Če vprašate nas, si nismo mislili, nismo verjeli in kakršnekoli delitve tudi še vedno ne priznavamo. Niti z najhujšo obliko grožnje nas še vedno ne morete prisiliti, da bi se šli igrico, v katero nas in vas poriva vse večji del slovenske košarkarske javnosti. Morda smo naivni - še več, verjetno smo -, toda tudi po zadnjih dogodkih ob nadaljevanju priprav naše izbrane vrste na EuroBasket brez Zorana Dragića si ne bomo, jim ne bomo in vam ne bomo dovolili.
Ko je selektor Aleksander Sekulić v ponedeljek sporočil svojo odločitev o tem, da legendarni Zoki nima več možnosti za uvrstitev med 12 potnikov na Poljsko in - upajmo - naprej v Latvijo, je bilo v veliki meri jasno, v kaj se bomo v sredo zbudili. No, morda nas je nekoliko presenetila Zoranova žena, ki je zgodbi dodala vedno nepotreben in pretirano čustven vidik, v katerem moramo nato moški prav svoje boljše polovice braniti tudi, kadar je v njem veliko narobe, vse ostalo je prišlo povsem pričakovano in nepresenetljivo. Sploh odziv zlatega kapetana Gorana Dragića, še bolj legendarnega Gogija. Le kako bi lahko bil drugačen? Kdor ima brata, dobro ve, da bi mu posebej z dodatkom nekaj tako in drugače vroče krvi v bran stopil kjerkoli, kadarkoli in za karkoli. In kdor v zadnjih mesecih spremlja Gorana, dobro ve, da bi kjerkoli, kadarkoli in za karkoli kritiziral selektorja Sekulića, zraven pa njegove nadrejene. Jasno je torek, kaj smo dobili, ko sta se na isti točki združila Gogijevi želji po a-priori napadanju in a-priori branjenju.
Med drugim smo dobili tudi precejšen absurd, popoln nonsens, popolno izključevanje in praktično popolno negiranje samega sebe. "Realno Slovenija velikih možnosti nima, zato bi že letos mlade potisnil naprej," je to poletje naslovil MMC nacionalne televizije, podobno so in smo naslavljali tudi drugi, šlo pa je za citat, izpeljan iz Goranovih neposrednih, celo bombastičnih izjav na njegovem tradicionalnem, vedno vse hvale in vsega občudovanja vrednem košarkarskem kampu. "Mi imamo nekaj mladih igralcev, ampak je treba te igralce potisniti naprej. Če mene vprašate, bi dal jaz vse letos notri. Če gledamo realno, veliko možnosti reprezentanca letos nima. Čim prej je treba dati priložnost mladim," je takrat - torej pred kratkim - razlagal zbranim novinarjem, odpisal svojo Slovenijo v luči boja za visoka mesta na tem prvenstvu in si že s tem verjetno dovolil nekaj, za kar bi kogarkoli drugega od nas ali vas že zaradi zakonitosti športa in higiene odnosa do reprezentance razpeli na križ.
Ampak, dobro, Gogi je zlati kapetan, res legenda, lahko si dovoli več - in to so skozi mesece ves čas poudarjali vsi, ki jih je nabijal s svojimi kritikami. Plemenito, pa če je imel prav ali ne. A ne samo da je tokrat vnaprej odpisal svojo reprezentanco, klical je po pomladitvi in iz nje podil starejše kadre. Tudi ali predvsem svojega brata, bi mirno lahko sklepali. Ker verjetno ni mislil, naj za reprezentanco ne igra Luka Dončić. Verjetno ni mislil, naj na navdušujočo pripravljenost globalne mega zvezde ponovno zastopati in predstavljati Slovenijo odgovorimo 'mah, ne, ni treba, itak nimamo možnosti'.
Ali pač? Morda pa je mislil ravno to. Provokacija? Vsekakor. Marsikaj v tem zapisu je provokativne narave, z naslovom vred ali na čelu - to je jasno. A mislili bi si pač, da bi najglasnejši in najodločnejši zagovornik pomladitve moral biti najbolj navdušen nad pogumno potezo selektorja in nad njegovo neuvrstitvijo Zorana med potnike na EuroBasket. Kar je, mimogrede, kot konec njegove reprezentančne kariere bilo mogoče razumeti samo, če si tako želel in če si hotel povedati kaj več, a tega nisi povsem zares storil.
