Ekipa
Ekipa
© 2026 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Primož Salmič
Primož Salmič
17. 08. 2024 · 07:59
Plus

Peter Vilfan je pričakoval njegov odstop, kako odgovarja selektor Aleksander Sekulić?

alesfevzer.com
Deli članek

Nekaj tednov je minilo od nastopa slovenske izbrane vrste v kvalifikacijah za olimpijske igre.

Če želite ostati v središču športnega dogajanja, naj bo Ekipa vaš prednostni vir na Googlu.

Google logo
Ekipa logo

Nastavi

Igre v Parizu, na katerih je bil košarkarski turnir verjetno najmočnejši doslej, so končane, minile so brez slovenske reprezentance, ki se ji na kvalifikacijskem turnirju v Pireju ni uspelo uvrstiti nanje. Poraz s Hrvaško in zmaga nad Novo Zelandijo v skupini ter usodni poraz z Grčijo v polfinalu so bili izkupiček Slovenije, ki je po nekaj letih ostala brez nastopa na velikem tekmovanju. Minilo je nekaj tednov od takrat in z določene časovne distance je pravi čas za pogovor s selektorjem Aleksandrom Sekulićem, ki je bil že med in po koncu turnirju deležen številnih kritik. Najbolj se je (prek teve sprejemnikov) izpostavil Peter Vilfan in tudi o tem smo spraševali selektorja.

Gotovo ste z zanimanjem spremljali olimpijski turnir. Kaj ste videli?


Turnir je bil letos res izjemno močan, zelo veliko odličnih igralcev in vrhunskih trenerjev. Razplet je bil po pričakovanjih, saj smo vsi računali na to, da bodo Američani osvojili naslov. Pokazalo pa se je, da se razlika med ameriško reprezentanco z najboljšimi igralci in ostalimi ekipami manjša. Še zmeraj imajo ZDA najboljšo, najbolj atletsko ekipo in atletika je danes, glede na način igre, najbolj pomembna. Tudi druge reprezentance pa imajo res dobre igralce. Mislim, da so se za kolajne borile štiri najboljše ekipe.

Slovenije ni bilo tam, gotovo pa ste še enkrat šli skozi tisto, kar se je dogajalo na kvalifikacijskem turnirju v Pireju. Kako zdaj razmišljate o opravljenem tam?
Nekateri bodo to morda vzeli kot izgovor, a sam vedno govorim o dejstvih. V Pirej smo šli z veliko željo, da pridemo na olimpijske igre. Po pravici povedano, je upanje bilo, realnost pa je bila drugačna. Če začnem pri najboljšem igralcu: ne glede na to, da je imel Luka Dončić izjemno željo in je igral res dobro ter bil zagnan, se mu je poznala utrujenost, tako mentalna kot fizična. Imeli smo dva igralca, ki sta se vračala po zelo težkih poškodbah in sta prve treninge s kontaktom naredila v reprezentanci, to sta Vlatko Čančar in Edo Murić. Ostali smo brez dveh igralcev, ki sta bila standardna (Jaka Blažič in Žiga Samar o.p.). Fizično in psihično nismo bili v najboljšem stanju. Nekateri igralci so se vračali po takih ali drugačnih poškodbah, bilo je kar nekaj težav, na turnirju jih je imel Aleksej Nikolić. Veliko stvari nam ni šlo na roko, to je eden od razlogov, da se nismo uvrstili na igre. Tudi, če bi bili popolni in v najboljši možni izvedbi, pa bi bilo zelo težko.

A prva tekma s Hrvaško je bila za vse nas pravi šok.
Veliko je že bilo povedanega o tisti tekmi. Vsi smo se zavedali tega, da je bilo slabo. Enostavno je prišlo do take tekme. Nerad to rečem, a tudi igralci imajo pravico na slab dan. To ni v redu, a se zgodi. Slovenska košarkarska javnost ima visoka pričakovanja in zahteve, ker je razvajena z rezultati iz preteklosti. Ni pa samoumevno, da je slovenska reprezentanca na velikih tekmovanjih, to si moramo izboriti. Ni tudi samoumevno, da se osvajajo kolajne. Tudi najboljšim reprezentancam to ne uspeva, zato je to do nas morda malo nehvaležno in nepravično. Je pa res, da imaš visoke cilje, ko imaš v ekipi Luko Dončića.

