Dončić takole na novo definiral Slovenijo - kar je naredil, spravlja v zadrego

Morda bo Slovenija v četrtek zvečer izgubila svojo prvo tekmo na tem turnirju, morda bo poljska reprezentanca v domači dvorani preprosto boljša, tako kot je bila pred tremi leti v Berlinu proti Sloveniji, ki smo jo tedaj imeli za najmočnejšo vseh časov. Tokratna to ni, morda je celo popolno nasprotje, in če se bo zalomilo bodisi na odprtju bodisi na prvenstvu kot celoti, bo razlog to slednje.

Reprezentanca je v tranziciji, mladi kljub globokemu bazenu nadarjenosti in kolajn v mlajših starostnih kategorijah prihajajo počasi, smola z menedžerskimi igricami in klubskimi mahinacijami je prav tako naredila svoje, staroselci v izbrani vrsti v veliki sliki niso več tako zanesljivi. Pred prvim izstreljenim nabojem smo sicer prepričani, da je taista ekipa s trmo, kljubovanjem in mega zvezdnikom v svojem središču sposobna marsičesa - a če ne bo šlo, bomo vedeli, zakaj ni.

Hkrati pa vemo in vidimo, koliko je takih, ki skozi celotno pripravljalno obdobje in v luči EuroBasketa kar vnaprej zelo jasno namigujejo (ali še kaj več od tega), da možnosti za uspeh na eni strani ni in da je na drugi strani jasno, zakaj je Slovenija obsojena na polom. To namigovanje je vneslo ogromno dodatnega nemira, obenj so se spotaknili praktično vsi v izbrani vrsti in okoli nje, skuša pa - namreč to namigovanje - poudarjati sistemski problem v slovenski košarki, osredotočeni na dragulja vseh draguljev.

Da bi v tem sistemu lahko bilo kaj bolje, kakšna odločitev sprejeta pravilneje in kakšna poteza povlečena prej ter odločneje, je jasno. Da nihče ni popoln in brez napake, je jasno prav tako. A pogovorimo se o včerajšnjem dnevu, ki se je za po zelo lenem dopoldanskem uvodu začel tako, da smo se na več kot polne obrate spravili, ko smo se praktično zaleteli v Roba Pelinko - zaupnika Kobeja Bryanta in svetovno slavnega predsednika košarkarskih operacij pri svetovno še bolj slavnih Los Angeles Lakersih.

Morda si mislite, da bi se nam lahko izognil. V Los Angelesu bi se nam v širokem loku, gotovo bi mu uspelo še kje. A edini res vrhunski hotel je tukaj zaseden z reprezentancami in generalni menedžer Jezernikov biva v hotelu, v kakršnem je bil nazadnje najbrž kot otrok. Hodi mimo McDonaldsa po edini večji ulici v mestu, ki ga ne bi videl nikoli v življenju. In vse to s svojo šefinjo Jeanie Buss, dedinjo imperija in gospo, ki je sklenila najvišji posel v zgodovini športa.

In to po tem, ko so bili v zraku 14 ur in čez pol svet, čaka pa jih enaka pot nazaj. In vse to ne zato, ker bi jim res veliko prineslo, zaradi česar ameriški veljaki tega kalibra pogosto počnejo še tako zahtevne manevre. Na globalni ravni niso dobili veliko, v precej večji meri je šlo za poklon majhnim stvarem, pozornost velikim malenkostim in globok priklon ne samo Luki, temveč njegovi državi, koreninam, prijateljem, navsezadnje tudi nam, novinarjem iz njegove domovine.

Pelinka takega medijskega nastopa (celotnega najdete na tej povezavi) ni imel že celo večnost, tako odkrito ni ne o Luki ne o novi sezoni Lakersov, kaj šele o Sloveniji, nikoli govoril Američanom. Tudi ne tako nasmejano, tako dostopno, tako spoštljivo do vsakega vprašanja - ter ves čas z dajanjem jasno vedeti, da tukaj ne želi biti šef in da se je pripravljen prepustiti vodenju - odličnemu, če smemo dodati - tistega, ki je za te stvari pač zadolžen tukaj in zdaj. Izjemno.

In vse to po tem, ko je mlade slovenske košarkarje - tiste, ki smo jih prej omenjali v drugačnem, tudi precej grobem kontekstu - pozdravljal kot prijatelje na igrišču za basket, na veliko kramljal z Lukovim očetom Sašo, se smejal s svetovalcem naše reprezentance - se spomnite? -, legendarnim Donniejem Nelsonom, povezoval pogovor velike šefinje Buss in predsednika KZS Erjavca.

Prizori, ki bi jih Peter Vilfan kar težko gledal. Smo to rekli na glas? Pa naj bo. In ker gre bik, kamor gre štrik, si drznemo dodati, da najlažje ni gledal niti kdo od novinarskih kolegov na naši levi ali desni. Raznih teoretikov, ki so morda do zadnjega upali, da je vest o Pelinki in Bussovi, ki smo jo objavili kakšnega pol dneva, preden je njih udarila po glavi, tako neresnična, kot so si iz več razlogov želeli. A bodi dovolj.

Luka Dončić je že vsaj desetkrat v svoji karieri na novo definiral Slovenijo v pomenu njenega najširšega športnega dometa, njene globalne identitete, njenega nikoli prej - niti približno predstavljivega - športnega pečata. Bilo je v Madridu, v Dallasu, v Los Angelesu, v norišnici Filipinov, kjer so ljudje pluli več dni, da bi ga zgolj imeli možnost videti. Pa v brezmejnosti japonske obsedenosti, v soseščini, kjer Sloveniji nikoli prej niso priznali, da ima nekaj več. In še marsikje.

Včeraj mu je uspelo ponovno. Spet. Eurobasket se še ni začel, on pa je še enkrat no novo definiral Slovenijo. Tudi v pomenu slovenske košarke, pa če vam je to všeč ali ne. Še preden je pred polno dvorano globalne pozornosti zablestel še na tiskovni konferenci (vse njegove besed in sijajni poudarki na tej povezavi), je vse okoli njega kazalo, kaj pomeni, kaj predstavlja. In kako pri zdravi pameti ni mogoče razmišljati drugače, kot da je edini sprejemljiv sistem ta, ki neguje vse, kar potrebuje on.

In kar ga biti v Sloveniji in igrat za Slovenijo vedno znova vrača s takim veseljem in takim vesoljnim sporočanjem tega dejstva.
In ga namerava vračati še vrsto let - najmanj do že zagotovljenega domačega prvenstva, ko bi kaj lahko prišla spet nova definicija. Pa še kakšna vmes. In ni vrag, da bo kje vmes prišel tudi kakšen rezultatski uspeh, za katerega so nekateri tako zelo prepričani, da bi ga zagotavljal kakšen drugačen pristop.

Nekateri. Tisti, ki srede niso mogli preživeti drugače kot v zadregi. A ne dovolj, da ne bi skakali na vlak, tako kot to počnejo vedno, ko jim je to v interesu. In kot bodo že v četrtek zvečer, če bosta Luka in Slovenija po sredi nepredstavljivega blišča in brezmejne časti pravo pot uspela najti tudi na igrišču.