Prizadevanje je bilo dolgo in vztrajno. Dela ogromno. Predstavitev naše države kot primerne - da ne rečemo idealne - za organizacijo ene od skupin evropskega prvenstva čez štiri in pol leta je potekala dolge mesece, dogajala se je na mnogih dogodkih in praktični ves čas v ozadju, v zakulisju, v drobovju evropskega in svetovnega košarkarskega sistema. Finalna predstavitev, strnjena v tukajšnje četrt ure, pa je bila pika na i.
Občutki so bili dobri, vsi slovenski nastopajoči v Rigi so opravili izjemno, promocijski video izpod peresa snovalcev na KZS je povzročal kurjo polt enako kot govori o sanjah novih generacij in ambicijah sedanjih. Vseeno pa je bila napetost pred razglasitvijo seveda izjemna, v zelo močni konkurenci in ob skokovitem razvoju košarke ter njenih tekmovanju je bilo mogoče prav vse. Občutek, da take priložnosti morda ne bo več - ali pa vsaj ne kmalu - je bil izjemno močan. Navdušenje in olajšanje pa temu primerna.
Ko so prebrali ime Slovenije, je na plan privrelo čisto vse. V eno samo reakcijo so se zlile vse neprespane noči, vsi pogovori, vsi načrti, vse sanje. V prizore epskega veselja so bili strnjeni meseci, leta trdega dela, načrtovanja, iskanja pravih poti in pravih načinov, kako na vrhuncu kariere Luke Dončiča imeti njega, njegovo reprezentanco in njeno skupino EuroBasket pri nas doma. Prizori so bili vsemu temu primerni - epski, neponovljivo čustveni, nepozabni.
Kot lahko vidite v spodnjem posnetku, ki je povsem spontano nastal v trenutkih, ko je bilo mogoče vse, zgodilo pa se je tisto najlepše in najboljše.
