Reprezentančni zbor se bliža, s kakšnimi občutki ga pričakujete?
Tako kot vsako leto komaj čakamo, da se zberemo. Pred nami je zelo pomembno tekmovanje in njegovi pomembnosti primerno bomo tudi pristopili k pripravam.
V minuli sezoni ste lahko zaradi pomanjkanja klubskih izzivov precej od bližje spremljali dogajanje na slovenski klubski sceni, redno smo vas videvali ob parketu. Kaj ste videli?
Bistveno je bilo, da sem si lahko nekatere igralce, ki jih ne poznam dovolj dobro, ogledal od blizu, v živo. Ne le na igrišču, pač pa tudi ob igrišču, saj me je zanimalo tudi, kako se odzivajo na določene situacije, kar bo v reprezentanci, kjer ni veliko časa za popravke, zelo pomembno. Moj pogled je, da potrebujemo močno ligo, saj se lahko tako igralci bolje in hitreje razvijajo. Zato na klube apeliram, da se poskušajo uvrščati v evropska tekmovanja, predvsem v evropski pokal in Fibino ligo prvakov, saj je evroliga za slovenske klube nedosegljiva. Močnejše kot je tekmovanje, v katerem nastopajo reprezentanti, bolje je to za reprezentanco.
Od naslednje sezone bomo spet imeli tri klube v ligi ABA. Je to po vaše dobro za razvoj slovenske košarke ali ste bolj naklonjeni kritikom tega tekmovanja, ki jih ne primanjkuje?
Liga ABA je dobrodošlo tekmovanje, predvsem zaradi tega, ker igraš proti močnejšim nasprotnikom. Obstajajo prednosti in slabosti, a gotovo ga je treba maksimalno izkoristiti. Če klubi najdejo korist v tekmovanju v regionalni ligi, se je za to vredno boriti.
Kako ste videli letošnji vzpon Ilirije, ki je temeljil predvsem na slovenskih košarkarjih?
Ilirija ima za seboj zelo zanimivo sezono, pa čeprav pred začetkom nanjo nihče ni računal preveč resno. Rasli so skozi sezono, postavili zelo dober koncept igre, za kar je zaslužen tudi zelo dober strokovni štab na čelu s Stipetom Modrićem. Nedvomno gre za osvežitev za slovensko košarko, bil sem na več tekmah in lepo jih je bilo gledati. Želel bi si, da bi bilo v Sloveniji več klubov s takšnimi ambicijami.
Takšnih kot je Beringer, na žalost nimamo
Kaj pa zgodba Cedevite Olimpije, ki je po dveh slabših sezonah letos res naredila korak naprej, a se zdi nekako ujeta med najboljšimi klubi v regiji in ostalimi klubi v Sloveniji?
To je zelo zanimiva situacija. V ligi ABA imata pač Partizan in Crvena zvezda praktično neomejen proračun, saj želita biti konkurenčna tudi v evroligi, in temu pač ne morejo slediti. Kljub temu pa so letos pokazali izjemne predstave, imajo vrhunskega trenerja in so tudi v Evropi igrali dobro, moderno košarko. Imeli so nekaj težav s poškodbami, tudi z odsotnostjo trenerja, kar je gotovo vplivalo, da niso naredili tiste pike na i v obeh mednarodnih tekmovanjih. Kar pa je bolj pomembno od te sezone, je to, da bodo nadaljevali v tej smeri. Tisto, kar velike ekipe dela velike, je kontinuiteta rezultatov.
Iz Ljubljane je v ligo NBA odšel Joan Beringer, zdaj bo podobno poskušal storiti tudi njegov rojak Cameron Houindo, ni pa bilo večje priložnosti za mlade Slovence. Zakaj pri najboljšem klubu ni večjega poudarka na razvoju mladih Slovencev?
Glede tega se preveč omejujemo le na Cedevito Olimpijo, saj je paradni konj slovenske košarke. Igra v najvišjem rangu od vseh slovenskih klubov in s tem za slovensko košarko izpolnjuje nek osnovni pogoj, da lahko mladi igralci, ki napredujejo, odidejo znotraj države na višjo raven igre. Res je, da mladi Slovenci ne dobivajo toliko priložnosti, a to težko komentiram, saj ne poznam situacije znotraj ekipe. Cedevita Olimpija je rezultatsko osredotočen klub in zato igrajo igralci, ki jim trener zaupa. Seveda bi si jaz kot selektor želel, da bi na primer Žiga Daneu igral več, a to je moje subjektivno mnenje. Nekateri Slovenci so igrali, Rok Radović je dobival priložnosti, Aleksej Nikolić je morda odigral najboljšo sezono v karieri, Jaka Blažič pa je kljub težavam s poškodbami igral 'kapetansko'. Želim si, da bi najboljši Slovenci igrali za Cedevito Olimpijo in stvari se tudi res odvijajo v to smer. Zdaj je, denimo, zanje podpisal tudi Miha Cerkvenik. Beringer pa je pač poseben talent, kakršnih v Sloveniji – s to višino in takšnimi sposobnostmi – nimamo.