Ne moremo mimo tega, kar je med turnirjem govoril Peter Vilfan. Bil je zelo kritičen in neposreden, pričakoval je vaš odstop. Imate komentar?


Mislim, da je z moje strani to nepotrebno komentirati. Vem, kako sam opravljam svoj posel, kakšne odločitve sprejemam in zakaj jih sprejemam.

##PAIDBREAK##

Te so vedno v posvetu s štabom, vsi delamo v najboljši veri, da bi bila reprezentanca čim boljša. Imam krog ljudi, ki jim zaupam in katerih mnenje poslušam ter jih jemljem kot argumentirana, vse ostalo pa me ne zanima.

Vilfanov očitek je bil tudi to, da v vseh teh letih v reprezentanco niso bili vključeni mladi, ki bi igrali z Dončićem, se učili in napredovali. Skoraj štiri leta ste selektor vi, je res tako?


Ne vem, kaj se šteje kot mladi igralci. Že na tem turnirju je bilo nekaj mladih, tudi v kvalifikacijah prihajajo mladi. Je mlad igralec star 16, 17 let ali 22, 23? Ko enkrat prideš na tak nivo, ni pomembno, če si star ali mlad, pač pa, ali lahko igraš oziroma pomagaš ekipi ali ne. Mladi se ne kalijo v reprezentanci, pač pa v klubih. Če ne igrajo tam na takem nivoju, kot so včasih, ampak v slovenski ligi, je to velik kvalitetni preskok v primerjavi z igralci iz evrolige ali lige NBA. To poletje je Slovenija osvojila kolajni v kategorijah U-20 in U-18, zdaj je vprašanje, ali bodo mladi dovolj potrpežljivi, da bodo čakali na priložnost ali bodo, kot se velikokrat zgodi, obupali. Morajo se še razvijati. Rezultati reprezentance so predvsem odraz dela v klubih, kjer so igralci večino časa. Najlažje je govoriti in kritizirati, nekdo pa mora podati tudi kakšne rešitve. Vsi smo lahko pametni in govorimo o težavah, za katere vsi vemo, kje so. Bolj pomembno pa je iskati rešitve. Kritikov pa je vedno dovolj.

V Pireju je prvič igral nov tujec Josh Nebo. Je bil pravi čas, da se ga zdaj priključi ali bi bilo zaradi pomanjkanja časa za uigravanje nemara bolje, da tam igra Mike Tobey?
Problem, ki ga imamo s Tobeyjem, ni v tem, da je slab košarkar. Ravno nasprotno. Njegova težava je podobna tisti mladih košarkarjev: dve leti praktično ni igral. Imel je zelo omejeno minutažo in tudi sam je dejal, da ni v pravem ritmu ter najboljši formi, kar se je tudi videlo na pripravljalnih tekmah. Tega se zaveda, zato je morda tudi storil korak nazaj in se priključil Gran Canarii, ki ne igra v evroligi. Tam bo verjetno dobil izdatnejšo minutažo. Nikakor ni odpisan. Spet se je treba vrniti k Luki Dončiću. Če je pripravljen pomagati reprezentanci, mu moramo omogočiti najboljše možne pogoje in eden od teh je, da ima ob sebi najboljše možne igralce. Zato je bila odločitev taka, da se ne bi zgodilo tako kot lani, ko je Tobey pozno prišel na priprave, Jordan Morgan še ni bil najbolje pripravljen in smo imeli precej zvezane roke. Skušali smo najti alternativo.

Tobeyjev zapis po odhodu iz ekipe je dal slutiti, da je že odigral zadnjo tekmo za reprezentanco ...
Podobno je povedal po lanskem svetovnem prvenstvu, pa me je potem sam klical in dejal, da bi rad še naprej pomagal reprezentanci. Tudi on je v tem videl interes, ker je bila njegova minutaža omejena in bi rad igral. Ni vse tako črno-belo, kot nekateri mislijo. Res pa je, da je Nebo prišel zelo pozno in je pred potjo na kvalifikacije naredil praktično dva treninga.

