Kdaj se je začela vaša ljubezen do košarke?
Košarko imam rada odkar se spomnim. Vzgojena sem v družini, v kateri vsi igrajo košarko, moj dedek pa je bil trener. Od tretjega leta starosti sem imela žogo v roki, bolj resno pa sem začela igrati, ko sem bila stara pet. Košarka je bila vedno nekaj, kar sem rada počela, igrala sta jo tudi moja starejša sestra in brat, po katerima sem se zgledovala.
Na kateri točki ste spoznali, da bi košarka lahko postala vaša kariera?
Mislim, da sem bila v to prepričana že v vrtcu. Odkar pomnim, je bil moj cilj, da nekoč zaigram v ligi WNBA. Sanjala sem o tem, da si oblečem dres katere od franšiz v ligi. Od nekdaj sem si želela biti košarkarica in zato niti nisem imela drugačnih načrtov za svoje življenje.
Vaša kariera je šla po tipični ameriški poti, najprej ste igrali v srednji šoli, potem na univerzi. Kakšna izkušnja je bil ta uvodni, neprofesionalni del kariere?
Na univerzi sem imela dve različni izkušnji. Najprej sem šla na univerzo v Nebraski, potem pa sem prestopila v Notre Dame. Bilo mi je super, na univerzi sem spoznala nekaj svojih najboljših prijateljev in prijateljic, s katerimi sem še vedno v stiku. Na univerzi Notre Dame sem uspela svojo igro dvigniti na višjo raven, saj sem bila obkrožena z odličnimi košarkaricami. Tam sem prvič spoznala profesionalno vzdušje, ko veš, da moraš biti res dobra, da boš sploh igrala, ker so bile vse igralke tam najboljše v svojih razredih. Svoj čas tam sem oboževala, tudi trenerski štab je bil izjemen, zabavno pa je bilo igrati skupaj z drugimi tako nadarjenimi košarkaricami.
Z univerzo Notre Dame ste osvojili tudi naslov v ligi NCAA, ta izkušnja je morala biti kar neverjetna.
Ja, bilo je zelo nadrealistično. Celotna izkušnja je bila najbolj zabavna zato, ker sem igrala skupaj z najboljšimi prijateljicami, ki sem jih poznala že iz mlajših let, ko sem na raznih dogodkih igrala z njimi ali proti njim. Ko smo bile v isti ekipi in smo lahko zgradile dodatno kemijo med nami, je bilo nekaj nepozabnega. Dobro je bilo tudi to, da smo imele na poti do naslova le sedem zdravih košarkaric, tako da smo se zavedale, da bomo tudi ob kakšni slabši potezi ostale na parketu.
Evropejcem je ta senzacija študentskih športov precej nedojemljiva. Imajo študentske ekipe večjo in bolj čustveno podporo kot franšize v ligah WNBA in NBA?
Res je tako. Prihajam iz Nebraske, kjer nimamo profesionalne ekipe v nobenem športu, zato je študentski šport največja stvar, ki jo imamo. Te ekipe podpira celotna skupnost. Enako je bilo tudi na univerzi Notre Dame, kjer je bila vsaka naša tekma razprodana, kar je precej noro. Mislim, da je razlog tudi v tem, da imajo navijači večjo interakcijo s športniki, kot pa na profesionalni ravni. V študentskih športih skupnost pozna športnike, saj jih srečuje po mestu in na kampusu. Tudi to igra vlogo pri priljubljenosti študentskega športa.
CAITLIN CLARK POZNAM IN NJEN VPLIV JE SUPER ZA VSE NAS
Kako ljudje v ZDA gledajo na žensko košarko kot celoto?
Mislim, da je v zadnjem času – predvsem zadnjih nekaj letih – zelo zrasla. Številke gledanosti v ligah NCAA in WNBA so na zgodovinsko visoki ravni. Že ko sem jaz igrala na zaključnem turnirju NCAA, je bil ta razprodan, pa je šlo za velikansko dvorano. Vsekakor je vse več navdušenja okoli ženske košarke, kar je super za nas in predvsem za nove generacije, ki bodo odraščale v tem vzdušju.
V zadnjih letih je priljubljenost ženske košarke precej povečala tudi Caitlin Clark, ki ima neverjetne številke gledanosti. Kako gledate na ta fenomen in na to, kar Clarkova počne za žensko košarko?
Takole bom rekla: Vedno so obstajale odlične košarkarice, recimo Diana Taurasi in Breanna Stewart, a niso imele takšne publicitete kot danes. Družbena omrežja imajo velikanski vpliv na rast priljubljenosti ženske košarke. Caitlin Clark pa je seveda košarkarica, ki jo je zelo zabavno gledati. Zelo smo srečne, da se je tako pogosto prebila v televizijski prenos, saj je zaradi tega precej več ljudi spoznalo, da je ženska košarka dobra. Clarkova je tu res odigrala velikansko vlogo v zadnjih dveh letih, kar je super za vse nas. Caitlin poznam in vem, da je izjemna oseba, zato sem tudi za njo zelo vesela.
