Že v sredo ob 17.30 jih čaka dvoboj z Litovkami, v četrtek ob 21. uri sledi soočenje z domačo Italijo, po dnevu premora pa bo usoda raket odločena v soboto ob 17.30, ko se bodo pomerile s Srbijo. Gre za zelo kvalitetne tekmice, a tudi Slovenke so več kot dokazale, da sodijo v vrh, po mnenju Fibe celo pred vse nasprotnice v skupinskem delu.
Želja, cilj in prepričanje v slovenskem taboru je, da jih po sobotni tekmi pot ne bo ponesla nazaj v domovino, pač pa da se bodo odpravile še v Pirej, kjer bodo v naslednjem tednu na sporedu izločilni boji. Razlogov za optimizem v uspeh v slovenski ženski košarki najbrž še nikoli ni bilo toliko in še nikoli niso bili tako podkrepljeni.
Res je okoli ekipe prisoten močan občutek, da je tokrat le napočil čas, da vse pridobljene izkušnje prejšnjih let Slovenke izkoristijo in (vsaj) presežejo najboljši rezultat v zgodovini reprezentance. Čeprav grški strateg na slovenski klopi o konkretnih ciljih ne želi govoriti, pa so že njegove varovanke jasno izrazile, da je vsaj odhod v atensko pristanišče na njihovem seznamu želja.
Kaj pa sanje? No, sanje gotovo segajo še precej višje, Dikaulakos ni kar tako pred dnevi v zanimivem pogovoru izpostavil, da njegova ekipa navdih črpa tudi iz zgodovinskega zlatega EuroBasketa njihovih moških kolegov leta 2017. Seveda ne bi bilo pošteno od deklet zahtevati kaj takšnega, a hkrati se je po videnem na zadnjih kvalifikacijskih tekmah in v pripravah težko znebiti občutka, da je ta ekipa res sposobna marsičesa. Le nebo je meja, ali pa, če vzamemo nadimek košarkaric Slovenije v obzir, niti to ne. Rakete so pripravljena na izstrelitev v atmosfero.
Z boljšega izhodišča kot so se podajali Dragić, Dončić, Randolph...
To je prepoznala tudi Fiba, ki je na zadnjem ‘power rankingu’ Slovenijo uvrstila celo na četrto mesto, torej med najožje favoritinje tudi za končno slavje. Pred raketami so na vrhu seznama pristale le Belgija, Francija in Španija, kar je nedvomno znak, da v sposobnosti trenutne slovenske zasedbe verjamejo tudi v tujini.
Za primerjavo: moška reprezentanca pod vodstvom Gorana Dragića in Luke Dončića je pred zlatim evropskim prvenstvom na zadnjem tovrstnem seznamu zasedala šele deveto mesto, pa vemo kako se je končalo v Istanbulu. Pri Mednarodni košarkarski zvezi torej verjamejo, da so Teja Oblak, Eva Lisec, Zala Friškovec, Ajša Sivka ter naturalizirana Američanka Jessica Shepard, sposobne za zgodovinski uspeh, kot so verjeli v zasedbo Igorja Kokoškova. Ta udarna peterka je nedvomno – z nekaj prepotrebne pomoči košarkaric s klopi – sposobna velikih stvari.
Med pripravami so pokazale, da znajo povsem onemogočiti tudi zelo močne reprezentance, ki so prav tako na prvenstvu. Velika Britanija so ponižali v Kranjski Gori, Črna gora pa je tretjo četrtino v Tivoliju odigrala brez doseženega koša iz igre. Ko Slovenke igrajo tako kot znajo, bodo nevarne prav vsem. A nekaj so pripravljalne tekme, nekaj drugega pa prvenstvo, česar se dobro zavedajo tudi v slovenskem taboru.
Zavedajo se tudi, da ob novem sistemu tekmovanja, ki napredovanje omogoča le dvema najboljšima reprezentancama iz vsake skupine, ni popravnih izpitov. Nujna bo že zmaga nad Litvo, ki bi odprla vrata ob dvoboju z zelo močnimi Italijankami in Srbkinjami. Skupina je nedvomno zahtevna in nepredvidljiva.
Slovenke pa bodo pot iz Bologne poskusile najti s pomočjo izkušenj iz bolečega domačega prvenstva, kjer so vse tri tekme izgubile po tesnem boju. Šesterica košarkaric, ki so pred dvema letoma tekmovale v Stožicah, ima te spomine gotovo zasidrane v spominu in je močno motivirana, da se zgodba ne ponovi. Tudi za razvoj ženske košarke v Sloveniji bi bilo zelo pomembno, da se ne. Zgodbo ženske reprezentance je selektor Dikaulakos uspel iz negative domačega prvenstva spraviti v precej bolj pozitivno ozračje, ki bo zdaj še na zadnji preizkušnji. Velik uspeh pa bi rakete gotovo zavihtel iz globoke sence moških kolegov, v kateri so se znašle. Tudi za to je, verjamemo, nastopil čas.
