Luka je tudi izjemen posel, izjemen biznis, in to velja za vse vidike njegovega obstoja. Tudi za tisto, kar je videti najbolj nedolžno, najbolj pristno, najbolj prvinsko in sveto. Ker je Dončićev podpis že sam po sebi vreden zelo veliko in dodatno (včasih tudi v neslutene višave) pridobiva na vrednosti, če se znajde na kakšnem prav posebnem artiklu, stvar postane mamljiva tudi za recimo jim tako – nepridiprave.
Ti v ZDA težje delujejo oziroma je tam nadzor nad podobnimi mahinacijami precej ostrejši, zato poskušajo drugo po svetu. In njihov cilj je pridobiti podpise tako velikanskih zvezdnikov na dragocene artikle – ponavadi na posebne zbirateljske kartice, ki so na drugi strani velike luže lahko vredne tudi pravo bogastvo. In tukaj se ti ljudje poslužujejo trikov, vrednih vsega zgražanja.
Ko se pomešajo med navijače, ki na podpis čakajo iz golega navdušenja in ljubezni, ne zaradi razpečevanja, jih hitro prepoznate po kupih skrbno spravljenih kartic. Ker z njimi pri Luki ne bi imeli nobenih možnosti, pa nato z obljubami o kaki fotografiji z Luko ali celo za kak bankovec novačijo otroke in kartice razdelijo mednje. S ciljem, da bi jih Luka ločeno podpisal, oni pa bi jih od svojih žrtev nato pobrali in mastno zaslužili na spletu.
Oprezajo tudi okrog slovenskega hotela, skupino posebej neprijetnih pa je bilo mogoče videti tudi na tekmi z Veliko Britanijo. A Luka je mojster svojega posla – oziroma tudi tega dela svojega posla. Vedno mora biti in tudi je izjemno pozoren na trike, praktično nemogoče mu je podtakniti kaj čudnega, s pomočjo svojih ljudi pa hitro opazi tudi tako dogajanje. Naključje ali ne, del tribune, na katerem je potekalo, je tokrat povsem izpustil, čeprav se pogosto najprej odpravi ravno nanj.
