Ameriški marinec, njegova slovenska srčna izbranka in Dončić: Zgodilo se je nekaj, kar se ni moglo

»Oprosti, od kod si rekel, da si?« se je obrnil, kot bi ga nekaj pičilo. Vaš poročevalec z Okinave se je sicer pogovarjal z lokalnim natakarjem v lokalnem baru, a se je bilo nemogoče izogniti temu, da se je hitro oblikoval nov pogovorni dvojec. Na eni strani zato, ker polovica tega dvojca ponavadi govori tako glasno (sploh pozno zvečer in ponoči), da jo tako ali tako sliši ves bar. Na drugi strani pa zato, ker je druga polovica bila tipičen Američan, ki ne bo niti za trenutek okleval in bo takoj vprašal še enkrat, če ga bo odgovor vsaj malo zanimal. »Iz Slovenije,« je bil ta odgovor in očitno je bilo, da ga je mladenič iz dežele svobodnih in pogumnih pričakoval. Oziroma da se mu je zdelo, da je že prvič slišal pravilno in je zgolj potreboval potrditev. »Ne morem verjeti. Res ne morem verjeti. Iz Slovenije. Kar takole po naključju iz ničesar. Moje dekle je iz Slovenije. Iz Škofje Loke. Živiva tukaj na Okinavi in že več tednov me sprašuje, ali bova zaradi košarke uspela srečati kakšnega njenega rojaka. Počakaj, da ji povem. Noro. Pridi, gremo skupaj na večerjo. Pridi, gremo ven,« je kar bruhalo iz njega, a naj sem še tako delil njegovo navdušenje nad neverjetno naključno nastalim položajem, sva vendarle morala ustaviti konje. Tako to pač je, ko si resda v baru in je resda pozno zvečer, a si se zgolj zavlekel tja se lažje spoprijemat s časovno razliko in zaradi nje neizbežno količino nočnega dela – pisanja, razmišljanja, oblikovanja, pa spet pisanja. Vsaj še nekaj ur ga je bilo pred avtorjem tehle vrstic, pa še kakšna postranska multimedijska obveznost zraven, tako da mamljiva večerja nikakor ni prišla v poštev.

Če bi lahko izbirala, naj Luko spozna Erik
A bilo je več kot dovolj časa in predvsem volje za iskanje alternativne rešitve. Za izmenjavo številk, za nekaj dopisovanja, v katerega se je seveda hitro navdušeno vključila naša izseljenska rojakinja, in za oblikovanje načrtov za naslednji dan. Za snidenje, za druženje, za pogovor. Predvsem pa za odhod na tekmo, ki je povezal to izjemno zgodbo o majhnem svetu, naključjih in izkoriščenih priložnostih, ki jih življenje ponuja vedno znova. Tudi nam, ki iščemo take zgodbe in jih prinesemo vam. Ali pa njemu, ki seveda – nismo vas nalašč držali v negotovosti, pa tudi kakšna posebna negotovost to gotovo ni bila – dela v ameriški vojski. Pravzaprav v mornarici, če smo čisto natančni, kajti ta ima tukaj največjo bazo v vzhodni Aziji. Marinec, a ne v tistem pomenu te besede, ki bi vam na misel prišla najprej. V bazni bolnišnici namreč dela kot zdravnik, pri čemer vam je verjetno jasno, da kaj dosti globlje od tega z Erikom o njegovi službi ni mogoče govoriti, še najmanj pa javno. Že to, da je s tovrstno službo in v takem položaju privolil v tole zgodbo, je posebnost – v prvi vrsti pa jo gre pripisati dejstvu, da se velika želja s tem, ko je tukaj srečala Slovenca, ni uresničila le njegovi Tanji. »Odrasel sem v Sacramentu, obožujem šport, povsem sem obseden z njim, v mojem mestu pa je bila košarka seveda številka ena in dobro se spomnim mladosti ob Vladu Divcu in Predragu Stojakoviću. Kot tak pa sem nato postal velik oboževalec Luke Dončića, še preden je prišel na nabor in potem v ZDA, v ligo NBA,« nam je navdušeno razlagal. »Spremljal sem ga v Evropi, poznam ogromno stvari v zvezi z njim in seveda ne morem verjeti, da ga na naboru ni vzel Sacramento. A kar je bilo, je bilo, vseeno sem ves ta čas postajal le še večji njegov oboževalec. In to bi bil tudi v primeru, da ne bi bil s Slovenko.« Seveda pa to, da mu srce bije za Škofjeločanko, zadevo dela še nekoliko močnejšo, bolj večplastno in bolj zanimivo. »Vsekako ima on rajši Luko kot jaz, čeprav je tudi meni seveda izjemen. Če bi lahko izbirala, kdo od naju naj Luko spozna v živo, pri čemer bi ga lahko le eden, bi to zagotovo omogočila Eriku,« je dejala Tanja.

Popoln paket ob uresničitvi sanj na tekmi
Poslovna pot jo je čez Francijo in Belgijo vodila v Bahrajn in – kot da naključij v tej zgodbi ni dovolj – ravno tam je spoznala svojega življenjskega sopotnika, ki je bil z ameriško mornarico tedaj nastanjen tam. Od takrat sta med drugim živela tudi v ZDA, nato pa je njega klic domovine in te izjemno odgovorne službe poslal na Okinavo, ona pa si je kariero temu ponovno uspela prilagoditi, medtem ko si je vse skupaj še bolj naredila s tem, ko se je vpisala na študij japonščine, ki ji gre že zares odlično od rok. V tukajšnjem koralnem in ribjem raju prosti čas rada preživljata kot navdušena potapljača, če se vrnemo k Erikovi uresničeni želji, pa ne bo nikoli pozabil dneva, ko si je Japonska izbrala, da bo v eno od svojih okinavskih skupin svetovnega prvenstva povabila Slovenijo. Naključja, saj veste. »Ko je Erik izvedel, da – če bo vse v redu – pride Luka na Okinavo igrat tekme, je bil v devetih nebesih. Bilo je, kot da se je zgodilo nekaj, kar je bilo vedno videti, kot da se ne more zgoditi. Seveda imava vstopnice za vse tri tekme Slovenije v prvem delu, prepričana pa sva tudi, da bo Luka popeljal svojo reprezentanco naprej in da ga bova lahko gledala še kdaj,« je Tanja, ki prav tako izbira zadržano življenje brez javnega izpostavljanja ter je tokrat naredila nekakšno izjemo v imenu Luke in naključij, razlagala pred sobotno prvo tekmo Slovenije. Tam pa skupaj z žarečim Erikom dobila še malodane popoln paket, ki je njuno izkušnjo dvignil še kako raven više. Ne samo da je Luka blestel na igrišču, simpatičen in nadvse fotogeničen par je imel možnost tudi zaplesati ob slovenski glasbi na velikem ekranu, pozirati s slovensko zastavo uradnim fotografom in celo sodelovati v tekmovanju obiskovalcev tekme na parketu dvorane med polčasoma. In to ne brez svojega novega slovenskega znanca – pa če to pravila obnašanja akreditiranih novinarjev dopuščajo ali ne. Naše osvojene nagrade so tako ali tako končale v rokah presrečnih okinavskih otrok.