Prav zato bi morda bilo bolje, da bi v Pirej šel Tobey, ki je uigran, mar ne?


Mogoče da, mogoče ne. Dejstvo je, da ni šel in po mojem to ni igralo tako velike vloge, saj je Nebo odigral dober turnir. V njem ni bil problem, težave smo imeli drugje, omenil sem jih prej. Zelo smo odvisni od tistih nekaj igralcev, ki jih imamo na voljo, ker nimamo širokega nabora, kot nekatere druge reprezentance. Morali bi imeti močne domače klube in prvenstvo, da bi se igralci razvijali, a temu žal trenutno ni tako.

Vemo, kaj Vlatko Čančar in Edo Murić pomenita za reprezentanco. A vseeno: ali ne bi bilo glede na leto premora morda bolje v Pirej peljati koga, ki je bil pripravljen in v igralni formi?
To je bila dilema in tveganje, ki smo ga sprejeli. Na tej poziciji tudi nimamo ravno velikega nabora igralcev. Onadva sta morda ena najpomembnejših členov reprezentance, poskušali smo z njima. Če bi bil to kdo drug, bi bili morda malenkost boljši ali pa slabši, težko rečem. Sta pa gotovo to igralca, ki ju reprezentanca potrebuje.

Ne le Vilfanovo, v javnosti je bilo mogoče prebrati veliko mnenj, da bi morali odstopiti, da niste dorasli vodenju reprezentance. Kako odgovarjate na to?
Ne ukvarjam se s tem. Zelo malo berem medije, še manj kakšne komentarje. Povedal sem že, da imam krog ljudi, čigar kritike in mnenje upoštevam, tu je seveda KZS, ki odloča o tem, ali imam podporo. Ona me je postavila in odloča, če sem sposoben voditi to reprezentanco. Ne vidim razloga, da bi poslušal koga drugega.

Kako vidite prihodnost, je res črna, kot mnogi napovedujejo?
Mislim, da ni črna, ni pa briljantno. Vsi skupaj moramo vztrajati, od vas novinarjev, ki to predstavljate javnosti, delavci v klubih, zveza, vsi skupaj moramo stopiti skupaj. Namesto kritik je treba iskati rešitve, da bi bili klubi in liga močnejši, da bi gospodarstvo še bolj pomagalo košarki. Vsi radi gledajo repretzentanco z Luko Dončićem, a treba se je uvrstiti na prvenstva, treba je omogočiti, da reprezentanca sploh ima poletne akcije. Če to želimo, moramo biti uspešni v kvalifikacijah. In če želimo to, moramo imeti nabor igralcev, ki je sposoben igrati v njih. Doslej je bilo tako in ne vidim razloga, da ne bi bilo tudi v prihodnje. Res pa je, da to ni nekaj samoumevnega. In še enkrat: najlažje je kritizirati in kazati na to, česa kdo ne zna. Doslej smo bili uspešni in verjamem, da bomo še naprej, če stvari zastavimo na pravi način. Zdaj se dogaja, da številni igralci odhajajo v NCAA, kjer so bajno plačani, in to so resni problemi, ki bodo vplivali tudi na nas.

Hkrati pa je Slovenija to poletje osvojila dve kolajni v mlajših kategorijah ...
Že dolgo trdim, da ima Slovenija dobre trenerje, da se v Sloveniji dobro dela z mladimi, čeprav je to podcenjeno delo. Imamo veliko entuziastov, dobrih trenerjev, ki fante naučijo dobro igrati košarko in posledica so dobre igre na prvenstvih. Ne gre le za dve kolajni, ampak tudi predstave so bile tudi že prej konkurenčne najboljšim državam. Glede na izbor igralcev, ki ga imamo, dosegamo res vrhunske rezultate. Najbolj pomemben pa je preskok iz mlajših v člansko konkurenco, ki je najtežji. Tu je potrebna potrpežljivost tako klubov kot igralcev. In tu je treba stopiti skupaj in poiskati rešitve.