Provokacijo na stran - je šlo zgolj za odločitev z naslova pomladitve? Roko na srce, verjetno ne. Mislimo si sicer, da Zoran res ni bil v formi, a da bi nekako preživel rez, če bi bile stvari drugačne. Oziroma se ni bi znašel v nemilosti, v kateri je želel oditi sam - če verjamemo njegovi razlagi. Da se piše enako kot najostrejši kritik vseh struktur, potez in vidikov reprezentance in zveze, je verjetno nekoliko pomagalo. Da je brat šampiona, ki je odprl bitke na vseh frontah na čelu s popolno izključitvijo krovne organizacije in njenih ljudi - celo očeta Luke Dončića - s svoje spektakularne poslovilne tekme, verjetno tudi.
Če bi legendarni Zoki prinašal drugačno klimo, ne more biti dvoma, da bi tako nad pomladitvijo kot nad njegovimi realnimi zmožnostmi v vsakem primeru prevladali njegov status, njegove zasluge, njegov duh. Zanj bi dal roko v ogenj selektor. Zanj bi dal roko v ogenj športni direktor. Zanj bi dal roko v ogenj predsednik. In ne bi bil prvi, za katerega bi dal roko v ogenj ... Luka. Hudiča, nikar ne pozabite njega, ko se pogovarjate o teh stvareh. Saj pa nihče - celo Goran in Zoran ne - ne bi želel, da se kakorkoli in kadarkoli odpovemo privilegiju prisluhniti njemu. Ali pač?
Kaj so lahko v tej zgodbi glavni očitki na račun zveze, je bilo precej dobro povedano (in ni pomembno, ali se strinjamo) v sredinem komentarju v osrednji športni oddaji na TV Slovenija. Ne bi ponavljali, si boste že našli. Kar pri naslavljanju te problematike z vidika izjemnih zaslug dinastije Dragić hitro lahko izostane, pa je več kot očitna huda težava Gorana, Zorana in z njima še koga s popolnim prenosom fokusa slovenske košarke in njene zgodovinske globalne pozornosti na fenomen svetovne lukamanije.
Prav mogoče je, da so pri obvladovanju tega pojave napake delali vsi. Gotovo smo jih tudi mi. Vendar pa nobena od teh napak nikoli ni naredila take škode slovenski košarki in ne dela take škode njeni aktualni članski reprezentanci (o nizanju uspehov mlajših se nam ni treba pogovarjati, ali pač?), kot jo delajo te zelo hude težave, morda celo stiske pri spoprijemanju z vsem, kar pomeni, prinese, omogoča Luka. In kar si vsekakor lahko tudi dovoli - ironično ne kaj dosti več ali manj kot bi si in so si nekateri, ki so slovenski (ne pa toliko evropski in svetovni) košarki vladali kdaj prej.
Zakaj so te težave tako hude, tako globoke in kličejo k tako razdvajajočemu in razdirajočemu delovanju, ne vemo. Zakaj vsega skupaj niso na vseh ravneh pravočasno naslovili in so čakali, da bo nekako izzvenelo samo, prav tako ne. Si pa mislimo, da če ni bil pravi čas doslej, bržčas tudi v tem trenutku ni. In je treba še enkrat - zadnjič? - vse požreti ter reprezentanci dati vse tiste možnosti, da nas vendarle vse skupaj razveseli. Tiste možnosti, ki jih je nekdo vzel vnaprej, a jih gotovo vendarle ima že zaradi vsemogočnosti športa in - Luke.
Da, vsemogočnosti smo vam rekli. In pika. Tako kot so v Argentini govorili - danes v najgloblje luknje skritim - tistim, ki so leta in leta na silo iskali razloge, da bi zaradi nekaj reprezentančnih slabših rezultatov in njegovega statusa v izbrani vrsti pod vprašaj na vsak način postavljali lik, delo, pomen, kulturno dediščino in spomeniško vrednost - oprostite za menjavo športa in primerjavo z največjim vseh časov - Lionela Messija. Ah. Kakorkoli, naj torej ostane pri tem, če je to najbolje za našo (vsaj glede tega se menda strinjamo vsi) ekipo. Nato pa bo po vseh teh mesecih požiranja verjetno treba kaj tudi izpljuniti ...
