Čeprav je selektor Aleksander Sekulić govoril tudi o tem, da praktično nihče nima zagotovljenega mesta v moštvu, v praksi seveda ni čisto tako. Ve se, da so nekateri zabetonirani v njem, ve se tudi približno, kdo so tisti, ki te dni ne spijo čisto mirno, ker vedo, da so lahko prav oni tisti, ki se jim bo selektor zahvalil. Če začnemo pri tistih prvih, potem je jasno, da se pri Luki Dončiću, Jaki Blažiču, Klemnu Prepeliču, Vlatku Čančarju, Zoranu Dragiću, Edu Muriću in Miku Tobeyju ne moremo zmotiti. To je sedmerica, ki bo nosila največje breme.
Ostane še pet prostih mest, od katerih je eno praktično rezervirano za Žigo Dimca, saj drugega težkega centra ni, nekdo pa se bo moral ruvati z Valančiunasom – če do tekme z Litvo seveda pride. Manjka še četverica, kandidatov pa je sedem. Eden bo odpadel med tremi organizatorji igre, in če se malo poigramo s špekulacijo, se zdi, da najslabše karte v rokah drži Matic Rebec.
Luka Rupnik se po nekaterih predstavah in minutaži zdi fiksni potnik, Aleksej Nikolić pa zaradi forme v drugem delu sezone, svoje višine in načina igre v primerjavi z Maticem Rebcem (precej) bolj gotov član reprezentance. Na zunanjih pozicijah ostanejo še Gregor Hrovat, Miha Lapornik in Jakob Čebašek. Za prvega bo presenečenje, če ga ne bo zraven, glede na to, kaj lahko stori na obeh straneh parketa, pri drugih dveh je vprašanje, za kaj se bo štab odločil: ali za izrazitega strelca, kakršen je Lapornik, ali za Čebaška, ki lahko zadeva, a vseeno ne tako kot Lapornik, ima pa nekatere druge prednosti.
Obstaja tudi čisto realna možnost, da v Kaunasu ne bo igral ne eden ne drugi. Pod košem ima namreč Sekulić ob centrih Tobeyju in Dimcu samo Eda Murića in Vlatka Čančarja. Oba sta v osnovi krili, ki se pomikata na štirico. Toda manjka še en višji igralec, ki se lahko ruva pod košema, in to je Jan Kosi, drugega takega na pripravah ni. Njegova postavitev v moštvo bi ustrezala tudi tisti klasični delitvi, ki jo poznamo že dolgo časa, na sedem zunanjih igralcev in pet v notranji liniji.
