripravljeni sprejeti vse ostalo. In da na drugi strani nismo razumeli tistih, ki bi rajši imeli vse enako, le da bi se po neki logiki odpovedali lokalni pozornosti, blišču in promociji, ki nam jih prinaša največji športni zvezdnik vseh časov. A tukaj pridemo do miselnega in vsebinskega preobrata. Kdor je namreč imel kakšne zametke teorije, da bi Dončić ali karkoli okoli njega lahko predstavljalo kakršenkoli moteč dejavnik, se je namreč v nadaljevanju prvenstva pošteno osmešil. In lahko danes svoje teorije, svoje poglede na realnost slovenske košarkarske reprezentance argumentira le s kakšnim popolnim nesmislom, paradoksom absurdom. Do česar še pridemo, takoj ko damo tistim, ki si to najbolj zaslužijo, vse tisto, kar jim do neba in nazaj pripada. In zaradi česar so bili sonce, uspešnica, predmet vsesplošnega občudovanja tistih, za katere sprva niso obstajali.
En pisk ali dva od polfinala in – medalje?
Slovenija posebej tukaj v Rigi – a tudi že v drugi polovici skupinskega dela v Katovicah – ni bila Luka Dončić in skupina naključnih državljanov, kot nam jo je s sijajnim srbskim izrazom opisal srbski novinarski kolega, še preden je naša reprezentanca prišla dlje od njegove in v vseh pogledih bolj navdušila. Slovenija je bila Slovenija. Slovenija je Slovenija. Slovenija je bila in je reprezentanca, v kateri je vsak posameznik dal vse do skrajnih meja svojih realnih, papirnatih, napovedovanih zmožnosti. Hkrati pa je bila ekipa z napisom Slovenija na prsih še mnogo več od seštevka teh posameznikov onkraj svojih zmožnosti. Ta skupina je iz vsakega svojega člana in iz celote iztisnila več, kot je kdorkoli mislil, da je iz nje mogoče iztisniti. Morda celo več, kot je verjela sama, pa čeprav vsi po vrsti prisegajo, da so hoteli medaljo in verjeli vanjo. Brez možnosti so ostali zaradi malenkosti, v katere se na tem mestu ne bomo spuščali – pomembno je, da gre za malenkosti, ki odločajo boje med noro dobrimi ekipami. Takimi, kot je Nemčija. In takimi, kot je – kljub igralcem s povsem drugačnim, mnogo nižjim svetovnim in evropskim košarkarskim pedigrejem – Slovenija. To se zdaj strinjamo vsi. Vsi se strinjamo, da je Italija padla s presežkom, ki je šel čez pričakovanja optimistov, kaj šele nergaških pesimistov. In vsi se strinjamo, da je bila predstava proti še mnogo boljšim Nemcem še večji presežek. Do te mere, da so na mestu vprašanja, ali bi bil za medaljo dovolj že en drugačen sodniški pisk ali dva. Priznajmo si, niti v najbolj divjih sanjah si nismo predstavljali scenarija, v katerem bi se pogovarjali o čem takem. Še verniki ne, kaj šele neverniki.
Kaj bi nam torej dala drugače vodena?
Zanimivo je bilo biti tukaj, četudi na koncu zelo boleče – priznamo, z vidika tako zelo izkušenega poročevalca še bolj boleče, kot je v podobnih položajih po navadi. Zanimivo je bilo videti vse, čisto vse priznati, da v Sloveniji niso videli le vesoljca, temveč ekipo, ki je letela čez meje svojih zmožnosti in bi lahko z nekaj sreče šla tudi čisto do konca ter poskrbela – če gledamo igralski kader po klubih, pomenu, dosegu – za eno največjih presenečenj vseh časov. Bilo je prekleto blizu, in to v konkurenci, ki velja za najmočnejšo v zgodovini. Če ne kar daleč najmočnejšo. In posledično se tudi doma kar naenkrat vsi strinjamo. Da bi morali igrati najmanj polfinale, da so fantje res dali vse in še več, da nam ta reprezentanca v tem pogledu ne bi mogla dati več. Hkrati pa je še vedno prisotno vprašanje, ali je taista reprezentanca dobro vodena. Ne bomo rekli, da ne razumemo logike vprašanja. Marsikdo sanja o drugačnem selektorju, morda spet o kakšnem uglednem tujcu. Pomisleki so razumljivi, razmišljanje prav tako. Vendar ustavite se za hip in se vprašajte, kako si sploh lahko želite več od tega, za kar skupaj ugotavljamo, da več sploh ne bi moglo biti. Morda imate različne teorije okrog tega, kako je vodena ta izbrana vrsta, kakšno vlogo ima ob selektorju Luka, kako vse skupaj deluje in celo – morda – kdo v katerem trenutku odloča o čem. Hej, morda je Luka celo eden od pomočnikov selektorja ali kaj več, ali karkoli pač. Ali pa je zgolj njegovo zaupanje v ta koncept in to garnituro tako brezmejno, da mu in nam da čisto vse, celo čez mejo pripadnosti in predanosti. A če sprejmemo čisto vse možnosti in je pod črto te sijajne izkušnje tega EuroBasketa to vodenje (kakršnokoli pač) pripeljalo do – še enkrat – reprezentance, ki nam po sprejetem konsenzu v teh razmerah in tej podobi ne bi mogla dati več; kaj bi nam torej dala drugače vodena izbrana vrsta, če nam več od tega ne more dati? Pomislite. Se strinjamo, vprašanje je retorično. Oziroma bi moralo biti. Kajti boljše je vprašanje, ali se vsi strinjamo, da je tudi logično, filozofsko in matematično absurdno.