Z vsem spoštovanjem do njih, a nihče nima garancije
Še ena pereča tema slovenske pa tudi svetovne košarke je nova realnost lige NCAA. Kako gledate na beg talentov čez lužo?
Zanimiva situacija, pri kateri bo le čas povedal, če je dobra za mlade košarkarje ali ni. Mislim, da smo v Evropi malce zaspali, ni toliko sistematičnega razvoja mladih košarkarjev, v ligi NCAA pa so se na to prilagodili. Tu jim ne moremo ponuditi tega, kar jim ponujajo v ZDA, zato moramo vsi, ki delamo v evropski košarki, delati na tem, da te mlade košarkarje prepričamo, da je zanje tu bolje, ne pa da jim skušamo preprečiti odhod v študentsko ligo. To je težava, na katero opozarjam že nekaj časa. Košarkarji v Evropi pri 18-ih ali 19-ih izgubijo status mladinca, ne dobivajo pa priložnosti za igro med člani. Morda bo dejstvo, da zdaj lahko igrajo v ZDA pred polnimi dvoranami na kar visoki ravni košarke, pripomoglo, da bomo v prihodnosti imeli boljše košarkarje. Pozitivno pa gledam tudi na to, da ta situacija predstavlja določeno budnico za nas v Evropi, da začnemo razmišljati o tem, kaj izboljšati, da mlade košarkarje prepričamo, da ostanejo tukaj.
Ali to dejstvo – torej beg mladih v ligo NCAA – otežuje neizbežno menjavo generacij, ki prihaja v slovenski reprezentanci? Zdi se, da bomo imeli veliko število košarkarjev, ki v kvalifikacijah ne bodo morali pomagati izbrani vrsti.
Kakršenkoli dogovor glede tega, torej da bi med sezono košarkarji hodili iz ZDA, je težko dosegljiv. To je zelo nazorno pojasnil Ettore Messina, ki je dejal, da bomo s tem sistemom kvalifikacij dosegli, da bomo imeli v kvalifikacijah povsem drugo ekipo kot na velikih tekmovanjih. Sistem je takšen, tega ne moremo spremeniti. Res pa je, da smo si zadali cilj, da bi gradili na teh fantih, ki smo jih videli že februarja v kvalifikacijah, zdaj pa bo glede tega zelo težko biti sistematičen, saj ti mladi fantje odhajajo v ZDA. Gre za veliko oteževalno okoliščino, ki pa je le ena od mnogih.
Po kar dolgih špekulacijah je zdaj jasno, da bo tudi letos naturalizirani košarkar Josh Nebo. Vas kaj skrbi njegova pripravljenost po tako težki sezoni, polni poškodb?
Skrbi je gotovo ogromno, a dobil sem zagotovila, da je pripravljen za igro. Ne skrbi pa me njegova pripravljenost, saj bomo imeli veliko časa, da se skupaj pripravimo. Nebo bo od začetka z nami in bo delal na tem, da bo na prvenstvu optimalno pripravljen.
Na seznamu ni Jake Blažiča, ki je bil glede reprezentančne prihodnosti dolgo časa neodločen. Kako so potekali pogovori z njim?
Z njegove strani je bila sprejeta ta odločitev, kar moramo spoštovati. Jaka je bil dolgo pomemben del reprezentance, odigral je veliko vlogo, ko smo bili evropski prvaki, izpustil ni nobenega prvenstva, bil je član reprezentance, ki je briljirala na olimpijskih igrah. Njegova prisotnost ni bila nikoli sporna, zdaj pa je pač prišel do situacije, ko je moral zaradi nekaterih objektivnih razlogov izbrani vrsti reči ne.
Ni pa edini, ki se poslavlja, po prvenstvu sta to napovedala tudi Edo Murić in Zoran Dragić. Ali letošnji EuroBasket smatrate kot nekakšno slovo stare generacije, ali pa, kot je dejal Saša Dončić, uspeh ne sme biti podrejen temu?
Točno tako, kot je rekel, uspeh nikakor ne sme biti podrejen njihovemu slovesu. Z vsem spoštovanjem do vseh košarkarjev, ki so reprezentanci dali ogromno, imamo pred seboj veliko nalogo. Če bo zdravstveno stanje pravo, moramo oditi na prvenstvo z najvišjimi cilji in z najboljšo ekipo, vse ostalo je nepomembno. Nihče nima nobene garancije, da gre na prvenstvo, saj želimo iti v Katovice z ekipo, ki se lahko kosa z najboljšimi in meri na najvišja mesta. Ali bo to prenovljena ali izkušena ekipa, pa bodo pokazale priprave in pripravljalne tekme.
