Čeprav je bilo na Okinavi za slovensko reprezentanco več zanimanja kot za katerokoli drugo, pa se z norišnico na sinočnjem (jasno, po tukajšnjem času) prvem manilskem treningu to ne more niti primerjati. Zgolj filipinski novinarji bi presegli število vseh na Okinavi, potem pa je bil tu še naval srbskih, ameriških, seveda tudi kanadskih in litovskih. »Seveda se čuti, kam in zakaj smo prišli. Nisem si zagotovo jaz izmislil tega, da se v izločilnih bojih vse spremeni in da so četrtfinalne tekme morda celo najbolj pomembno. To lahko čutite in vidite,« je razmišljal selektor. Kaj bi šele bilo, če bi se v četrtfinale uvrstili Grčija, ki je znana po vojski novinarjev, in Španija, ki je seveda obsedena z Luko Dončićem.
Tega je slovenska odprava za filipinski začetek pričakovano, razumljivo in tudi pravilno pustila kar daleč od žarometov oziroma je medijskemu navalu ponudila le tistih njegovih nekaj bolj ali manj cirkuških metov ob koncu treninga. Kar je bilo Filipincem dovolj za vzdihovanje ob vsakem, srbskemu kolegu pa za več kot vzdihovanje, ko je ena žoga odletela z igrišča v njegovi smeri in jo je Luki vrnil. »Bože, dodao sam bogu košarke,« je mrmral samemu sebi, prevajali pa tega ne bomo, tudi če nas prijavite na vse institucije v naši državi.
