Da bo četrtek zadnji slovenski dan Katovic, je bilo jasno. In da bo petek dan slovenske poti od tukaj v Rigo, prav tako. Napredovanje iz skupine D si je Slovenija zagotovila že z zmago proti Islandiji in ob pogledu na masaker v ostalih skupinah je še enkrat treba priznati, da smo z žrebom in razporedom vsi skupaj imeli kar nekaj sreče. Pravega pritiska v smislu napredovanja vendarle nikoli ni bilo, Belgija in Islandija sta zahteval bolj kot manj "le" igro na ravni logično zahtevanega in zmagi nad njima sta zagotavljali osmino finala. Da se do včeraj ni zgodilo čisto nič več od tega, je nedvomno pretirana trditev. Resda se je začelo z dvema porazoma, vendar tekma proti Poljski je bila zelo posebna, medtem ko je bilo presenečenje proti Franciji bližje, kot (si) je marsikdo pripravljen priznati. Hkrati pa ne gre bežati od dejstva, da pravega razloga za evforijo ni bilo, kar se je poznalo na celi črti. Kot ni šlo bežati od dejstva, da je srečanje z Izraelom s seboj prinašalo precejšnjo pomembnost v več pogledih. Ne samo za tretje mesto v skupini - in karkoli to prinaša tako v osmini finala kot potencialno naprej -, morda še bolj je šlo za ta splošni vtis v očeh javnosti. Kajti če je blizu slovenskega tabora vzdušje bilo ves čas odlično in celo iz dneva v dan boljše, si je Slovenija v pomenu deželice na sončni strani Alp dovolila zadnji krog skupinskega dela tekmovanja dočakati brez prave košarkarske mrzlice. Iz več razlogov, to je jasno. Tudi iz neke nerazumljive trme in precej nerazumnega kljubovanja, jasno je tudi to. A ker včasih je, kar pač je, je veljalo iskanje boljše klime iskati ravno z zmago za slovo od Katovic. Z zmago nad v vseh pogledih resno ekipo reprezentance, ki je v zgodovini EuroBasketa različne garniture slovenske izbrane vrste sploh še niso nikoli premagale. Nikjer in nikdar, in to iz treh zelo dobro znanih, v spomin mnogih od nas zažrtih poskusov.
V športnem duhu - kot je tudi prav
Mimogrede, slovo od Katovic je bilo v pričakovanju tekme prav neverjetno poletno vroče, medtem ko je bil sam obračun kakopak vroč tudi v pogledu, ki ni samo rezultatski in ni postavljal zgolj vprašanja Izrael prvi ali četrti (da, tako veliko razliku sta zmaga ali poraz predstavljala njemu) ter Slovenija četrta ali tretja. Nastopi izraelskih športnikov so seveda postali pravi manifest različnih političnih sporočil in mirovnih pobud, pri čemer se je vsekakor treba strinjati, da je večina plemenitih in glede na stanje v okupirani Gazi nujno potrebnih. Kar zadeva izraelske športnike pa jim je bržčas treba dati možnost, da se od grozot tako ali drugače ogradijo - in v športnem duhu je bila taka tudi vnaprej sprejeta odločitev, ki jo je na predvečer dvoboja v imenu ekipe sporočil Gregor Hrovat. Legitimna odločitev, predvsem pa točka, na kateri je bilo stvar treba pustiti in se osredotočiti na košarko. Če je kdo v čemerkoli od tega našel dodaten motiv in navdih za zmago proti Izraelu, se je taka možnost zdela dobrodošla, predvsem pa je bilo željo treba najti v potrebi po uspehu za voljo izhodišča pred potjo v Rigo in prej omenjene splošne klime v naši državi. Ko pa smo pri potrebi, je prav mogoče - takoj je vsaj delovalo v tistem trenutku -, da je ena od potreb botrovala precej nenavaden, v nekem trenutku tudi nadvse zaskrbljujoč uvod v tekmo. Veliki zvezdnik Dončić je namreč ob zatemnitvi dvorane za spektakularno predstavitev igralcev in izvajanje himne - izginil. Zaman so klicali njegovo ime, himni so odigrali brez našega kapetana in seveda smo pomislili na najhujše. In si oddahnili - tako kot, si predstavljamo, kako minuto prej on - ko je tik pred tekmo v polnem šprintu pritekel iz garderobe na parket in se na hitro še malo ogrel.
Vedno znova on - in vedno znova vsi
Očitno dovolj dobro ogre in brez težav olajšan je odlično potegnil svojo reprezentanco. Bila je to najboljša napadalna Slovenija v dosedanjem delu prvenstva in kar 26 doseženih točk v prvi četrtini je ob desetih Lukovih poskrbelo za prednost po tem delu igre in za zelo obetavno ter zelo pomemben - kot bi temu rekel svet v košarkarskem esperantu - momentum. Na drugi strani je fantastično igral Deni Avdija, izraelski NBA zvezdnik, ki je sam drzžl svojo reprezentanco v igri proti zares razpoloženim Slovencem in je imel že na vstopu v drugo četrtino izjemnih 14 točk. Je pa interni dvoboj zvezd, ki navijata za Zvezdo (ob sta to podedovala po očetu) očitno dodatno podžgal slovensko zvezdo, saj je Luka premaknil še prestavo višje od svojega že tako zgodovinskega udejstvovanja na tem prvenstvu. Fantastične interni dvoboj je bil ob polčasu pri rezultatu 24:19 za vesoljskega Luko, a še precej bolj pomembno je bilo nekaj drugega - namreč da je v nezmanjšanjem ritmu napadala Slovenija, ob tem tudi garala v obrambi in marsikoga zelo prijetno presenetila tako s podobo kot z vodstvom 56:43 na odmoru. Na eni strani bi najrajši zamrznili čas pri taki Sloveniji in izidu, po drugi strani pa ni bilo razloga, da ne bi verjeli v najmanj podobno nadaljevanje. Ne bi bili sicer pošteni, če se pri tem ne bi na hitrico vrnili na tisti posamični dvoboj in poudarili, da je Avdija v drugi del vstopil s 5 zaporednimi točkami in izenačenjem. A spet je bolj pomembno, da je po svoji poti nadaljevala Slovenija. Še več, po treh četrtinah je bila ob izjemni ekipni predstavi še naprej v ritmu 100 točk in v prednosti za 14, edino skrb pa so predstavljale 4 osebne napake ob vesoljskih 29 točkah fenomenalnega Luke. Brez njega na parketu je Izrael izkoristil priložnost - Sloveniji se je prvič na tekmi ustavilo in razlika je hitro padala. Bila je 5, ko se je vrnil Luka, nekaj sekund pozneje s košem in podajo Nezemljana spet 10. Tako to gre, ko imaš najboljšega - tudi če pride malce pozneje. Izralece je figurativno ubil, imel je odgovor na vse na poti do 37 točk in statusa najboljšega strelca reprezentance vseh časov. Toda imel je tudi vso podporo ekipe, ki je šla skupaj do konca nad 100 točk in do nečesa, kar bi lahko predstavljalo veliko prelomnico.
