Naj si bomo nekaj na jasnem: Slovenija s svojo - roko na srce - preskromno infrastrukturo in kar nekaj tovrstnimi pomanjkljivostmi nikoli ne bi postala ena od gostiteljic EuroBasketa leta 2029, katerem značilnost bodo, med drugim, tekme na ultra modernem in ultra slovitem nogometnem stadionu Santiago Bernabeu. Nikoli ne bi postala, če ne bi bilo vloge, statusa in dela slovenskih funkcionarjev v mednarodnih košarkarskih institucijah na čelu s predsednikom KZS Matejem Erjavcem. A tudi ne, če ne bi bilo Luke Dončića.
Za večino Erjavčevega dela bržčas sploh ne bomo nikoli izvedeli. Medtem k se Dončićeve vloge nikoli ne bomo zares zavedali. Težko je namreč razumeti, kako je lahko bil slovenski mladenič za Fibo, mednarodno košarkarsko zvezi, najpomembnejši posamični akter zadnjega svetovnega prvenstva. Najprej si ga je za glavno zvezdo svojega dela tekmovanja izbrala Japonska, nato pa so Filipini uvrstitev Slovenije v izločilne boje proslavili malodane kot nacionalni praznik.
Da košarkarsko božanstvo prihaja v deželo, kjer je košarka religija - so tedaj množično pisali filipinski mediji, mednarodne organizacije pa niso skrivale navdušenja nad posledicami. Vstopnice so šle za med, pozornost je bila največja mogoča, za Luko so noreli vsi največji zvezdniki države z vseh mogočih področij. In izpad Slovenije v četrtfinalu sploh ni bila tako slaba novica zanje, kajti naša reprezentanca je vseeno odigrala še dve tekmi (sicer tekmovalno nepomembni) za mesta od 5 do 8 in Luko je gledalo več ljudi kot spektakularen polfinale med Srbijo in Kanado s Shaiem Gilgeous-Alexandrom.
Ne samo da se je Fiba zavedala, kaj bi pomenil EuroBasket, ki bi ga gostila tudi Lukova država, Lukovo rojstno mesto. Bodite prepričani, da so se odgovorni zelo dobro zavedali tudi zgodbe, v kateri bi Dončić v primeru napredovanja Slovenije iz ljubljanske skupine šel igrat izločilne boje v - Madrid. Torej tja, kjer so z njim prav tako obseedni do vseh mogočih skrajnosti. Če to dodamo izjemnemu pomenu Slovenije pri delovanju te organizacije, gre za kombinacijo, ki ji nihče ne more reči ne. In prav mogoče je, da ji res ni čisto nihče.
Sploh potem, ko je slovenska delegacija tako dobro stavila na Luko v svoji predstavitvi. Od poudarjanja njegovih otroških sanj, prek njegovega naslova evropskega prvaka s Slovenijo leta 2017 do
njegove velike želje pri 30 letih - morda celo res na svojem zadnjem EuroBasketu - zaigrati doma. Predstavitev Slovenije in njene kandidature se je ves čas prepletala s simpatičnim izpostavljanjem vsega tega, predsednik Erjavec pa je bil nato tudi še bolj direkten.
Ker vsi morajo vedeti, da Luka še nikoli ni rekel ne reprezentanci. In da je že ob prvi priložnosti govoril o tem (moramo dodati, da tudi po zaslugi nas, ki smo prek ameriških prijateljev to vprašanje takoj spravili do njega), kako zelo bi ga veselilo igrati prvenstvo v Sloveniji. Bilo je le nekaj ur po uradni objavi kandidature in Erjavec je to jasno poudaril - hkrati pa razkril, da ga je Luka klical že med zasedanjem odbora in nestrpno pričakoval glasovanje ter se nato takoj odzval na uspeh na njem.
"Efekt Luka Dončić," je to poimenoval predsednik. Oziroma, tako temu pravijo praktično vsi v svetovnih košarkarskih krogih, ki priznavajo, da gre za malodane edinstven pojav na evropski in celo svetovni ravni. In čeprav se po vsem tem vsega tega morda zavedamo nekoliko bolje - se zagotovo še vedno ne povsem. In se zagotovo tudi nikoli ne bomo - tudi ne vse tja do leta 2029, pri čemer pa nas vmes čakajo še letošnji EuroBasket, svetovno prvenstvo v Katarju leta 2027 in olimpijske igre, pomislite, Los Angelesu.