Luka spremeni vse za nas
Če bo ekipa takšna, kot ste dejali, torej najboljša mogoča – s kakšnimi cilji boste reprezentanco popeljali v Katovice?
Ko imamo Luko Dončića v ekipi, imamo vedno visoke cilje. Je košarkar, ki spreminja miselnost vsem v reprezentanci ter tudi v domači in svetovni javnosti. Res je, da okoli njega nimamo takšne ekipe, kot smo jo imeli včasih, ko smo lahko sestavili reprezentanco iz desetih igralcev iz lige NBA ali evrolige. Zdaj lahko preštejemo tri takšne igralce, še vedno pa imamo predvsem z Luko kvaliteto, saj precej izboljša vse okoli sebe. Če bomo ustvarili pravo kemijo in imeli nekaj sreče, se lahko nadejamo najvišjim mestom na prvenstvu.
Letos poleti je veliko govora o Dončićevi fizični pripravljenosti, ki je več kot očitno na visoki ravni. Kako vi gledate na to, po eni strani pretirano pozornost, ki pa jo je Luka z lastnimi objavami morda želel tudi sam sprožiti, poslati sporočilo?
Težko komentiram, kaj je Luka želel in kaj ne, to je vprašanje zanj. Res je, da se o Luki veliko govori, a to je povsem upravičeno, saj je superzvezdnik svetovnega kova. To je postal s svojimi brilijantnimi igrami, ki ga krasijo v ligi NBA, s svojim obnašanjem in tudi z odnosom do reprezentančnega dresa. Zato je seveda precej pompa okoli njega, tudi menjava v Lakerse je dvignila ogromno prahu in je gotovo vplivala nanj. Njegovo pripravljenost bom lahko komentiral šele takrat, ko ga bom videl na treningih in na tekmah, verjamem in vem pa, da je pred letošnjim prvenstvom izjemno motiviran. Gotovo je to tudi eden od razlogov, da toliko trenira in skrbi za svojo pripravljenost, saj se želi na prvenstvu pokazati v najboljši luči doslej.
Omenili ste njegovo menjavo v Lakerse. Ste osebno videli, da je v Luki karkoli spremenila? Mu je ta situacija morda dala dodatno motivacijo, da vsem kritikom dokaže, da se motijo?
Luko so vedno motivirali tovrstni zunanji faktorji, gotovo tudi ta menjava, ki je bila sredi sezone in za igralca takšnega kova zelo neznačilna in presenečenje za vse. Gotovo ga je še dodatno podžgala – tako za evropsko prvenstvo kot pozneje za igre v ligi NBA.
Kdor misli, da je enako, živi v iluziji
Če ostanemo pri Luki: po tem, ko je Slovenija dobila organizacijo skupine naslednjega EuroBasketa, se je kot enega od vidikov izpostavilo, da bi lahko to prvenstvo pomenilo tudi reprezentančno slovo Dončića pred domačimi navijači. Seveda je od Luke odvisno, do kdaj bo igral za reprezentanco, pa vendarle – ali je mogoče občutiti, da priložnosti za igre z Luko Dončićem ni več tako veliko?
Jaz ne razmišljam tako, saj če bi tako razmišljal, ne bi nič spal. Gotovo je privilegij biti selektor slovenske reprezentance in imeti v ekipi takšnega generacijskega talenta. To s seboj prinaša veliko odgovornost, zame pa je predvsem izziv in zadovoljstvo, da sem lahko zraven, da lahko pomagam in da sem del te zgodbe. Novinarji se radi poslavljate od igralcev – ne le od Luke (smeh) – jaz pa bi raje videl, da uživamo v trenutkih, ki jih imamo z njim. V tem trenutku si želimo dati svoj maksimum, ko pa bo prišel čas za slovo, bodo za to vsi pravočasno izvedeli. Ni pa potrebno, da se o tem govori prehitro. Trenutno imamo odlično reprezentanco, ljudje jo radi pridejo gledati na tekme, v njih uživajo in spremljajo, ne le našega virtuoza Luko, pač pa tudi njegove soigralce, ki premorejo precej kvalitete. Raje se posvečam temu trenutku kot pa prihodnosti in vsemu, kar ta prinaša.
Se vam vseeno zdi, da je slovenska košarka postala preveč odvisna od njega, da ljudi zanima večinoma le on, da so razprodane le tiste tekme, ko igra tudi on? Bi to lahko bila težava po njegovem slovesu?
