In hkrati malce zagrenjen. Vedel je, da je pravkar doživel neke vrste slovo pred končnim slovesom. Tam v Istanbulu (da, prepričani smo, da ne v Helsinkih) bo vendarle drugače kot v domačih Stožicah.
Malo prej je do konca zagnal motorje, čeprav v pripravah po lastnih besedah ni imel namena iti stoodstotno, to naj bi prihranil za Helsinke. Poneslo ga je vzdušje, kot bi rekli južno od Kolpe. Pred polnimi tribunami se pač ni mogel "šparati". Ne ob takem vzdušju v Stožicah. "Res je bilo neverjetno," je kar zmajeval z glavo. "Želel bi si, da bi bilo evropsko prvenstvo tukaj. Vzdušje je bilo fenomenalno, rad bi se zahvalil navijačem," je bil navdušen. In potem nekaj priznal: "To je bila moja zadnja tekma tukaj in ko smo se ogrevali, sem imel kar malo solzne oči."
V petek pa je svoje srce razlil še na družbenih omrežjih, kjer je objavil svoje misli, razkril svojo dušo.
Škoda, bomo dejali, škoda, saj se nam zdi, da bi v družbi novega dragulja slovenske košarke Luka Dončića lahko v naslednjih letih s Slovenijo dosegel še marsikaj. Upamo, da bo tako že na tem EP.
