Slovenci so tekmo za bron začeli odlično, kar je bila zelo dobra novica tudi zaradi psihološkega vidika. Saj veste, porazi v polfinalu so vedno zelo boleča zadeva, a naša izbrana vrsta je tistega proti Nemčiji zelo dobro prebavila in se že naslednji dan na igrišče vrnila z dvignjeno glavo in jasnim ciljem. V prvem polčasu je dominirala, ves čas držala prednost, narekovala ritem in obljubljala, da se bo obračun z Novo Zelandijo končal po željah vseh nas.
Tretja četrtina je v tem pogledu tekma še bolje. Prednost je celo narasla na najvišjo na tekmi, Slovenci so zadevali z vseh položajev in v nekem trenutku se je celo zdelo, da lahko s tekmo pobegnejo. A stvari na tako pomembnih obračunih ponavadi ne gredo tako. Ko se je zdelo, da je krivulja najvišja, se je malce ustavilo in tekmec se je začel približevati. Ni pa se uspel povsem približati - v pravem trenutku se je v slovenski tabor vrnila zbranost, vrnila se je tudi lepša prednost - +11 pred zadnjim delom igre je obljubljalo ogromno.
Vendar tu so se stvari šele zapletle. Slovenija se je ustavila, Nova Zelandija je bila ekspresno zraven. Najprej na le štirih točkah zaostanka, nato z nekaj napadi za še manj. Pravcato košarkarsko večnost ni mogla zadeti nobena ekipa, na srečo pa je bila slovenska reprezentanca tista, ki je prva spet ujela ritem. Bližje Nova Zelandija ni prišla, naši fantje, ki nam ne bodo zamerili vseh vznesenih vzdevkov, so bili mirni in jo držali na varnem.
V zadnji dve minuti so vstopili s sedmimi točkami prednosti, v zadnjo minuto po katastrofalnem novozelandskem izvajanju prostih metov z osmimi. In to je bilo to. To je moralo biti to. Na koncu so se sicer močno zatresle roke, prednost desetih točk je neverjetno v 45 sekundah postala prednost le dveh. A bilo je prepozno, Slovenci so zdržali. Za veliki svetovni bron in za marsikatera zaprta usta.