Če se vrnemo na vašo kariero; po študentskih uspehih ste se prebili v ligo WNBA. Kakšni so bili občutki ob izboru na naboru?
To je bilo noro. Kot sem dejala, sem si tega želela celotno življenje, zato je bila to zelo posebna izkušnja. Vesela sem, da sem bila tisti dan lahko z družino, ki je na moji poti zame toliko žrtvovala, še danes se tistega večera živo spominjam.
Kakšna izkušnja je bila prvič obleči dres in steči na parket lige WNBA?
To je nekaj, kar mi bo vedno ostalo v spominu, saj sem za ta trenutek toliko časa garala. Takrat je v ligi igralo le približno 144 košarkaric, tako da sem se počutila zelo srečno, da sem med temi redkimi izbrankami. Bil je nadrealističen občutek, ko sem želela le na polno zaužiti vse okoli sebe.
V ligi WNBA ste preživeli štiri sezone, letos pa ste se odločili, da ostanete v Evropi in ste bili posledično zaradi pravil v elitni ameriški ligi suspendirani. Kaj vas je pripravilo do te odločitve?
To odločitev sem sprejela zaradi mešanice več stvari. Veliko vlogo je odigralo novo pravilo v ligi WNBA, za katerega sem vedela, da ga bodo sprejeli. To veleva, da morajo košarkarice dati prednost ekipam v WNBA. Morala sem sprejeti odločitev, ali bom ostala v Benetkah, kjer je sezona predolga, in bi morala izpustiti začetek lige WNBA. Razmišljala sem o tem, kaj je bolj smiselno zame. Razmišljala sem tako o finančnih kot o košarkarskih vidikih odločitve. A odločilno je bilo to, da je moje telo potrebovalo odmor, saj ni najlažje igrati čez celotno leto. Z Venezio sem sprejela dogovor, ki je bil zame najbolj smiseln.
SLOVENIJO ŽE OBOŽUJEM, MORDA IMAM IZ TU PREDNIKE
Kakšen je bil vaš prvi stik s Košarkarsko zvezo Slovenije glede tega, da bi zaigrali za reprezentanco?
Mislim, da so me klicali ravno pred finalom končnice v Italiji. Slovenija ni bila prva država, ki mi je ponudila državljanstvo, bila pa je prva, za katero sem dobila občutek, da želijo, da igram zanje zaradi pravih razlogov. Ko sem gledala seznam košarkaric, sem vedela, da so to odlične igralke, nisem pa vedela, da so tudi tako izjemne osebe.
Ste sploh kaj vedeli o Sloveniji, preden so vas poklicali?
(smeh) Po klicu sem raziskovala o Sloveniji. Vedela sem, kje se država nahaja, nisem pa vedela veliko o njej. Seveda pa sem se, preden sem sprejela odločitev, pozanimala o državi.
##PAIDBREAK##
Ste imeli kakšne dvome o igranju za Slovenijo? Kako so vaši bližnji gledali na odločitev, da zaigrate za tujo reprezentanco?
Moja družina me je vedno podpirala pri vsem. Moja naloga je bila le, da jim razložim, zakaj je bila to dobra odločitev. Zame je bilo najtežje sprejeti to, da sem se s tem odpovedala igranju za ZDA. Morala sem pretehtati prednosti in slabosti te odločitve ter sebe prepričati, da se počutim dobro ob njej.
V Sloveniji ste bili že poleti, na pripravah, zdaj ste jo obiskali še za kvalifikacije. Kakšen je vas prvi vtis o državi?
Obožujem jo. Center Ljubljane je prelep, tudi ostali deli države – vsaj tisti, ki sem jih videla na poti iz Benetk – so zelo lepi.
Ali načrtujete obisk več delov Slovenije, da bi bolje spoznali državo?
(smeh) Trenutno nimam ravno veliko časa v življenju. Če ga bom imela, si gotovo želim ogledati čim več Slovenije. A običajno sem tukaj le za nekaj dni pred kvalifikacijami.
Pred kvalifikacijskima tekmama ste dejali, da soigralke na vas pritiskajo, da bi se naučili slovensko. Je to nekaj, kar načrtujete?
Na tem bom gotovo delala, vendar mi morajo dati nekaj let časa. (smeh) Gre za zahteven jezik, a dejala sem jim, da bi jih razumela moja babica, ki govori češko. Morda se moram več pogovarjati z njo in me bo ona česa naučila.
Ima češke korenine?
Da, njeni zelo bližnji sorodniki so iz Češke.
Eva Lisec je po tekmah kvalifikacij dejala, da imate gotovo kakšne prednike iz Slovenije, glede na to, kako se borite za državo na parketu.
