»Že dolgo me nihče več ne kliče Walter. To ime se najde le še v kakšnem zapisniku, kjer preveč stremijo k uradnosti,« je pred časom dejal visokorasli zelenortski center, ki si pravi Edy in po tem imenu obstaja za vso okolico. Seveda se temu nismo upirali. Oboževalci uradnosti nismo bili nikoli, in ko je z nasmehom do ušes kak meter – tako se je vsaj zdelo – nad nami prikorakal mimo, smo ga seveda pozdravili, kot mu je najbolj všeč. In ko smo mu ob tem za zgodovinsko prvo zmago njegove atlantske dežele idiličnih ribiških mestec in neskončnih peščenih plaž čestitali v španščini ter se predstavili kot predstavniki Lukove Slovenije, ne samo da je hitro in z veseljem privolil v pogovor, temveč je tudi ponudil izbiro.
»Nadaljujemo špansko ali bi raje angleško?« Prvo mu je sicer precej ljubše, a se rad potrudi tudi z drugim, nam pa se je na eni strani pogovor v španščini zdel kar avtentična (četudi velja poudariti, da je uradni jezik na Zelenortskih otokih seveda portugalski) konkurenčna prednost, na drugi strani pa smo izbiro želeli prepustiti neizbežni glavni temi pogovora. »Ko se vidita ali slišita z Luko – govorita angleško ali špansko?,« smo vprašali Edyja in takoj dobili pričakovan odgovor. »Ah, kakšna angleščina nekaj, Luka je pravi Madridčan, eden od nas, španščina mu gre bolje in bolj naravno kot marsikateremu Špancu. No, meni pa tudi,« je bila izbira očitna, iztočnica pa – morate priznati – skorajda idealna. Kajti seveda je tudi naš visokorasli sogovornik vedel, da je prvo vprašanje zgolj vljudnostno. Namreč vprašanje o zgodovinski zmagi otokov, ki jim je v nasprotju z Madeiro in Azori uspelo dobiti samostojnost, čeprav je v burnih časih samoodločbe afriških dežel Portugalska imela drugačne, povsem miroljubne, a vendarle – načrte. Prevladal je, v nasprotju z Azori in Madeiro, odstotek avtohtonega afriškega prebivalstva, ki mu pripada tudi Edy in ki še vedno proslavlja dosežek brez primere. Oziroma kot ga opisuje velikan z najbolj vzhodnega in najmanj turističnega otoka Maio: »Vem, da je Slovenija majhna, toda imate sijajne športnike in ogromno športnih uspehov. Celo vi si težko predstavljate, kaj za naš narod pomeni ta prva zmaga na svetovnih prvenstvih, še težje pa si to predstavljajo vsi preostali. Po tekmi ste lahko videli in slišali krike fantov, mojih soigralcev. Lahko ste videli, kaj in koliko pomeni njim.« Toliko za vljudnost, toliko o vljudnosti, vsekakor zanimivi, vsekakor pomembni, vsekakor vredni vsakršni pozornosti vsakega ljubitelja športa, košarke in čudovite raznolikosti sveta. Toda saj vsi vemo, kaj oziroma kdo v največji meri vrti naš svet in zaradi koga je tudi nadvse simpatični zelenortski center Slovencem in slovenski javnosti zanimiv precej bolj, kot bi bil v katerihkoli drugih okoliščinah. »Da Luka govori o meni kot prijatelju? Sem počaščen, a ne presenečen. Luka je prijatelj, Luka je več kot to. Hermano, kot rad rečem, če sva že ravno v španščini. Brat.« S čimer je v tem jeziku povedano vse.