To je vprašanje, na katerega zelo težko odgovorim. Luka je pač fenomen, ne le v Sloveniji, ampak po vsemu svetu. Njegov vpliv je izjemen, saj ste videli, kaj se je dogajalo v Dallasu, ko je bil Luka zamenjan in je prišlo do pravega upora navijačev. Gotovo je slovenska reprezentanca z njim ali brez njega popolnoma drugačna. Če kdo misli drugače, pač živi v iluziji. To ne pomeni, da brez njega ne more biti uspešna, zagotovo pa je precej drugačna. Nimamo nobenega niti približno takšnega košarkarja, kot je Luka. Nima pa smisla živeti v skrbi, kaj bo, ko njega več ne bo zraven. Za zdaj poskušamo le izkoristiti njegove košarkarske sposobnosti in njegov vpliv na reprezentanco, s katerim polni dvorane, ne le v Sloveniji, pač pa tudi širše. Mislim, da je košarka v Sloveniji dovolj priljubljena tudi brez njega, žal pa je specifična realnost tudi to, da gledalci pridejo le z uspehi.
Sam se bom umaknil, če bom to čutil
Predsednik zveze Matej Erjavec vam je nekakšno zaupnico za naprej, za kvalifikacije za svetovno prvenstvo, javno izrazil že pred EuroBasketom. Koliko vam to pomeni in kako gledate na odzive javnosti, ki zvezi posledično očitajo pomanjkanje ambicij?
Podpora košarkarske zveze nikakor ni neomajna, pač pa po vsakem prvenstvu skupaj pogledamo objektivne razloge za doseženi rezultat. Mislim, da ti niso katastrofalni, daleč od tega. Ves čas smo tik pod vrhom, nismo ekipa, ki prvenstva končuje kot 23. ali 18. Tudi pred letom 2017 nikoli nismo prišli do kolajne, čeprav smo imeli zelo kvalitetne igralce. Mislim, da je za tako majhno državo, kot je Slovenija, velik uspeh, da ohranja kontinuiteto tik pod vrhom. Tudi drugim se dogajajo neuspehi, poglejte kje so zadnje svetovno prvenstvo končali Francozi in Grki, pa vemo kakšen potencial imajo. Takšnega padca si mi nismo privoščili. Težko se torej strinjam, da bi v slovenski reprezentanci manjkale ambicije, ker kolajn ne osvajamo serijsko. To ne uspeva skoraj nikomur. Seveda sem vesel podpore zveze, v trenutku, ko pa bom začutil, da podpore ni več ali pa da tej reprezentanci ne morem več pomagati, se bom sam umaknil. Seveda si želimo vedno osvojiti kolajno, a mislim, da tudi recimo sedmo mesto na SP ni neuspeh. Treba je pogledati tudi objektivne razloge za to, kar tisti serijski kritiki neradi delajo.
Javnih kritik vašega dela in igre reprezentance v zadnjem času ni manjkalo. Sploh po tekmah s Portugalsko so bile zelo glasne. Kako se soočate z njimi in kakšna je razlika, če so konstruktivne ali pa zgolj neki pozivi k odstopu brez pravih argumentov?
Vedno se bo našel kdo, ki mu kaj ni všeč. Tudi če bi bili svetovni prvaki, bi kdo kaj kritiziral. Takšen je svet, to je del vrhunskega športa. Včasih pa se je treba vprašati, kakšni so cilji. Naš cilj v kvalifikacijah je bila uvrstitev na evropsko prvenstvo in to nam je uspelo dve tekmi pred koncem. Bili smo ena prvih reprezentanc, ki ji je to uspelo, kar je zame vrhunsko. Če smo mi na teh tekmah igrali dobro ali ne, pa je v večji sliki tako zelo nepomembno, saj na prvenstvu igramo s popolnoma drugačno ekipo. Ne vidim razloga, da bi ena ali dve slabi tekmi pokvarili to dejstvo. Marsikomu igra ni bila všeč, tudi meni ne, nihče pa ni omenil, da smo v Rigi odigrali dve fantastični tekmi. Bistvo je, da smo se uvrstili, vse ostalo pa bo pomembno na prvenstvu.
Ali tako kot Luko tudi vas žene motivacija, da kritike utišate in dokažete, da se motijo?
Mene ne žene takšna motivacija. Vsak ima pravico do svojega mnenja, včasih je to relevantno, včasih ni. Včasih imajo določene kritike v ozadju neke druge motive, ki jih ne poznam. A gotovo ti obstajajo, saj sem neko negativno energijo začutil že pred kvalifikacijami za svetovno prvenstvo. Tu sem z določenim ciljem, premorem določeno kvaliteto in dokler bo obstajala obojestranska želja, da sem selektor, bom tu. Ne bom pa se pretirano oziral na objektivne ali subjektivne kritike ljudi, ki nimajo kakšnega resnega vpliva na razvoj te reprezentance.
