Bilo je, kot bi se ena vinilna plošča vrtela na hitrosti 33, druga pa na 78. Kot burleska in monodrama. Kot bi ena ekipa igrala v hitrem posnetku in druga v počasnem. Bilo je, kot bi igrali Slovenija in Španija. In bi prva razbila drugo.
Predsednik Košarkarske zveze Slovenije Matej Erjavec je točil solze, čustva so ga premagala, ko je nekaj trenutkov prej sirena označila konec tekme in je slovenska reprezentanca z zmago nad Španijo prišla v finale. Tisto, kar so sanjale generacije, kar je bila dolgoletna želja, kar se je leta 2009 dvakrat izmuznilo iz rok Jureta Zdovca in njegovih varovancev, najprej v tistem šokantnem polfinalu s Srbi in nato še podobno razburljivi tekmi za tretje mesto z Grki, je bilo zdaj tu. Kolajna!
Slovenci so bili v kolektivni evforiji, Dragić, Dončić in druščina so jih spravljali v delirij. Ta večer so s parketa zbrisali Špance. Imeli so preveč orožij zanje. Če so pokrili Gorana Dragića, če so se prilepili za Luko Dončića ali Klemna Prepeliča, potem jim je trojko dal Saša Zagorac ali pa Aleksej Nikolić. Niso imeli možnosti.
"Zelo sem vesel. To je vrhunec moje kariere. Bil sem eden tistih, ki so pred prvenstvom napovedali medaljo in sanje so se mi uresničile. Mislim, da se bomo šele jutri zavedali, kaj smo dosegli. Ko smo po tekmi prišli v slačilnico, smo se kar gledali in se sploh nismo znali veseliti," je govoril slovenski kapetan po dvoboju, ko je tudi njega malo stiskalo pri srcu. Od veselja, seveda.
Slovenci so s svojo hitro igro takoj pokazali, kdo bo ta večer gospodar istanbulskega parketa. Že v prvi četrtini so zadeli šest trojk in imeli prav toliko točk naskoka. Samo v drugi četrtini je Španija pokazala, zakaj je bila več kot desetletje ena najboljših na svetu. Takrat se je za trenutek zdelo, da bodo ustavili tudi Kokoškove jurišnike. A le za trenutek. Drugi polčas je bil povsem slovenski.
Slovenija je igrala tako, kot so to Navarro, brata Gasol in ostali počeli nekoč. S hitrostjo, lepimi kombinacijami in nepredvidljivostjo, od kje bo priletelo, so zmleli tekmece. Ti so bili precej počasni, "despacito", kot je bil naslov največjega hita lanskega poletja, Slovenci na drugi strani, kot bi jim v ušesih nenehno odzvanjal zvok hitre polke, kot bi bili na reaktivni pogon.
Tudi težkokategornik Gašper Vidmar, ki si je minuto in pol pred koncem, ko ga je Kokoškov potegnil iz igre, prislužil glasen aplavz za izjemno predstavo. In dobil najlepše darilo za svoj rojstni dan, ki ga praznuje 14. septembra. "Skrivnost te reprezentance je obramba. Ko jo začnemo igrati, smo nepremagljivi. In še ena stvar je bila tokrat za izpostaviti: pet, šest igralcev je imelo dvoštevilčno število točk. Zelo dobro smo si podajali, nesebično, to je bil ključ," je bil presrečen Luka Dončić, ki kar ni mogel verjeti, kaj mu je s soigralci pravkar uspelo: "Premagali smo Španijo za 20 točk, neverjetno!"
Res neverjetno, čeprav nas po drugi strani, glede na to, kako so igrali, nič več ni presenečalo. Nekdo je v trenutkih slavja napisal takole: "V nedeljo pa še rakijo al pa vodko poplaknemo čez paello. Pa smo." Bila je rakija. In smo bili! Čez dva dni so stopili na vrh Evrope.