Naj Slovenija ima svojo zmago, jaz pa svoj 'tapon'
»Izjemen fant je bil, izjemen mladenič je postal. Vedno dobre volje, vedno tako prijazen in srčen, vedno poln domislic in humorja. Izjemno je bilo z njim, izjemno je biti v njegovi družbi, že če ga slišiš za minuto ali dobiš njegovo sporočilo, ti lahko polepša dan. Izjemen človek in lahko sem le ponosen, da tudi on o meni govori lepo,« je kar bruhalo iz nasmejanega košarkarja Reala, MVP-ja letošnjega zaključnega turnirja četverice v evroligi ob novem norem pohodu kraljevega kluba. A če se vrnemo – ne samo lepo, Luka v tej svoji prijaznosti in naklonjenosti seveda zna biti tudi ... Luka. Kot je dejal Edy, poln domislic, poln humorja, ves čas hudomušen, ves čas razpoložen za zbadljivke, za igrice, za stave. V teh dneh so ga veliko spraševali o nekdanjem soigralcu in dolgoletnem prijatelju, Dončić pa je ob čudovitih besedah tako na račun Edyja igralca kot na račun Edyja človeka in prijatelja znal vsakič podtakniti tisti »vesel sem, da bom igral proti njemu, kajti še nikoli me ni uspel blokirati«. Seveda smo Tavaresa s tem soočili in seveda smo dobili še širši nasmeh. »Kaj pa vem, očitno mu je to pomembno,« se je na glas zasmejal. »Ne morem biti prepričan, a skupaj sva opravila veliko treningov, odigrala veliko tekem na pripravah znotraj ekipe, in ni vrag, da sem ga kdaj uspel blokirati. Vsaj tedaj, ko je bil res še mlad. Nisem pa prepričan, res nisem bil pozoren na to in vsekakor velja poudariti, da ima izjemen občutek za izogibanje blokadam. Naj gre za met ali za prodore, ves čas se neverjetno zaveda okolice, položaja vseh nasprotnikov, nedvomno ga je izjemno težko blokirati,« je razlagal in sprejel izziv pred današnjo tekmo. Izziv, ki veliko pove tako o naravi današnjega zaključnega obračuna v naši skupini kot o odnosu med madridskima prijateljema. »Glejte, mi smo na tem prvenstvu svoje dosegli, toliko realni moramo biti. Seveda smo športniki in seveda bomo dali vse od sebe, toda naskakovati zmago proti Sloveniji bi bilo precej pretirano. Zato naj rečem takole: če bo vse normalno in po pričakovanjih, naj torej Luka ima svojo zmago, jaz pa bom poskušal dobiti svoj 'tapon',« je dejal s sijajnim španskim izrazom za blokado. Za banano.
Mirno lahko rečem, kar bi vsakdo, povezan z Realom
Luki torej zmaga in Edyju blokada, po kateri bosta lahko oba skupaj s celotnim svetom povsem prepričana, da se je dejansko zgodila. Ter kje in kdaj se je zgodila. A šalo na stran, Edy upa, da bo njegov prijatelj na tem prvenstvu igral še veliko in da bo tudi čim več dosegel. »Je najboljši košarkar na svetu. Ko me sprašujejo drugi, rečem eden najboljših na svetu, saj veste, kako to gre. A zdaj sva tukaj midva in se takole pogovarjava. Tukaj ni zadržkov, Luka je najboljši na svetu v absolutni kategoriji. Nihče ni tako raznovrsten, nihče ni tako uničujoč na toliko različnih načinov. Najbolj pa je zastrašujoče, da je še vse pred njim. Nihče ne more reči, kje je meja njegove kariere, ki se je šele dobro začela. In seveda mu želim, da bi dosegel in presegel vse, kar si želi sam in kar mu gotovo želite vsi vi. Lahko ste ponosni in še bolj boste. Tako kot bom jaz ponosen, da si bom zdaj z njim delil igrišče na svetovnem prvenstvu ob tem najinem prvem obračunu na katerikoli ravni, z izjemo tistih treningov,« nam je razlagal. In sam sprožil vprašanje, ali bi si ta dva košarkarja še kdaj lahko delila kaj drugega, recimo spet slačilnico kot soigralca. »Kar zadeva slačilnico Reala, sem prepričan, da lahko mirno rečem, kar bi vam lahko rekel kdorkoli, ki je z Realom kakorkoli povezan. Na katerikoli ravni. Namreč da Luka svoj prostor v slačilnici Reala ima. Čaka ga. Kadarkoli. Čez en mesec, če bi ga po kakšnem čudežu želel tedaj, ali čez 20 let,« je bil jasen Edy, ki pa je vendarle že nekajkrat dejal, da sanja vsaj kakšno sezono med elito v ligi NBA. Kaj pa, če bi se zgodilo skupaj z Luko pri Dallasu? »Saj veste, da težko takole špekuliram. Sem član Reala, v Madridu so mi dali in mi dajejo vse. Vsi vedo, da če bi se iz nekega razloga stvari obrnile tako, da bi bil Lukov soigralec, z največjim veseljem kadarkoli, toda v to smer v tem trenutku resnično nima smisla razmišljati,« je zaključil. Ostanimo torej tam, kjer je najbolj oprijemljivo in tudi najlepše. Tukaj in zdaj. Na Okinavi. Za današnjo slovensko zmago, medtem ko se bosta prijatelja že dogovorila glede tistega 'tapona'.