Moje evropske korenine niso pretirano stare, tako da je zelo možno, da imam tudi kakšne slovenske prednike. (smeh)
NEUMNO BI BILO, DA TEGA NE IZKORISTIMO
Mnogo ljudi nasprotuje naturalizacijam, kot je vaša. Kako vi gledate na to pravilo in na kritike, ki pridejo z njim?
To je pač pravilo, ki je v veljavi, in ki dovoljuje takšne naturalizacije. Če to počnejo druge reprezentance, se postaviš v slabši položaj, če ne izkoristiš tudi te možnosti. Obstaja več načinov, da pridobiš državljanstvo v Evropi. Poznam kar nekaj prijateljic, ki so državljanstvo dobile zaradi sorodstvenih vezi. Bilo bi neumno, da tega ne bi izkoriščali. Če pogledate velikost Slovenije, je manjša kot večina zveznih držav v ZDA. Druge reprezentance imajo mnogo večji nabor košarkaric, ki lahko igrajo zanje, zato je to za manjše države priložnost, da zmanjšajo ta razkorak. Lahko imaš štiri res odlične košarkarice, a je to vse, kar imaš. Brez tega pravila te košarkarice ne bi imele priložnosti, da konkurirajo večjim reprezentancam.
Vsi smo lahko videli, kako ste se na parketu borili za Slovenijo. Kje najdete motivacijo, da tako zavzeto igrate za drugo državo?
Velik del te motivacije se skriva v mojih soigralkah. Od prvega trenutka, ko sem jih spoznala, so me toplo sprejele in bile izredno prijazne do mene, pa jim tega ne bi bilo treba, saj je moja situacija drugačna od njihovih. Zato sem si želela na parketu dati vse za njih ter nenazadnje za reprezentanco, saj se zavedam, kaj pomeni zastopati državo; to je nekaj, kar precej presega katerokoli posameznico. Te punce so celotno življenje garale, da so lahko oblekle reprezentančni dres, zato sem se potrudila, da sem igrala z enako mentaliteto. Dala bi vse za njih, saj vem, da bi one enako storile zame.
Veliko ljudi je bilo presenečenih nad tem, kako dominantno ste igrali že na prvi tekmi. Ste pričakovali, da boste od začetka imeli tako veliko vlogo?
Vedela sem, da imam precej več izkušenj kot večina teh punc. Ni mi bilo pomembno, koliko točk bom dosegla, pač pa sem le želela poskrbeti, da se bodo mlajše košarkarice počutile udobno v ekipi in bodo lahko dale svoj doprinos. Želela sem biti vodja, kateri bodo sledile. Nisem pa bila presenečena nad svojo vlogo, saj vem, kaj sem že dosegla v karieri, in kaj še želim doseči.
DONČIĆ NI VPLIVAL NAME, A BI GA RADA SPOZNALA
Kako vi vidite svojo vlogo v ekipi?
Želim ji pomagati na katerikoli način. V karieri sem igrala v številnih različnih ekipah in imela številne različne vloge. V ligi WNBA sem bila recimo bolj zadolžena za razigravanje soigralk. Skok za žogo je bil vedno segment igre, v katerem sem lahko dala svoj delež, saj kaže na moj trud. To je kategorija, po kateri lahko precej bolje ocenjujem svoje nastope kot po številu točk.
Več kot očitno vam gre tudi v tem pogledu za zdaj odlično, glede na to, da ste prva skakalka kvalifikacij.
(smeh) Trudim se.
Težko se je izogniti občutku, da ste v ženski reprezentanci zavzeli podobno vlogo, kot Luka Dončić v moški reprezentanci. So morda tudi njegove igre za reprezentanco in njegov status vplivi na vašo odločitev, da zaigrate za Slovenijo?
To niti ni vplivalo na mojo odločitev, a dobro se zavedam, kako poseben košarkar je Luka. Rada spremljam njegovo igro, predvsem zaradi načina, na katerega igra. Dončićev in Jokićev slog igre sta mi zelo všeč. Čeprav ni vplival na mojo odločitev, da zaigram za Slovenijo, pa bi Luko zelo rada spoznala. To lahko poudarite in poskusite kaj organizirati. Tega se res ne bi branila.
Do kam mislite, da lahko poseže slovenska reprezentanca z vašo pomočjo?
Res ne vem, kje je meja za to ekipo. Na zadnjih dveh tekmah nam je manjkala Teja Oblak, ki je morda celo najboljša košarkarica, in je ogromen del te ekipe. Veselim se že naslednjega reprezentančnega zbora, da se bom spet lahko borila s temi puncami – upam, da tokrat v najmočnejši postavi. Imamo možnost biti res dobra ekipa, saj imamo vse kose sestavljanke za igranje na najvišji ravni.
