Zgodila se je senzacija, brez dvoma, a zaradi močno napihnjene Srbije je ta izrazitejša, kot bi v resnici smela biti. Italijani niso košarkarski analfabeti, morali bi jim pustiti bivati vsaj v širšem krogu kandidatov za najvišja mesta. Navsezadnje so pred dobrim letom v Beogradu Srbiji preprečili udeležbo na olimpijskih igrah. Zdaj so jo prizemljili že drugič v kratkem času.
Junakov italijanske zmage je bilo več, v prvi vrsti pa se je v ospredju znašel nekoliko (pozitivno) nori selektor Gianmarco Pozzecco, ki je bil sredi tretje četrtine, ko je bila tehtnica glede na semafor še vedno nagnjena na srbsko stran, izključen. V čustvenem odhodu iz parketa se je s solzami v očeh pozdravljal, ne le s svojimi igralci in sodelavci v strokovnem vodstvu, ampak tudi s člani nasprotne ekipe, srbskim selektorjem Pešićem in predsednikom zveze in nekdanjim legendarnim igralcem Predragom Danilovićem. "Zmagajte za mene!" so bile njegove zadnje besede svojim varovancem. In ti so s serijo trojk pač zmagali zanj.
Pozzecco je bil po tekmi v središču pozornosti, počel norčije, blestel pred teve kamerami in v zvezde koval svoje igralce. Češ da je Nicolo Melli najboljši košarkar na svetu, je trdil: "Ima neverjeten košarkarski IQ, pa tudi sicer. V 40 letih v košarki takšnega še nisem videl. V vsakem trenutku ve, kaj mora storiti."
Italijanski selektor je včerajšnjo zmago označil kot največjo v zgodovini te reprezentance. "Večja je tudi od tiste z Litvo na olimpijskih igrah leta 2004, ko sem bil sam na parketu." V navalu navdušenja je šel Pozzecco še dlje, morda celo predaleč. Svojim košarkarjem je v roke potisnil svojo kreditno kartico in jih poslal v berlinsko noč. "Naj se zabavajo, naj proslavijo veliko zmago, z mojo kartico lahko počnejo, karkoli želijo," je dejal. Kako močno ga je danes zjutraj ob pogledu na svoj bančni račun zabolela glava, ni znano.
